Jedro

Pritožba zoper sklep višjega sodišča v resnici ni dopustna, kot je že pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče (prvi odstavek 366. in prvi odstavek 333. člena ZPP).

25. člen Ustave RS daje le pravico do pravnega sredstva proti odločbi sodišča. Ustavno je zagotovljeno dvostopenjsko sojenje, in ne tristopenjsko. 127. člen Ustave opredeljuje le pravni položaj Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ne pa tudi, da mora obstajati tristopenjsko sojenje. 22. člen Ustave določa le to, da je varstvo pravic v postopkih pred sodiščem enako za vsakogar.

23. člen Ustave daje pravico dostopa do sodišča. Ta pravica tožeči stranki ni bila kršena, saj je zahtevala in tudi dobila dostop do sodišča s svojo zahtevo. Ta pravica pa ni neomejena, saj so podrobnosti lahko določene z zakonom.

24. člen Ustave ne zavezuje sodišč, da bi bilo vsako sodno postopanje javno. Že sam 24. člen Ustave jasno določa, da lahko izjeme od načela javnosti določa zakon. Izpodbijani sklep je bil izdan brez javne obravnave, kar je povsem v skladu z ZPP (prvi odstavek 343. in prvi odstavek 366. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo tožeče stranke zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 414/2018. V svoji obrazložitvi je navedlo, da je nedopustna pritožba, s katero se izpodbija sklep pritožbenega sodišča. Oprlo se je na 333. člen ZPP.

2. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi navaja, da 25. člen Ustave vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva, in 23. člen Ustave pravico do sodnega varstva brez vsakršnih omejitev. Republika Slovenija naj bi imela tristopenjski sodni sistem, zato naj ne bi bila izčrpana pravica do pravnega sredstva z odločbo višjega sodišča. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi kršilo 14. člen in 22. člen Ustave. Pritožba navaja še različne razloge, zaradi katerih naj bi bila nepravilna obrazložitev v r. št. 4 in 5 prvostopenjskega sklepa. Na str. 3 pritožbe daje pritožnica različne navedbe, ki naj bi kazale na to, da je bila odločitev o plačilu sodne takse nepravilna. Prvostopenjskemu sodišču očita tudi, da ni izvedlo javnega sojenja, v čemer vidi pritožnica kršitev 24. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Petnajstdnevni rok za pritožbo je po pritožničinem mnenju prekratek in v nasprotju z Ustavo RS in EKČP. 3. V zadnjem delu pritožbe povzema pritožnica besedilo vrste predpisov, ki naj bi bili kršeni pri odločanju v tej zadevi.

4. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo na temelju 2. točke 365. člena ZPP.

5. Prvostopenjsko sodišče je s svojim sklepom odločilo izključno o pritožbi tožeče stranke z dne 15. 6. 2018. Pritožba je bila vložena zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 414/2018 z dne 31. 5. 2018. Tega pritožba niti ne zanika. Pritožba zoper sklep višjega sodišča v resnici ni dopustna, kot je že pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče (1. odstavek 366. in 1. odstavek 333. člena ZPP).

6. 25. člen Ustave RS daje le pravico do pravnega sredstva proti odločbi sodišča. Ustavno je zagotovljeno dvostopenjsko sojenje, in ne tristopenjsko. 127. člen Ustave opredeljuje le pravni položaj Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ne pa tudi, da mora obstajati tristopenjsko sojenje. 22. člen Ustave določa le to, da je varstvo pravic v postopkih pred sodiščem enako za vsakogar. V čem naj bi bila ta določba kršena, pritožba niti ne navaja. Isto velja za zatrjevano kršitev 14. člena Ustave.

7. 23. člen Ustave daje pravico dostopa do sodišča. Ta pravica tožeči stranki ni bila kršena, saj je zahtevala in tudi dobila dostop do sodišča s svojo zahtevo. Ta pravica pa ni neomejena, saj so podrobnosti lahko določene z zakonom. Ti zakoni pa niso bili kršeni.

8. 24. člen Ustave ne zavezuje sodišč, da bi bilo vsako sodno postopanje javno. Že sam 24. člen Ustave jasno določa, da lahko izjeme od načela javnosti določa zakon. Izpodbijani sklep je bil izdan brez javne obravnave, kar je povsem v skladu z ZPP (1. odstavek 343. in 1. odstavek 366. člena ZPP).

9. Pritožbeni rok dolžine 15 dni je izrecno določen v 2. odstavku 363. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ne meni, da bi bil prekratek. S sklepi se namreč praviloma odloča o preprostejših zadevah, in za pripravo pritožbe zoper takšen sklep zadošča takšen pritožbeni rok.

10. V tej zadevi pritožbeno sodišče preizkuša izključno odločitev pritožbenega sodišča o zavrženju pritožbe. Tako je, ker je prvostopenjsko sodišče odločilo izključno o dopustnosti pritožbe zoper sklep višjega sodišča. 11. Vse različne, razmeroma obširne navedbe v zvezi s sodno takso so za odločitev v tej zadevi zato nepomembne. Na njih pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo. Smiselno isto velja tudi za opozorilo prvostopenjskega sodišča, da lahko stranki naloži kazen zaradi zlorabe procesnih pravic (2. do 4. odstavek 11. člena ZPP). Pripominja pa pritožbeno sodišče, da sodišče v primeru zlorabe procesnih pravic res ima pravico naložiti kazen.

12. Gole navedbe različnih predpisov in sodb, ki se nahajajo na str. 1 in 4 do 6 pritožbe, pa ne zadoščajo za to, da bi pritožbeno sodišče opravilo še kakšen dodaten preizkus izpodbijanega sklepa. Pritožnica lahko namreč sproži preizkus izpodbijane odločbe le, če navede razloge (2. odstavek 350. v povezavi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Gola navedba predpisa je premalo.