Jedro

Razdalja 2,3 km od doma do službe ni tako kratka razdalja, da bi jo šteli za pot, ki se običajno prehodi peš, zato je tožnica upravičena do povračila stroškov za prevoz na delo po 2. točki 42. člena KP za negospodarstvo (18/91) ter 94. čl. KP za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške prevoza na delo in z dela v znesku 40.410,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je pravilnik tožene stranke o povračilu stroškov, ki so jih imeli delavci pri opravljanju določenih nalog, določal, da se delavcu povrnejo stroški prevoza na delo, če znaša pot od doma do službe več kot tri kilometre. Tožena stranka je tudi po uveljavitvi kolektivne pogodbe štela, da je razdalja od delavčevega doma do službe, ki znaša manj kot tri kilometre, razdalja, ki se lahko običajno prehodi peš. Zato predlaga, da sodišče ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo poudarja, da iz 94. člena panožne kolektivne pogodbe izhaja, da omenjeni člen ne določa nobenih omejitev oz. kriterijev, kateremu delavcu se nadomestijo stroški prevoza na delo in kateremu ne. Zato tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo pravil postopka, da je v celoti razčistilo dejansko stanje, ki je podlaga za razrešitev spornega razmerja in pravilno odločilo.

Navedbe v pritožbi, da naj bi pravilnik tožene stranke o povračilu stroškov, ki so jih imeli delavci pri opravljanju določenih nalog, ki je veljal do oktobra 1991, določal, da se delavcem povrnejo stroški prevoza na delo le, če znaša delavčeva pot od doma do službe več kot tri kilometre, oz. da se omenjena razdalja šteje za razdaljo, ki se lahko prehodi peš, so nesprejemljive. Navedeni pravilnik, na katerega se sklicuje tožena stranka, ne more biti pravna podlaga za odločanje v tej zadevi, ker ta akt za toženo stranko in za njene delavce ne velja in se zato ne more uporabljati. Predloženi pravilnik z dne 18.7.1989 je namreč akt, ki so ga sprejeli predstojniki upravnih organov Občine Novo mesto in velja za delavce upravnih organov.

Pravno podlago za odločitev o spornem razmerju predstavlja kolektivna pogodba za negospodarstvo Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 18/91 ) ter kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (Ur.l. RS št. 26/91), kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Zahtevki za povračilo potnih stroškov se nanašajo na obdobje od meseca oktobra 1991 do oktobra 1993. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji je začela veljati v oktobru 1991, kar pomeni, da je bila tožena stranka za čas od uveljavitve kolektivne pogodbe dalje dolžna upoštevati pri odločanju o stroških prevoza svojih delavcev omenjeni predpis. Skladno z 2. točko 42. člena kolektivne pogodbe za negospodarsko dejavnost se delavcem nadomestijo stroški prevoza na delo in z dela v višini stroškov javnega prevoza. Isto določilo vsebuje tudi 94. člen kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije. Komisija za razlago kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti je sprejela stališče v zvezi z razlago 2. točke 42. člena pogodbe (Ur.l. RS št. 51/92) in sicer v tem smislu, da se delavcu povrnejo stroški prevoza na delo in z dela z najracionalnejšim prevoznim sredstvom, pri čemer pripada delavcu nadomestilo teh stroškov v višini stroškov najcenejšega prevoznega sredstva za razdaljo od kraja bivanja do delovnega mesta oziroma do kraja dela, kjer ni možnosti prevoza na delo in z dela z javnim prevoznim sredstvom. Po stališču navedene komisije pa ni neskladno s pogodbo, če se delavcu ne povrnejo stroški za prevoz na delo in z dela za razdaljo, ki se običajno prehodi peš.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da razdalja 2,3 km ni tako kratka razdalja, da bi jo šteli kot pot, ki se običajno prehodi peš. Zato priznanje potnih stroškov tožnici tudi od citiranega stališča komisije za razlago kolektivne pogodbe za negospodarstvo ne odstopa.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ni zasledilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pri odločanju paziti po uradni dolžnosti.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.