Jedro

Sankciji razdrtja pogodbe oziroma zmanjašnja kupnine zaradi pravne napake stvari nastopita ne glede na prodajalčevo krivdo, medtem ko se tako njegova kot odškodninska obveznost tretjih, ki s kupcem niso bili v poslovnem razmerju, presoja po splošnih pravilih odškodninskega prava.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v delu, v katerem se nanaša na prvo toženo stranko, in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem delu pa se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek proti toženim strankam, naj nerazdelno plačajo tožnici znesek 675.847,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1995 dalje. Proti takšni sodbi se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so tožnici policisti zasegli avto, ki ga je kupila od prvega toženca za 30.000,00 DEM, ker naj bi izviral iz kaznivega dejanja. Ker je bil kot formalni lastnik avta na prometnem dovoljenju naveden R.K., sta se dogovorila, da d.o.o. opravi le prepis na tožnico. Tožnica je utemeljeno zahtevala razdrtje pogodbe in vračilo dela kupnine v znesku 20.500,00 DEM, ker ji je prvi toženec avto, ki mu ga je izročila na račun dela kupnine, vrnil. Sodišče je tožnici s sklepom v kazenskem postopku izročilo avto, ki ji je bil zasežen, tako da je odpadel razlog za razdrtje pogodbe in vrnitev dela kupnine. Tožnica je upravičena do plačila škode, ki jo je ocenil cenilec in jo je tožnica uveljavljala v spremenjeni tožbi. Kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za škodo sta predvsem odgovorna prvi toženec in d.o.o., ki bi morala vedeti, da avto izvira iz kaznivega dejanja. Zoper prvega toženca je tekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja prikrivanja, ki pa je bil ustavljen zaradi zastaranja. Tožnica je brez svoje krivde več let ostala brez avta, njegova vrednost se je zmanjšala in tožnica je upravičena do razlike. Napačen je zaključek sodišča glede odgovornosti d.o.o., saj ta ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja. Vedela je, da je R.K. le formalni in ne dejanski lastnik, a ni opozorila tožnice. Glavno vlogo pri prodaji avta je imel prvi toženec, ki je tožnici avto tudi izročil, in sicer z napako, za katero ni vedela. Pritožba je delno utemeljena. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da je kupila avto 1.9 TDI, ki ji ga je odvzela policija, ker je bil pridobljen s kaznivim dejanjem, česar tožnica ni vedela, tožene stranke pa bi to morale vedeti. Kot dejanski lastnik avta je nastopal prvi toženec, kot formalni pa R.K., čigar dediča sta druga in tretja tožena stranka. S slednjim je prek četrte tožene stranke sklenila pogodbo o komisijski prodaji, v resnici pa je prvemu tožencu kot kupnino izročila svoj avto in 20.500,00 DEM, ta pa se je zavezal urediti prepis na opisani način. Tožnica je o odvzemu avta obvestila prvega toženca, ki ji je vrnil njen avto, ne pa tudi denarja. Tožnici je bil avto A 80 kasneje vrnjen in prvi toženec je uredil vse potrebno za njegov prepis nanjo. Tožnica sedaj od toženih strank zahteva nerazdelno plačilo zneska 675.847,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1995; znesek predstavlja razliko med tolarsko protivrednostjo 20.500,00 DEM po srednjem tečaju BS in ocenjeno vrednostjo avta ob vrnitvi tožnici. Tožnica meni, da predstavlja pravno podlago njenega zahtevka odškodnina, vendar ima glede tega prav sodišče prve stopnje, da v tožničinih navedbah in ugotovljenem dejanskem stanju ni podlage za obstoj odškodninske obveznosti toženih strank. Odškodninska obveznost obstaja le, če so hkrati podani naslednji pogoji: protipravno ravnanje, škoda in vzročna zveza med njima ter odgovornost povzročitelja. Tožnica je navajala le, da ji je nastala škoda, ne pa tudi ostalih elementov odškodninskega delikta (1. odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 26/78 - 57/89). Pravni prednik druge in tretje tožene stranke ter četrta tožena stranka glede na tožničine navedbe z njo tudi nista bila v poslovnem razmerju, ki bi bilo lahko podlaga za njuno pogodbeno odgovornost. Na podlagi 1. odstavka 454. člena ZOR se s prodajno pogodbo prodajalec zaveže, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zaveže, da bo prodajalcu plačal kupnino. Komisijska prodaja je pogodba z enako vsebino, ki jo komisionar sklene s kupcem v svojem imenu na komitentov račun (1. odstavek 771. člena ZOR). Ne R.K. ne tožena družba tako nista bila prodajalca spornega avtomobila, temveč je bilo njuno sodelovanje pri izročitvi avta potrebno le zaradi njegovega prepisa, tožnica pa je prodajno pogodbo sklenila s prvim tožencem. Tožbeni zahtevek proti prvemu tožencu je tako potrebno presojati na podlagi določb ZOR, ki urejajo odgovornost prodajalca za pravne napake stvari, medtem ko ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo proti drugi, tretji in četrti toženi stranki. Na podlagi 1. odstavka 508. člena ZOR prodajalec odgovarja, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico, pa o njej kupec ni bil obveščen in tudi ni privolil, da bi vzel stvar, ki je z njo obremenjena. Na podlagi 509. člena ZOR mora kupec o napaki obvestiti prodajalca in zahtevati od njega, da stvar oprosti pravice ali zahteve tretjega, če prodajalec tega ne stori in kdo kupcu stvar vzame, je pogodba na podlagi 1. odstavka 510. člena ZOR razdrta po samem zakonu. Če je pogodba razdrta in je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala (2. odstavek 132. člena ZOR); stranka, ki vrača denar, mora plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela plačilo (5. odstavek 132. člena ZOR). Prodajalec odgovorja za to, da je bil tožnici avto odvzet zaradi pravice tretjega, ne glede na krivdo in je zaradi razdrtja pogodbe tožnici dolžan vrniti, kar je prejel. Glede na to, da je bil avto tožnici kasneje vrnjen in je prvi toženec uredil vse potrebno za to, da je avto registrirala na svoje ime, je tožnica upravičena le še do plačila razlike med plačano kupnino in vrednostjo avtomobila v času vrnitve, to je zneska, za katerega je še vedno prikrajšana, ker ji prvi toženec ni vrnil kupnine ob razdrtju pogodbe. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilna za presojo utemeljenosti zahtevka po temelju (prodajna pogodba med tožnico in prvim tožencem, evikcija, obvestilo prodajalcu, razdrtje pogodbe), ker pa ga je zaradi zmotne uporabe materialnega prava zavrnilo že po temelju, ni presojalo še njegove višine, tako da je v tem delu dejansko stanje ostalo neugotovljeno. Sodišče prve stopnje bo zato v novem sojenju ob drugih odločilnih dejstvih moralo ugotoviti tudi znesek, ki ga prvi toženec še dolguje tožnici. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo glede prvega toženca na podlagi 355. člena ZPP, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljno in zoper ostale tožene stranke potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.