Jedro

Dejstvo, da je bilo sporno zemljišče v družbeni lastnini, izključuje možnost priposestvovanja tega zemljišča.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v celoti, sodba sodišča prve stopnje pa glede 1. in 3. točke izreka razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica toži na ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 762/3, k.o. ... (v naravi stavbišče 1.556 m2 in stavba (šola) v izmeri 172 m2). Meni, da je na spornem zemljišču pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, saj je imela nepremičnino več kot 50 let v dobroverni posesti. Sporna nepremičnina je bila namreč od leta 1952 ves čas v posesti tožnice oziroma njenih pravnih prednic in se je obravnavala kot družbeno premoženje. Takratna lastnika I. in F. W. (zakonca W.) sta to zemljišče z ustno darilno oziroma prodajno pogodbo v letu 1952 po enih podatkih podarila Ljudskemu odboru Okraja ..., po drugih pa sta zemljišče prodala takratni Občini ... za potrebe šole. Na tem zemljišču so se v letih 1953–1955 izvajala gradbena dela (zgradila se je šola), šolska stavba pa se je vodila kot osnovno sredstvo Javnega zavoda, Osnovne šole ..., katerega ustanovitelj je bila tožnica. Prav tako je tožnica stavbo ves čas vzdrževala, toženca pa nikoli nista nasprotovala, da ima tožnica nepremičnino v posesti.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica spornega zemljišča. Presodilo je, da so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za priposestvovanje, tožencev pa ne varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ker sta bila v slabi veri. Ves čas sta bila namreč seznanjena s posestnim stanjem nepremičnine, in to tudi po letu 1981, ko naj bi posest na zemljišču zaradi ukinitve šolske dejavnosti ponovno pridobila W. (prodajalca). Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je sodišče zavrnilo, ker pravdni stranki nista v pogodbenem razmerju.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizijo vlagata toženca zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Po njunem mnenju tožnica sporne nepremičnine ni priposestvovala. Sodišče se ni ukvarjalo s pravno naravo posla med zakoncema W. in takratno občino, temveč je v zvezi s tem zmotno sledilo pravni oceni prič. Pojasnjujeta, da je bila med zakoncema W. in takratno občino sklenjena pogodba o brezplačnem najemu. Sodišče se prav tako ni ukvarjalo z vprašanjem pravnega nasledstva med tožnico in pravnim subjektom, kateremu naj bi zakonca W. podarila oziroma prodala sporno nepremičnino. Za dobroverno posest, ki je pogoj za priposestvovanje, tudi ne zadošča ustna pogodba. Pogodba bi morala biti pisna, prav tako pa bi morala biti tožnica vpisana v zemljiško knjigo, da bi lahko mislila, da je lastnica sporne nepremičnine. Izjema je mogoča samo tedaj, ko razloga za nevknjižbo ni mogoče pripisati pridobitelju. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da tožencev ne varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Sodišču primarno očitata, da je kljub odsotnosti trditev tožnice, presojalo njuno slabo vero, podredno pa menita, da je zaključek sodišča o obstoju slabe vere zmoten. Strinjata se, da posestno stanje nepremičnine načeloma lahko vzbudi pri kupcu dvom v pravilnost zemljiškoknjižnega stanja, vendar sta v konkretnem primeru prodajalca pojasnila, da je šola na spornem zemljišču zgrajena po dogovoru, da v kolikor se pouk ukine, pripada nepremičnina brezplačno nazaj kmetiji. To je bilo zapisano tudi v dodatku z dne 15. 3. 1977, sklenjenem k prodajni pogodbi. Toženca sta vse od leta 1980 dalje, ko se je pouk ukinil, pa do leta 2002, ko je prišlo do vknjižbe lastninske pravice, sprožila razne postopke, da bi prišlo do prenosa lastninske pravice še na spornem zemljišču. Prav tako sta toženca ves čas plačevala davek za stavbno zemljišče za sporno nepremičnino.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Zaključek sodišč, da sta bila toženca v slabi veri, je materialnopravno pravilen. Čeprav je prišlo do vknjižbe v letu 2002 na podlagi prodajne pogodbe z dne 6. 2. 2002, sta za presojo dobre vere tožencev v konkretni zadevi pomembna predvsem prodajna pogodba in dodatek iz leta 1977. Toženca sta namreč pogodbo v letu 2002 sklenila zgolj zaradi možnosti vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. V vmesnem času je I. W. (ena izmed prodajalk) umrla, zato sta toženca v letu 2002 z M. W. (kot pravnim naslednikom I. W.) in M. M. sklenila novo prodajno pogodbo, na podlagi katere sta se uspela vknjižiti v zemljiško knjigo. Dejansko pa ta pogodba iz leta 2002 pomeni zgolj izpolnitev pogodbe iz leta 1977, saj prodajalca izstavljata tožencema zemljiškoknjižno dovolilo, ki sta se ga tožencema v zvezi s sporno nepremičnino zavezala izstaviti že I. W. in M. M. v letu 1977. 8. Po presoji revizijskega sodišča toženca nista mogla biti v dobri veri vsaj od leta 1980 dalje. Takrat se je namreč prenehala izvajati šolska dejavnost, kar pomeni, da bi morala šola glede na trditve tožencev preiti nazaj v posest I. W. in M. M. Vendar je šola tudi po ukinitvi šolske dejavnosti še naprej ostala v posesti občine, ki je krajanom v njej dovoljevala opravljanje različnih dejavnosti, s čimer sta bila toženca seznanjena. Ravno dejstvo, da šola kljub ukinitvi dejavnosti v letu 1980 ni prešla v posest I. W. in M. M. in da so se v njej opravljale različne dejavnosti, tudi po oceni revizijskega sodišča kaže na slabo vero tožencev. Glede na to je nepomembno, ali sta bila toženca morda v dobri veri v času sklenitve pogodbe in dodatka v letu 1977. Dobra vera ob sklenitvi pogodbe za učinkovanje načela zaupanja v zemljiški knjigo namreč ne zadošča. 9. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je vprašanje slabe/dobre vere materialnopravni zaključek, ki ga stranki ni potrebno posebej zatrjevati. Ključno je, da stranka zatrjuje dejstva, na podlagi katerih lahko sodišče presodi, ali je bila nasprotna stranka v slabi oziroma dobri veri. Glede na obrazloženo toženca na sporni parceli torej nista mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo. V nadaljevanju je potrebno še presoditi, ali je pravilen materialnopravni zaključek sodišč, da je tožnica sporno zemljišče priposestvovala.

10. Tožnica je med drugim trdila, da se je zemljišče ves čas obravnavalo kot družbeno premoženje oziroma družbena lastnina. Tudi iz odločbe Skupščine Občine ... (Oddelek za premoženjsko pravne zadeve) z dne 25. 9. 1969 izhaja, da je bilo sporno zemljišče v družbeni lastnini. To je tudi razumljivo, saj so bili pravni predniki tožnice politično teritorialne enote, ki na nepremičnini niso mogle pridobiti lastninske pravice. Res je sicer, da družbena lastnina na tem zemljišču nikoli ni bila vpisana v zemljiški knjigi, kar pa ob dejstvu, da vpis družbene lastnine ni konstitutiven, za odločitev v tej zadevi ni pomembno.(1) Ravno dejstvo, da je bilo sporno zemljišče v družbeni lastnini, pa izključuje možnost priposestvovanja tega zemljišča. Revizijsko sodišče je namreč že zavzelo stališče, da predpisov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje.(2) Zahtevek tožnice na ugotovitev lastninske pravice bi tako lahko bil utemeljen le v primeru, če bi ji lastninska pravica pripadla na podlagi zakona, na podlagi katerega se je to zemljišče olastninilo. Zaradi navedenih razlogov se revizijskemu sodišču tako niti ni bilo potrebno ukvarjati z revizijskimi očitki glede dobrovernosti tožnice.

11. Kljub zmotnemu materialnopravnemu izhodišču pa revizijsko sodišče ocenjuje, da v tej procesni situaciji sodbe ni mogoče spremeniti, saj bi s tem tožnico prikrajšali za pravico do izjave in učinkovito sodno varstvo.(3) Po presoji revizijskega sodišča tožnica namreč novega pravnega izhodišča zaradi kompleksnosti reševanja pravnih razmerij, povezanih z lastninjenjem družbene lastnine, ni mogla predvideti, prav tako pa je VS RS šele v letu 2012 izrecno sprejelo stališče, da predpisov o lastninjenju nepremičnin ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje. Revizijsko sodišče je zato sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo tako moralo v novem sojenju ugotoviti, ali je lahko zahtevek tožnice utemeljen na podlagi predpisov o lastninjenju, saj je ostalo dejansko stanje v tej smeri nepopolno ugotovljeno, strankama pa bo moralo omogočiti, da se o novem materialnopravnem izhodišču izjavita in tudi ustrezno dopolnita dejanske navedbe.

12. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Tudi v primeru, če je zemljišče prešlo v družbeno lastnino na podlagi odločbe, vknjižba družbene lastnine ni bila konstitutivnega pomena. Prim. odločbo VS RS II Ips 477/2005 z dne 8. 11. 2007. Op. št. (2): Prim. odločbi VS RS II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012 in II Ips 1066/2008 z dne 10. 9. 2012. Op. št. (3): Prim. odločbo VS RS II Ips 127/2005 z dne 19. 10. 2006.