Jedro

Ker tožnik v določenem roku treh mesecev ni predložil dokazil o trajnem viru preživljanja, niti tožene stranke ni obvestil, da dokazil iz utemeljenih razlogov ne more predložiti, čeprav je bil opozorjen na posledice, ki bodo sledile, je bilo potrebno njegovo vlogo za sprejem v državljanstvo zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 685/97-10 z dne 23.9.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 24.2.1997, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ker ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije v zvezi s 5. členom Uredbe Vlade Republike Slovenije o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo. V obrazložitvi sodbe pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnik v postavljenem roku treh mesecev ni predložil dokazila o trajno zagotovljenem viru za preživljanje, ki je eden izmed kumulativno določenih pogojev iz prvega odstavka 10. člena v zvezi z drugim odstavkom 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zato je bila njegova prošnja utemeljeno zavrnjena.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe, da je poročen in da živi v B. skupaj z ženo in otrokoma, ki so slovenski državljani. Žena je zaposlena in je po zakonu zavezana preživljati tožnika, če le-ta nima dovolj sredstev. Sicer pa redno dela po pogodbi o zaposlitvi, kot je to razvidno iz priložene pogodbe in prijave potreb po delavcu. Zaradi birokratskega obravnavanja se je znašel v začaranem krogu, kajti redne zaposlitve v Republiki Sloveniji ne dobi zaradi tega, ker nima državljanstva, državljanstva pa ne dobi, ker nima zaposlitve. Če bi dobil slovensko državljanstvo, bi takoj dobil ustrezno zaposlitev, ali pri podjetju, kjer je sedaj pogodbeno zaposlen ali pri podjetju ..., ki je s svojo izjavo, ki je v spisu, že potrdilo pripravljenost, da ga zaposli. Da dobi slovensko državljanstvo pa ni samo v njegovem interesu, ampak v interesu cele družine. Predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da se razveljavi odločba tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1.odstavku 10.člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 13/94), veljavnega v času odločanja tožene stranke, lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom, pri tem mora oseba med drugim izpolnjevati tudi pogoj, določen v 4. točki, da ima zagotovljen trajen vir preživljanja, najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik tega pogoja v času odločanja ni izkazal. V določenem roku treh mesecev namreč ni predložil dokazil o redni zaposlitvi oziroma o kakšnem drugem trajnem viru preživljanja, niti tožene stranke ni obvestil, da dokazil iz utemeljenih razlogov ne more predložiti, čeprav je bil opozorjen na posledice, ki bodo sledile. Zmotno je tožnikovo stališče, da ga je žena že zaradi obstoja zakonske zveze dolžna preživljati. Določba 50. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS št. 14/89) res določa, da ima zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, ali je nesposoben za delo, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Vendar pa zakonodajalec izhaja iz predpostavke, da zakonca živita v skupnosti, v kateri si medsebojno pomagata in skupaj skrbita za družino. Le iz tako razumljene zakonske zveze izhaja dolžnost preživljanja, iz dejanskega stanja, ki izhaja iz odločbe tožene stranke, pa je razvidno, da tožnik v času odločanja z družino ni živel. Ker sodišče v upravnem sporu preizkusi zakonitost izpodbijanega upravnega akta in dejansko stanje, na katerem temelji, na drugačno odločitev ne morejo vplivati v pritožbi ponovljene tožbene navedbe, da tožnik sedaj redno dela po pogodbi o zaposlitvi. Ta okoliščina v času odločanja tožene stranke sploh še ni obstajala oziroma je tožnik ni zatrjeval, lahko pa jo uveljavlja kvečjemu z novo vlogo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (73. člen Zakona o upravnem sporu).