Jedro

Sodišče zavrne dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Izrek

Zahtevi obsojenega V.P. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojeni V.P. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.12.2006 V.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, kaznivega dejanja ugrabitve po prvem odstavku 144. člena KZ in kaznivega dejanja velike tatvine po prvi točki prvega odstavka 212. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti določilo kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje ugrabitve kazen osem mesecev zapora in za kaznivo dejanje velike tatvine pet mesecev zapora, nakar je določilo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora, s preizkusno dobo treh let. V določeno kazen je vštelo čas pridržanja od 21.05 ure dne 12.10.2005 do 17. ure dne 14.10.2005. Obsojencu je naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanki M.N. v višini 50.000 SIT in plačilo stroškov kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter na 70.000 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.12.2007 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega sodišča v povprečnini, odmerjeni na 600 eurov.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec in njegov zagovornik: - obsojenčev zagovornik dne 2.4.2008 iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ker sodišče ni ugodilo predlogom obrambe za postavitev izvedenca medicinske stroke in izvedenca za področje telekomunikacij in zavrnitve niti ni obrazložilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni; - obsojenec dne 4.4.2008, s katero uveljavlja kršitev 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), ker je sodišče dokaze presojalo arbitrarno, zavrnilo je predloge obrambe za postavitev izvedencev medicinske stroke, za področje telekomunikacij in računalniške stroke ter mu s tem onemogočilo pravico do obrambe. Bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa uveljavlja, ker sodba temelji na dokazih, ki so si med seboj izrazito nasprotujoči glede krivde obsojenega. Vrhovno sodišče prosi za oprostitev plačila stroškov.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP dne 5.6.2008, ugotavlja, da sta zahtevi neutemeljeni. Zavrnitev dokaznih predlogov obrambe za postavitev izvedencev ne pomeni kršitev pravic obrambe, saj dokazi predstavljajo nebistvene okoliščine, ne pa odločilnih dejstev. Vsa nadaljnja navajanja v obsojenčevi zahtevi uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

B-1

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 424. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče v zvezi s pravico do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist že v sodbi I Ips 263/2001 z dne 30.10.2003 presodilo, da je bistven element pravice do poštenega sojenja. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo; - da je Vrhovno sodišče glede predloga strank za izvedbo dokazov že v sodbi I Ips 78/2003 z dne 5.2.2004 presodilo, da mora biti tak predlog določen, nanašati se mora na dejstvo, ki je pomembno za pravilno presojo zadeve ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo mogoče ugotoviti. V nasprotnem ne gre za dokazni predlog, temveč za pripombo, mnenje, pobudo, ki nima pravnega učinka. Verjetnost o dokaznem predlogu stranke je v bistvu verjetnost o verjetnosti dokaza, sklep o tem, ali je ta izkazana, pa lahko sodišče sprejme na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne presoje.

B-2

5. Zagovornik in obsojenec v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata kršitev pravic obrambe, ker sodišče ni ugodilo njenim dokaznim predlogom; in sicer zagovornik kršitve, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe po drugem odstavku 371. člena ZKP, obsojenec pa kršitev 3. alineje 29. člena Ustave. Navajata, da je obramba predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi pojasnil vplive solzivca na telo, saj menita, da učinek solzivca ne povzroči le solzenja oči, kot je oškodovanka navedla le splošno najbolj znan simptom.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi izvedenec lahko podal mnenje le na splošno, saj ni znano, kakšne intenzitete je bila uporaba solzivca, ali ga je oškodovanka dobila direktno v oko in koliko časa je trajal stik. Oškodovanka je prepričljivo opisala, da ni mogla odpreti oči, ki so se ji začele močno solziti in so postajale rdeče. Tudi njena mati je navedla, da je oškodovanka imela objokane oči in je bila videti utrujena. Višje sodišče je na enake pritožbene navedbe kot jih uveljavljata zahtevi odgovorilo, da zgolj zato, ker oškodovanka ni navedla vseh možnih učinkov uporabe solzilnega plina, ki jih pritožnika zatrjujeta, ne pomeni, da z opisom le nekaterih njena izpovedba ni verodostojna. Nenazadnje je bil solzivec najden v obtoženčevem vozilu. Zato je obtoženčevo zanikanje uporabe solzivca ocenilo zgolj kot način njegove obrambe.

7. Pravico obrambe naj bi sodišče kršilo tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca za področje telekomunikacij, ki naj bi potrdil obsojenčev zagovor, da v kritičnem času (11.10.2005, čas izvršitve kaznivega dejanja ugrabitve) ni bil z oškodovanko. Obsojenčev zagovornik uveljavlja še bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodišči nista obrazložili zavrnitve dokaza. V zahtevi navaja, da v kritičnem času telefona obsojenca in oškodovanke niti enkrat nista vklopila iste bazne postaje. Obsojenec pa podaja svojo oceno, da je sodnica po primerjavi telefonskih pogovorov naredila arbitraren in laičen sklep, da se izpiski pogovorov obsojenca in imena baznih postaj ne ujemajo z obsojenčevim zagovorom, da je bil v kritičnem času doma. Pri tem obsojenec v zahtevi izpostavlja svojo tezo poteka komunikacij na telefonih, analizira čas in kraj vklopa baznih postaj in zaključuje, da sta bila z oškodovanko v istem času na različnih krajih in je zato nemogoče, da bi obsojenec storil očitani mu dejanji ugrabitve in velike tatvine.

8. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za postavitev izvedenca za področje telekomunikacij zavrnilo, saj je glede na vse zbrane dokaze ocenilo, da je ta povsem nepotreben za razjasnitev dejanskega stanja. Navedlo je, da kolikor dopustimo možnost, da se v primeru klica iz istega mesta ne vklapljajo vedno iste bazne postaje, je povsem neverjetno, da bi se ravno 11.10.2005, od 20.43 do 21.28 ure, vklapljale druge bazne postaje in ne bazna postaja Kamnik, medtem ko se je neposredno pred tem kot tudi za tem priklopila bazna postaja Kamnik. Tudi izpis telefonskih klicev za oškodovankin kot tudi obdolženčev mobilni telefon se ujema z izpovedbo oškodovanke: obdolženi jo je poklical okoli 20.15, ko je šla na vlak, takrat se je nahajal na območju bazne postaje Kamnik, ponovno jo je poklical ob 20.43, tik preden je izstopila z vlaka v Jaršah, takrat je bil na območju bazne postaje Trzin, nato na območjih Komende, nato ponovno Trzina, ob 22.27 uri je poklicala K.L., takrat naj bi jo obsojenec izpustil, po prihodu domov je od obsojenca ob 22.46 in 23.26 uri prejela dve sporočili in klic ob 22.56 z območja bazne postaje Kamnik. Glede nasprotja baznih postaj je ugotovilo, da so si vse bazne postaje, ki so se vklapljale na oškodovankinem in obdolženčevem telefonu v kritičnem času, medsebojno blizu. Navedeno nedvomno izpodbija obdolženčev zagovor, da je bil tega večera ves čas doma v Kamniku. Višje sodišče je zaključke sodišča prve stopnje ocenilo kot logične, dokazno podprte, medsebojno skladne in prepričljive in v zahtevi ponovljeno pritožbeno navedbo zavrnilo, saj ne izpodbija verodostojnosti oškodovankine izpovedbe.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v pravnomočni izpodbijani sodbi v skladu z merili (navedenimi v 4. točki B-1) utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obsojenca, ker je ocenilo, da glede na jasno in popolno ugotovljeno dejansko stanje izvedba predlaganih dokazov ni potrebna (drugi odstavek 299. člena in drugi odstavek 329. člena ZKP) in takšno odločitev v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP v sodbi tudi ustrezno obrazložilo.

10. Bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana tudi s tem, ker sodišče ni obrazložilo, zakaj šteje za nedokazan obsojenčev alibi, da je v kritičnem času preko računalnika komuniciral z N.H. Pri tem obe vloženi zahtevi sodišču in policiji očitata kršitev pravil postopka, ker ob zaplembi računalnika nista presnela vsebine pogovora, s čimer sta uničila razbremenilni dokaz (alibi).

11. Sodišče prve stopnje je v preveritev obsojenčevega alibija, da se je v času storitve kaznivega dejanja ugrabitve z dne 11.10.2005 pogovarjal preko računalnika z N.H., le to zaslišalo in v sodbi povzelo njeno pričanje, da se dneva pogovora ne spominja, da je bilo 11.10.2005 pa misli zato, ker ji je ta datum povedal obdolženi. Sodišče je verjelo, da sta obdolženi in priča komunicirala preko interneta, vendar tudi glede na ostale že omenjene dokaze (izpovedbe oškodovanke, njene mame, K.L., P.K., dopis banke D. z dne 24.10.2005 o dvigih z oškodovankino bančno kartico na bančnem avtomatu dne 11.10.2005 in sledečem preklicu le te, izpis odhodnih in dohodnih klicev za oškodovankin in obsojenčev telefon) ocenilo, da to nedvomno ni bilo v kritičnem času dne 11.10.2005. V zvezi z izpisom pogovora preko interneta z datumom 11.10.2005 od 21.24 ure do 22.44 ure, ki ga je predložil obsojenec, je zaslišalo M.P., računalniškega tehnika, ki je pojasnil, da uporabnik lahko uro in datum na računalniku sam nastavi, prav tako lahko spremeni tekst (stran 14. in 15. sodbe). Višje sodišče je sledilo zaključku sodišča prve stopnje, da obdolženčevega alibija priča H. in izpis pogovora po internetu nista potrdila.

12. Glede očitka, da obsojenec v postopku ni imel možnosti dokazati, da je izpis pogovora po internetu z N.H. verodostojen dokaz, ker policija ob zasegu njegovega računalnika ni naredila preslikave vseh podatkov na trdem disku, Vrhovno sodišče opozarja, da se po 424. člen ZKP sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Glede navedenega očitka pa zahtevi sploh ne navajata kršitve zakona, na katero se sklicujeta. Vendar kljub temu ugotavlja sledeče: - v uradnem zaznamku o izjavi osumljenca z dne 13.10.2005 je navedeno, da je obsojenec izkoristil pravico do molka; - iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov je razvidno, da je bil obsojencu računalnik zasežen dne 13.10.2005, pregled računalniške opreme je bil opravljen v prostorih Sektorja kriminalistične policije Ljubljana v prisotnosti obsojenca dne 14.10.2005 od 13.00 do 15.00 ure, po opravljenem pregledu pa je bil računalnik vrnjen obsojencu; - iz zapisnika o zaslišanju pridržanega obdolženca z dne 14.10.2005, pričetega ob 17.00 uri, izhaja, da je obsojenec povedal, da je dne 11.10.2005 okoli 20.00 ure prišel domov in bil nekje do 23.00 ure na internetu in se pogovarjal s prijatelji ter da osebo s katero je govoril pozna le preko interneta; - na glavni obravnavi z dne 8.9.2006 je obsojenec povedal, da je tekst pogovora natisnil pred obravnavo, na kateri je podal zagovor, sicer pa ga je dal že prej zagovorniku, in sicer po besedah zagovornika takrat, ko so obsojencu vrnili računalnik. Vrhovno sodišče ugotavlja, da trditve v zahtevah, da je obsojenec že v razgovoru s policijo v predkazenskem postopku zatrjeval svoj alibi, očitno ne držijo. Obsojenec je prvič šele dne 14.10.2005 ob 17. uri na zaslišanju pred preiskovalno sodnico povedal, da je bil dne 11.10.2005 od 20.00 ure pa nekje do 23.00 ure na internetu in se pogovarjal s prijatelji. To je bilo že po vračilu računalnika, ki mu je bil vrnjen takoj po opravljenem pregledu dne 14.10.2005 po 15.00 uri. Zato obsojenec ni mogel utemeljeno sklepati, da bosta policija in/ali sodišče ob zasegu računalnika v preveritev obsojenčevega alibija preslikala vse podatke, saj obsojenec alibija v času zasega računalnika sploh še ni podal, policija in sodišče pa nista mogla iskati nečesa, za kar nista vedela, da morebiti obstoja. Obsojenec bi moral predlagati izvedbo dokaza, ker tega ni storil, ko je bil računalnik še v zasegu policije, ampak šele po vračilu, sam odgovarja za to, da dokaz ni bil izveden in tega ne more prevaliti na policijo oziroma sodišče. 13. Vrhovno sodišče je kot neutemeljene zavrnilo tudi žaljive očitke obsojenčeve zahteve, da preiskovalna sodnica ni imela interesa, da bi kako drugače, na primer pri operaterju, preverila izpovedbo obsojenca, ali je bil obsojenec v tistem času prijavljen na internet, saj iz spisa izhaja ravno nasprotno: - dne 11.11.2005 je okrožna preiskovalna sodnica pri podjetju I.d.o.o. zaprosila za podatek, ali je obsojenec dne 11.10.2005 med 20. in 23. uro uporabljal internet oziroma kdaj ga je uporabljal navedenega dne; - v uradnem zaznamku z 29.11.2005 je navedla, da odgovora podjetja ni dobila, zato se je obrnila na ponudnika internetnih storitev, podjetje S.d.o.o. Tam so ji povedali, da tega podatka ne more dobiti, saj to niti ni zakonsko urejeno in niti ni jasno, ali obstaja ustrezna oprema za ugotavljanje takih podatkov. Zato je klicala M.D., ki se pri Upravi kriminalistične policije RS ukvarja z računalniško kriminaliteto. Povedal je, da je na internet priključenih ogromno uporabnikov, ki imajo do interneta neomejen dostop tudi daljše obdobje, in ni nujno, da so takrat doma. Zato ni mogoče niti potrditi niti ovreči, da je bil obdolženec določenega dne ob določenem času resnično na internetu, dopustiti je treba tudi možnost, da ga je z njegovim geslom koristil nekdo drug, pa tudi ni nujno, da ravno z njegovega računalnika.

14. Obsojenec nasprotuje odločitvi sodišča, da ni postavilo izvedenca za računalništvo, ker naj bi ta naknadno potrdil obsojenčevo trditev glede istovetnosti računalniškega izpiska pogovora z dne 11.10.2005, če je bil ustvarjen v času kot je na njem naveden. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je na zapisnik o glavni glavni obravnavi z dne 8.9.2006 zagovornik navedel, da misli, da bi bilo potrebno postaviti izvedenca, v zapisniku z dne 20.12.2006 pa, da glede predloga za postavitev izvedenca računalniške stroke zagovornik odločitev prepustil sodišču. Navedeno tako sploh ne predstavlja dokaznega predloga, ampak zgolj pobudo sodišču, naj pretehta, ali je izvedba tega dokaza potrebna. Sodišče prve stopnje, ki v tem pogledu vložniku ni sledilo, o tem ni bilo dolžno sprejemati posebnega sklepa in tudi ne navajati razlogov v obrazložitvi sodbe. Kljub temu iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je predlog obrambe za postavitev izvedenca za računalništvo zavrnilo z obrazložitvijo, da je računalniški tehnik M.P. izpovedal prepričljivo, z njegovimi izjavami se je strinjal tudi obdolženec, sicer pa je splošno znano, da uporabnik lahko sam nastavlja čas na računalniku. Zagovornik pa tudi ni pojasnil, o čem naj bi predlagani izvedenec podal mnenje. Višje sodišče je potrdilo zavrnitev navedenega dokaznega predloga, ker je izvedba tega glede na že izvedene dokaze nepotrebna.

15. Obsojenec sodišču prve stopnje še očita, da sodišče ni ravnalo v korist obrambe, ko je na obravnavo povabilo M.P., ki je preko drugega podjetja na sodišču opravljal funkcijo upravitelja mreže in popravila računalnikov, ne da bi predhodno o tem obvestilo obrambo in zato ji ni bila dana možnost priprave konkretnih vprašanj zanj. Vrhovno sodišče iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8.9.2006 razbere, da je zagovornik pričo le vprašal, kako je bila vabljena, nato pa povedal, da misli, da bi bilo potrebno postaviti izvedenca. Očitno obramba zaslišanju priče takrat niti kasnejših obravnavah ni nasprotovala, ampak je šele v pritožbi navedla, da je nesprejemljivo in v nasprotju z Zakonom o kazenskem postopku, da je sodišče samo po uradni dolžnosti zaslišalo osebo, zaposleno na sodišču, ter na to oprlo sodbo, ne da bi predhodno o zaslišanju seznanilo obrambo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožbeni očitki niso konkretizirani, saj sploh ni razvidno v čem naj bi bila kršitev podana in kako naj bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zato je višje sodišče ravnalo pravilno, ko jih je zavrnilo. Ker obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišanju priče - računalniškega strokovnjaka ni nasprotovala, ampak šele v pritožbi, kjer pa kršitve ni navedla, pa bi to lahko storila, je pri uveljavljanju navedene kršitve v zahtevi prekludirana.

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge sodbe določno in popolnoma navedli, katera dejstva v zvezi z zatrjevanim obsojenčevim alibijem glede ugrabitve 11.10.2005 štejeta za dokazana ali nedokazana in iz kakšnih razlogov. Pri tem sta se jasno opredelili do protislovnih dokazov in navedli razloge iz katerih nista ugodili posameznim predlogom strank. Nestrinjanje zahtev z zaključki sodišč ter obširna analiza dokazne ocene obeh sodišč glede ugotovljenih dejstev pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v tem postopku ni dovoljeno.

17. Vrhovno sodišče opozarja na dolžnost natančne določenosti vloženih zahtev, na kateri dogodek se nanašajo, zaradi česar splošno navajanje v zahtevah v smislu "alibi za kritičen čas" nikakor ne zadostuje. Prav tako obsojenec na začetku zahteve navede, da uveljavlja kršitev 3. alineje 29. člena Ustave RS, v nadaljevanju pa podaja le svoje drugačno videnje dogodkov, zaradi česar sodišču očita pretirano arbitrarnost, laičnost, predrznost, da je svoje delo opravilo pomanjkljivo in v škodo obsojencu, da se ni opredelilo do dokazov v prid obrambe, da je namerno in nepošteno povzelo mnenje izvedenke psihiatrične stroke - zanemarilo v delu, da obsojenec ni sposoben fizično napasti osebe in oškodovanki najverjetneje fizično ni naredil ničesar. Glede slednjega po oceni Vrhovnega sodišča v bistvu uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni podana, saj je v prvostopenjski sodbi korektno in v celoti povzeto izvedensko mnenje, ki nikakor ne odraža pristranskosti sodišča. Prav tako iz spisa in iz sodbe izhaja, da je vpogledalo in se opredelilo do vseh dokazov, ki so bili v korist obrambe. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje takšne očitke za pavšalne in hkrati za žaljive, katerim bi se obsojenec pri zavračanju dokazne ocene sodišča moral izogniti.

18. Vrhovno sodišče obsojenčevi prošnji za oprostitev stroškov ni ugodilo, saj iz obsojenčevega premoženjskega stanja izhaja, da razpolaga z določenimi denarnimi sredstvi in bo lahko plačal stroške kazenskega postopka.

C.

19. Zatrjevane kršitve po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in kršitve 3. alineje 29. člena Ustave RS niso podane, poleg tega pa sta zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi obsojenega V.P. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

20. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.