Jedro

Čeprav obsojenec ni neposredno sodeloval pri ilegalnem vodenju jugoslovanskih državljanov čez državno mejo, njegovo ravnanje glede na razdelitev vlog med obsojencema, njuno usklajeno delovanje ter vložnikov odločilni prispevek k storitvi kaznivega dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ. S soobsojencem in navedenimi osebami so se namreč skupaj pripeljali do avstrijske meje, kjer so soobsojenec in jugoslovanski državljani izstopili ter ilegalno prestopili državno mejo, na avstrijski strani pa jih je obsojenec pričakal v avtomobilu ter jih po prejetem plačilu odpeljal naprej.

Izrek

Zahteva obsojenega V.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojeni V.R. oprosti stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Murski Soboti je obsojena V.R. in I.H. spoznalo za kriva kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ-95 in na podlagi iste zakonske določbe izreklo vsakemu kazen treh mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbo zagovornika obsojenega V.R. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni V.R. dne 22.06.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Obsojenec v zahtevi izrečno ne navaja razloga, iz katerega jo vlaga. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo razsojo.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva, ki jo je vložil obsojeni V.R., ni utemeljena. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca obsojenec ne uveljavlja protispisnosti, temveč zatrjuje, da temelji obsodilna sodba na napačni dokazni oceni. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pritrditi je treba navedbi v zahtevi, da sme sodišče po 1. odstavku 355. člena ZKP opreti sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Obsojeni V.R. v zahtevi take trditve sploh ne konkretizira in ne pojasni, katera naj bi bila tista dejstva in dokazi, na katere da je sodišče oprlo sodbo, ne da bi jih pretreslo na glavni obravnavi. Golo zatrjevanje, da je sodišče v rednem postopku prekršilo navedeno procesno določbo, kajti vložnik svojega stališča ni vsebinsko določno opredelil, je v tolikšni meri posplošeno, da onemogoča preizkus utemeljenosti takega očitka.

Z navedbami v zahtevi, da je sodišče ravnalo nezakonito, ker ga je spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, ne da bi za to imelo dokazno in pravno podlago ter da nobena od zaslišanih prič v postopku ni izjavila, da bi jih čez mejo ilegalno prepeljal ravno on, vložnik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Na ta način obsojeni V.R. v zahtevi ponuja svojo dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, ki jo je sodišče sprejelo v pravnomočni sodbi. Po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Obsojenemu V.R. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi zatrjuje, da sodišče ni navedlo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da je storil očitano kaznivo dejanje. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da sta obsojenca v zagovoru pritrdila, da ju je skupaj s tremi jugoslovanskimi državljani v G. prijela avstrijska policija. Sodišče je tudi obrazložilo, zakaj ni sledilo zagovoroma obsojencev, ko sta izpovedala, da sta jugoslovanske državljane kot avtoštoparje sprejela šele v kraju H. v Avstriji in zakaj se je v tem delu oprlo na izpovedbo priče M.K. Nestrinjanje obsojenega V.R. z ugotovitvami v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih ne pomeni, da sodba v tem pogledu nima razlogov, ampak izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Na tej podlagi, kakor je bilo že obrazloženo, tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Vložnik zahteve izpostavlja, da je izpodbijana pravnomočna sodba nejasna, ker iz njene vsebine ni določno razvidno, kateri od obeh obsojencev je državljane ZRJ na nedovoljen način prepeljal čez državno mejo ter da zato da tudi ni povsem jasno, zakaj je bila izrečena kazen tudi njemu. S temi navedbami obsojeni V.R. po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi sodbe o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni.

Zahteva tudi v tem delu nima prav. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je določno razvidno, da sta obsojenca iz koristoljubnosti spravila čez mejo M.K., G.D. in M.M., sicer državljane ZRJ, tako da so se z osebnim avtomobilom skupaj pripeljali do avstrijske meje, kjer so obsojeni I.H. in jugoslovanski državljani izstopili ter ilegalno prestopili državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo, na avstrijski strani pa jih je v avtomobilu pričakal obsojeni V.R. ter jih nato, ko so uslugo plačali, odpeljal proti G. Glede na tako ugotovljena odločilna dejstva, razvidna iz izpodbijane pravnomočne sodbe, je treba ugotoviti, da so izrek in razlogi sodbe popolnoma jasni, zato v zahtevi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Zmotno pa je tudi vložnikovo stališče, ki veje iz celotne vsebine zahteve, da kaznivega dejanja ni storil, ker da sam ni neposredno sodeloval pri ilegalnem vodenju naštetih oseb čez državno mejo. Glede na razdelitev vlog med obsojencema, njuno usklajeno delovanje ter vložnikov odločilni prispevek k storitvi kaznivega dejanja, ravnanje obsojenega V.R. vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojeni V.R., zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojeni V.R. z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP glede na slabe gmotne razmere oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.