Jedro

Na to, da je tožnik razumel, v urdu jeziku zapisano opozorilo o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma, nakazuje tudi dejstvo, da je že naslednji dan, ko je bil skupaj z ostalimi tujci prijet na vlaku v smeri proti Italiji, ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. To po presoji sodišča pomeni, da se je zavedal, da bo zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, pa je to kljub temu storil. Dokazna ocena tožene stranke glede tožnikove begosumnosti je tako vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Glede na navedena izhodišča pa s posplošenim tožbenim očitkom (da tožnik ni vedel, da se pred podajo prošnje ne sme gibati izven doma; da je iz azilnega doma odšel, ker je le sledil prijatelju) ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in zaradi obstoja utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se ga pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 27. 9. 2022 od 14:10 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 27. 12. 2022 do 14:10, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V uvodnih ugotovitvah obrazložitve se tožena stranka sklicuje na policijsko depešo Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Koper, iz katere je razvidno, da je tožnik 22. 9. 2022 ob 15. uri ilegalno prečkal hrvaško - slovensko mejo. Po prijetju s strani policije je podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Kot ciljno državo je navedel Italijo. Po opravljenem predhodnem postopku so ga policisti odpeljali v azilni dom na Viču. Kot izhaja iz uradnega zaznamka pristojnega organa z 27. 9. 2022 je še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito 26. 9. 2022 samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma. Iz policijske depeše PP za izravnalne ukrepe z dne 27. 9. 2022 izhaja, da se je tega dne nahajal na vlaku proti Italiji, o čemer je vodja vlaka ob 18.15 uri obvestil policijo, ki je tožnika nato prijela na Železniški postaji Logatec. Ponovno je podal namero za mednarodno zaščito, zato je policija z njim še enkrat izvedla predhodni postopek. Ponovno ga je seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, tožnik pa je to znova potrdil z lastnoročnim podpisom. Tožnika so nato odpeljali v azilni dom na Viču, kjer je 27. 9. 2022 podal prošnjo za mednarodno zaščito.

3. Ob podaji prošnje je povedal, da je Islamsko republiko Pakistan (v nadaljevanju Pakistan, tudi izvorna država) zaradi slabih ekonomskih razmer in revščine ilegalno zapustil pred približno štirimi leti. Preko Irana je odšel v Turčijo in od tam v Grčijo, kjer je ostal približno tri leta in pol. Iz Grčije do Slovenije je mesec dni potoval preko Balkanske poti. Dokumente je izgubil v Turčiji. Njegova ciljna država je bila Italija. Zatrdil je, da bo do konca postopka počakal v Sloveniji.

4. Po podani prošnji je bil tožniku istega dne ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je zapustil sprejemne prostore azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, je odgovoril da zato, ker mu je tako rekel prijatelj. Glede prevajanja na policiji pred podajo prve namere za mednarodno zaščito je povedal, se je s policijo v angleščini pogovarjal nek Pakistanec, ki ni bil uradni prevajalec. Ta mu je rekel naj podpiše neke dokumente, pri čemer on kot nepismena oseba ni vedel kaj podpisuje. Če bi mu bile znane posledice samovoljne zapustitve azilnega doma, od tam ne bi odšel. Povedal je še, da je bil iz azilnega doma namenjen v Italijo.

5. Glede na tožnikova pretekla dejanja in izjave je tožena stranka dvomila, da bo počakal na ugotovitev vseh za odločitev pomembnih dejstev. Menila je da je očitno, da je želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo. Iz sprejemnih prostorov azilnega doma je odšel že po štirih dneh in v skupini zapustil Ljubljano s ciljem priti v Italijo. Dejstvo, da je bil prijet na vlaku proti Italiji, potrjuje oceno, da je želel oditi tja. Italijo je kot ciljno državo navajal že na policiji ob prvem prijetju, pa tudi kasneje v postopku pred pristojnim organom, tja bi tudi odšel, če ga prej ne bi prijela policija. Po mnenju tožene stranke je bil tožnik že na PP Koper seznanjen da bo, če bo sprejemne prostore azilnega doma zapustil pred sprejemom prošnje, obravnavan kot tujec. To je razvidno iz registracijskega lista, ki ga je podpisal. Po njegovih besedah je na policijski postaji prevajal Pakistanec, kar pomeni, da mu je bilo omogočeno slediti postopku in da takrat ni bil prepuščen samemu sebi.

6. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da je tožnik navajal različne razloge za zapustitev azilnega doma. Sprva je na PP dejal, da je to storil, ker je slišal, da je v Sloveniji težko dobiti status begunca, kasneje pa povedal, da ni vedel, da azilnega doma samovoljno ne sme zapustiti in da je le sledil prijatelju. Glede na to mu ni mogla verjeti, da bo azilnem domu ostal in da iz Slovenije ne bo odšel pred odločitvijo o prošnji.

7. Glede na to, da je tožnik že zapustil sprejemne prostore azilnega doma, čeprav je vedel, da jih ne sme in da je njegova ciljna država Italija, bo to po njeni oceni poskušal ponoviti. S tem bi onemogočil ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti. Z njim je treba opraviti osebni razgovor, v okviru katerega se bo ugotavljalo, ali so razlogi, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, posledica namernega ekonomskega onemogočanja. Slabo ekonomsko stanje je namreč lahko posledica diskriminatornega ravnanja. Ravno zato je treba tožnikove izjave na osebnem razgovoru podrobneje razjasniti, pri čemer po oceni tožene stranke niso podane okoliščine iz 38. člena ZMZ-1, ki bi dopuščale opustitev takega razgovora.

8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo njegovega gibanja na območje azilnega doma. Varnostnika na območju azilnega doma namreč ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 je ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na območje Centra za tujce.

9. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da iz obrazložitve ni razvidno, katera dejstva namerava ugotavljati tožena stranka in v kakšni vzročni zvezi je omejitev gibanja z ugotavljanjem teh dejstev. Dejstvo, da bo z njim opravljen osebni razgovor, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je osebni razgovor procesno dejanje, ki ga je treba opraviti. Za omejitev gibanja ne zadostuje s tem povezano pojasnilo tožene stranke, da bo ugotavljala morebitno namerno ekonomsko onemogočanje tožnika v izvorni državi. Treba je ugotavljati okoliščine, ki kažejo na to, da bo tožnik pobegnil, če njegovo gibanje ne bo omejeno.

10. Opozorilo (glede posledic zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito) mu po prijetju dne 22. 9. 2022 ni bilo pojasnjeno ne v njegovem maternem jeziku ne na način, da bi ga lahko razumel. Je prava neuka, neizobražena in nepismena oseba, ki prihaja iz drugega družbenega okolja, kjer veljajo drugačne pravne norme. Poleg tega je življenjsko nerazumno pričakovati od osebe, da bi bila po večdnevni utrujajoči hoji in prijetju, ki je še dodatno povzročilo stresno situacijo, kljub prevajanju v njen materni jezik, sploh zmožna razumeti osnovne določbe slovenskega azilnega prava. S policijo se je v angleščini pogovarjal Pakistanec, ki ga je policija prav tako pridržala. On je napisal njegovo namero za mednarodno zaščito in mu pokazal, kje naj se podpiše. Tožnik ni razumel kaj podpisuje, saj pred tem v nobeni državi še ni podal niti namere niti prošnje za mednarodno zaščito. Poseben prevajalec na policiji ni bil prisoten.

11. Tožnik meni, da njegov samovoljni odhod iz azilnega doma ne daje podlage za izrazito begosumnost, saj ni vedel, da se pred podajo prošnje ne sme gibati izven doma. Namen odhoda je bil slediti prijatelju, ki je od tam odšel. Navaja, da bo na območju Republike Slovenije ostal do zaključka postopka za mednarodno zaščito.

12. Tožena stranka pri omejitvi gibanja ni tehtala sorazmernosti tega ukrepa. Le kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, se lahko ob presoji okoliščin konkretnega primera osebo pridrži, vendar le če je tak ukrep sorazmeren in ni mogoče uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Ker je njegova begosumnost zelo šibko izkazana, je tožena stranka prvi del določbe drugega odstavka 28. člena Uredbe EU št. 604/2013 (ki govori o znatni nevarnosti) nepravilno uporabila. Pridržanje je strogo omejen ukrep, ki je lahko izrečen le kadar je to nujno, razumno in sorazmerno - v konkretnem primeru te okoliščine niso izkazane. Ni jasno zakaj zanj ne bi bil primeren blažji ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev se mora nanašati na okoliščine v zvezi z njim in ne na splošne okoliščine glede zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

13. V okviru zahteve za izdajo ureditvene začasne odredbe tožnik navaja, da se v Centru za tujce slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Trdi, da je težko popravljiva škoda podana že s tem, ko mu je bila zaradi nezakonitega odvzema prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo toženi stranki odredilo, da po prejemu sodne odločbe preneha z izvajanjem izrečenega ukrepa.

14. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis in odgovorila na tožbo. V odgovoru na tožbo se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne. Dodatno navaja, da je bil s tožnikom 5. 10. 2022 opravljen osebni razgovor, vendar pa odločitev v konkretni zadevi še ni bila izdana. Glede na zakonsko določbo, da mora prosilec ostati na voljo nacionalnim organom ves čas postopka (do izdaje pravnomočne odločitve), je omejitev gibanja znatno begosumnemu tožniku na prostore Centra za tujce še vedno potrebna. Meni, da je tožnikova razlaga, da ni vedel, da azilnega doma ne sme zapustiti in da je zgolj sledil ostalim, pri tem pa se je z vlakom napotil proti Italiji, sporna, če že ne absurdna. Opisano ravnanje jasno izkazuje, da je nameraval zapustiti Slovenijo in slediti svojemu zastavljenemu cilju. Njegova begosumnost je zato znatno in ne zgolj šibko izkazana. Samovoljno je zapustil sprejemne prostore azilnega doma, ki so bolj nadzirani kot ostali prostori v domu. Tudi zato bi bil ukrep omejitve gibanja na azilni dom neučinkovit. Iz policijske depeše z 22. 9. 2022 izhaja, da naj bi govoril (tudi) angleški jezik. Iz celotne dokumentacije ni razvidno, da bi tekom postopka kdaj nakazal, da česa ne razume, zato to uradnim osebam ni moglo biti znano. Poleg tega pa je tudi podpisal, da razume, kar mu je bilo na PP povedano.

15. Dne 10. 10. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izreka ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

18. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

19. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84. a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I). V zvezi s tožnikovim opozorilom glede zakonskih izhodišč za presojo begosumnosti sodišče zgolj pripominja, da je bila z ZMZ-1A črtana dosedanja 31. točka 2. člena ZMZ-1. 20. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožnik 22. 9. 2022 na PP Koper izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Zato je uradna oseba istega dne skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-11 izpolnila registracijski list in tožnika v urdu jeziku, za katerega je potrdil, da ga razume in v zvezi s katerim v prošnji za mednarodno zaščito navaja, da je njegov materni jezik2, seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku, ne glede na to, iz katerega kulturnega okolja prihaja. Tožnik je podpisal registracijski list, v katerem so navedena pojasnila uradne osebe zapisana tudi v njegovem maternem jeziku, česar ne izpodbija. Povedal je, da se je takrat s policijo v angleščini pogovarjal Pakistanec, pri čemer tudi zase trdi, da je pakistanski državljan. Zatrjevana okoliščina, da je neizobražen in nepismen sama po sebi še ne pomeni, da omenjenega opozorila ni bil zmožen razumeti. Poleg tega iz policijske depeše z dne 22. 9. 2022 izhaja, da naj bi tožnik govoril angleško. V angleščini je potekal tudi postopek na PP za izravnalne ukrepe, v katerem je tožnik kot tujec dne 26. 9. 2022 podal izjavo. Iz uradnega zaznamka o tem postopku je razvidno, da je prevajal tožnikov bratranec A. A. Zanj je iz policijske depeše z dne 22. 9. 2022 razvidno, da enako kot tožnik prihaja iz Pakistana in da govori angleško. Ob takih okoliščinah po presoji sodišča niso utemeljene tožbene navedbe o kršitvah tožnikove pravice do uporabe svojega jezika in razumljivosti podanih pojasnil o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma.

21. Na to, da je tožnik razumel navedeno, v urdu jeziku zapisano opozorilo, nenazadnje nakazuje tudi dejstvo, da je že naslednji dan (27. 9. 2022), ko je bil skupaj z ostalimi tujci prijet na vlaku v smeri proti Italiji, ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. To po presoji sodišča pomeni, da se je zavedal, da bo zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, pa je to kljub temu storil. 22. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik tekom postopka spreminjal razloge, zaradi katerih naj bi zapustil azilni dom. Sprva je na policijski postaji dejal, da je to storil, ker je slišal, da je v Sloveniji težko dobiti status begunca3, kasneje pa zatrjeval, da je le sledil svojemu prijatelju. Ker je spreminjal izjave o okoliščinah, ki so ključne za odločitev v predmetni zadevi, je pravilna dokazna ocena tožene stranke, da ni verjetno, da bo tožnik v azilnem domu prostovoljno ostal in da Slovenije do odločitve o prošnji ne bo poskušal zapustiti. Okoliščina, da je bil prijet na vlaku proti Italiji, tudi po presoji sodišča logično nakazuje na veliko verjetnost, da bo ponovno poskušal priti tja takoj, ko bo imel možnost. V prid takšni oceni pretehta tudi tožnikova neprepričljiva izpoved na naroku za glavno obravnavo, da ni vedel kam pelje vlak, na katerega je sedel in da je verjel prijateljem, da so le na krožni vožnji, po kateri se bodo nato vrnili v azilni dom. Te neverodostojne izpovedi sodišče ne more sprejeti.

23. Dokazna ocena tožene stranke glede tožnikove begosumnosti je tako vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene4. Glede na navedena izhodišča pa s posplošenim tožbenim očitkom („da tožnik ni vedel, da se pred podajo prošnje ne sme gibati izven doma; da je iz azilnega doma odšel, ker je le sledil prijatelju) ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. 24. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da za izrek obravnavanega ukrepa ne zadostuje pojasnilo tožene stranke, da bo s tem zagotovljeno ugotavljanje morebitnega namernega in diskriminatornega ekonomskega onemogočanja tožnika v izvorni državi. Iz tožnikovega trditvenega gradiva namreč ni razvidno na to nanašajoče se konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke (povzetek je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe); zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Zgolj posplošeno tožnikovo nestrinjanje pa v tem pogledu ne zadošča. 25. Tožnik s sklicevanjem drugi odstavek 28. člena Uredbe EU št. 604/20135 toženi stranki še očita, da ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa. Smiselno meni, da bi tožena stranka morala bolj učinkovito izvrševati ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma.

26. Po presoji sodišča niso utemeljene na napačno pravno podlago sklicujoče se tožbene navedbe6, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni tehtala sorazmernosti. Tožena stranka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma (povzetek je razviden iz 8. točke obrazložitve te sodbe), tožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z njim mogoče doseči cilj — ugotovitev določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren.

27. **K II. točki izreka:**

28. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

29. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

30. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

31. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

32. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode pa tožnik ni izkazal niti s posplošenimi trditvami, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti.

33. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 Glasi se: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom." 2 prim. 10. točko prošnje za mednarodno zaščito z dne 27. 9. 2022 3 prim. zgoraj navedeni uradni zaznamek PP za izravnalne ukrepe o tožnikovi izjav z 26. 9. 2022 4 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 5 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 6 V obravnavani zadevi ne gre za omejitev gibanja na podlagi Uredbe Dublin III.