Jedro

Za uspešno uveljavljanje obnovitvenega razloga iz 5. točke 394. člena ZPP se zahteva, da predlagatelj kaznivo dejanje dokaže s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Izjeme so podane le, kadar se kazenski postopek ne more izvesti, ker je obdolženec umrl, ker je neprišteven, ker je dejanje zastarano ali ker obdolženca varuje imuniteta. Ker tožnik takšnih ovir, ki bi preprečevale kazenski postopek zoper pričo, za katero navaja, da je krivo pričala, ni zatrjeval, njegov predlog za obnovo postopka ni utemeljen.

Nova dejstva in novi dokazi se kot obnovitveni razlog lahko upoštevajo le, če so obstajali že v času prvega sojenja in ne če izvirajo iz časa po pravnomočnosti sodbe, s katero je bil postopek, katerega obnova se predlaga, zaključen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dne 23. 4. 2010 vložen predlog za obnovo postopka (1. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 5. točke 394. člena ZPP. Ta ne določa, da bi o krivi izpovedbi moralo biti pravnomočno odločeno v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na določbo 4. točke 396. člena ZPP, saj ta ne določa pogojev za obnovo, temveč le rok, v katerem se obnova lahko predlaga. Glede drugega obnovitvenega razloga, to je pisne izjave J.K. pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče B.K., kateremu je bila izročena sporna izjava. To pričo je tožnik celo pripeljal na narok, vendar je bil dokazni predlog arogantno zavržen. V pisni izjavi je J.K. potrdil, da je delal kot avtoelektričar, to dejstvo pa je pomembno zaradi tega, ker je bil J.K. sprejet na delo k toženi stranki eno leto pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku in ker se ga je eno leto uvajalo in usposabljalo za tožnikovo delo. Tožena stranka je tako pričo J.K. eno leto usposabljala samo zato, da je lahko odpustila tožnika kot avtoelektričarja. Tožniku v več kot 20 letih dela ni bilo omogočeno izobraževanje, priča J.K. pa je bil usposabljanja deležen že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Dolgoletna sodna praksa je, da ni mogoče odpustiti delavca, ki mu ni bilo omogočeno izobraževanje v enakem obsegu, kot ostalim. Priča J.K. se je moral priučiti za delo v avtoelektričarski dejavnosti, usposabljala pa sta ga B.K. in tožnik. Nesprejemljivo je zavajanje tožene stranke, da je bil priča J.K. nekakšen diagnostik, elektronik in mehatronik itd.. Tožena stranka je odpustila oba električarja, to je tožnika in J.K., kar dokazuje, da je bil J.K. v delovno razmerje sprejet zato, da ju je zamenjal na področju avtoelektrike. Iz izpovedbe priče M.M. celo izhaja, da so ob zaposlitvi J.K. obstajali razlogi za njegovo zaposlitev za določen čas. Izjava z dne 4. 1. 2005 potrjuje, da je priča J.K. v tem postopku krivo pričal. Utemeljen sum krive izpovedba pa je podan tudi za direktorja tožene stranke J.F., ki je izpovedal, da je tožena stranka pri opredelitvi presežnih delavcev uporabila kriterije. Da je bil J.K. sprejet na delo, da bi nadomestil tožnika, je na obravnavi dne 22. 10. 2007 potrdil tudi vodja delavnice A.M.. Smešne so navedbe direktorja tožene stranke J.F., da je poklic avtoelektričarja izumrl. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko prejel zato, ker se je zameril vodji delavnice A.M.. Tožnik je pritožbi priložil ovadbo zaradi krive izpovedbe prič J.F., J.K. in V.G.. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje na naroku za obravnavo predloga za obnovo postopka tožniku ni dovolilo postavljati vprašanj direktorju tožene stranke. Tožnik bi razumel, če zanj pri toženi stranki ne bi bilo dela, nikakor pa ni mogoče sprejeti, da je tožena stranka načrtno usposobila novega delavca, da bi lahko odpustila tožnika. Sodišče prve stopnje je nasedlo izjavam tožene stranke, da je avtoelektričar poklic, ki je izumrl. Enako nesprejemljivo je nasedanje sodišča prve stopnje na izjave prič, da je J.K. delal kot diagnostik. Tožena stranka je s takšnim nazivom očitno prekrivala dejansko vsebino dela. Navedeno pomeni, da je izjava z dne 4. 1. 2005 takšna, da povsem v drug položaj postavlja celotno dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana sodba sodišča prve stopnje. Pritožbi pa je potrebno ugoditi tudi zato, ker je tožnik predlog za obnovo utemeljil tudi z dejstvom, da je tožena stranka v delavnici avtoelektrike zaposlila še delavca M.K.. Tožnik je za to dejstvo zvedel šele po vložitvi predloga za obnovo postopka in je v vlogi pod 5. točko navedb podal utemeljitev predloga za obnovo tudi iz tega razloga. Sodišče prve stopnje tega razloga sploh ni obravnavalo. Sodišče prve stopnje je tako površno in malomarno spregledalo razloge, zaradi katerih je tožnik obnovo sploh predlagal. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za obnovo postopka, v ponovljenem postopku pa bo zadevo potrebno dodeliti drugemu sodniku ali celo sodišču. Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo določbe 5. točke 394. člena ZPP. Ta določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če se opira sodna odločba na krivo izpovedbe priče ali izvedenca. Podoben obnovitveni razlog je določen v 7. točki 394. člena, nanaša pa se na kazniva dejanja sodnika oziroma sodnika porotnika, zakonitega zastopnika ali pooblaščenca stranke. V vseh teh primerih mora predlagatelj dokazati kaznivo dejanje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Povsem samovoljna in neutemeljena je tožnikova interpretacija, da je v 4. točki prvega odstavka 396. člena ZPP določeno zgolj to, v kakšnem roku se lahko vloži predlog za obnovo postopka, če je bila izdana pravnomočna sodba v kazenskem postopku, da pa je obnovitveni razlog krive izpovedbe priče ali izvedenca možno uveljavljati tudi v primerih, ko sploh ni bila izdana pravnomočna sodba v kazenskem postopku. Za vse obnovitvene razloge, ki se nanašajo na kazniva dejanja (5., 6. in 7. točka 394. člena ZPP) teče rok od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno kazensko sodbo. Izjema so le tisti primeri, ko se kazenski postopek ne more izvesti. V teh primerih pa ta rok teče od dneva, ko je stranka zvedela za ustavitev ali za okoliščine, zaradi katerih se postopek ne more uvesti. Tudi sodna praksa je glede tolmačenja teh določb ves čas povsem enotna in za uspešno uveljavljanje obnovitvenega razloga iz 5. točke 394. člena ZPP zahteva, da predlagatelj kaznivo dejanje dokaže s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Izjeme so podane le takrat, kadar se kazenski postopek ne more izvesti, ker je obdolženec umrl, ker je neprišteven, ker je dejanje zastarano ali ker obdolženca varuje imuniteta. V takšnih primerih mora sodišče obstoj kaznivega dejanja ugotoviti kot predhodno vprašanje. Tožnik ni zatrjeval, da bi bile podane kakšne ovire, zaradi katerih ne bi bilo mogoče izvesti kazenskega postopka zoper pričo, ki naj bi krivo izpovedala. Nasprotno, tožnik je pritožbi priložil ovadbo, ki jo je podal zoper pričo J.K. ter zoper J.F. in V.G., zaradi suma storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe, kar kaže na to, da ni ovir za izvedbo kazenskega postopka.

Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje tožniku na naroku za obravnavo predloga za obnovo postopka, ni dovolilo postaviti vprašanja direktorju tožene stranke, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje ni dopustilo vprašanja v zvezi z delom, ki ga je opravljal J.K., saj to vprašanje ni v nobeni povezavi z obnovitvenim razlogom, povezano pa je z vprašanjem pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar je bil pritožbeni razlog, ki ga je tožnik že uveljavljal v pravnomočno končanem postopku. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa sama po sebi, brez povezave z razlogi, navedenimi v 394. členu ZPP, ne more biti obnovitveni razlog.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila nadalje podana zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedbe tožnika, ki je v pripravljalni vlogi predlog za obnovo postopka utemeljil tudi z dejstvom, da je tožena stranka v delavnici avto elektrike zaposlila še delavca M.K.. Tožnik je ta obnovitveni razlog zelo skromno substanciral. Navaja le, da je dobil informacijo, da dela in naloge avtoelektričarja opravlja tudi delavec M.K. in v ta namen predlagal, da se za zadnjih šest mesecev pridobijo delovni nalogi za tega delavca. Že te navedbe kažejo, da ne more iti za obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP. Nova dejstva in novi dokazi so lahko upoštevani kot obnovitveni le v primeru, da so obstajali že v času prvega sojenja. Novo dejstvo, ki naj bi se dokazovalo z delovnimi nalogi za zadnjih šest mesecev (to je za prvo poletje leta 2010) že pojmovno ne morejo biti obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP za obnovo postopka v zadevi, v kateri je sodba postala pravnomočna že v juliju 2008. Očitno je, da je zatrjevani obnovitveni razlog nastal šele po pravnomočnosti sodbe, glede katere se predlaga obnova postopka.

Izjava J.K. z dne 4. 1. 2005 (priloga A/23) tudi ne more biti nov dokaz, na podlagi katerega bi bila za tožnika lahko izdana bolj ugodna odločba, če bi bil ta dokaz uporabljen že v prejšnjem postopku. V tej izjavi priča J.K. v okviru svojih osebnih podatkov med drugim sicer res navaja tudi to, da je zaposlen na delovnem mestu avtoelektrikarja, vendar je potrebno upoštevati, da je ta izjava bila podana 4. 1. 2005, priča J.K. pa je pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto diagnostika sklenil 16. 1. 2007 (priloga B/12), katalog delovnih mest kot priloga Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v A.C. d.d. (priloga B/10) pa je iz decembra 2006. Za spor je bilo relevantno, na katerem mestu je bil J.K. zaposlen v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to pa je bilo delovno mesto diagnostika. Sicer pa izjava, ki jo je tožnik priložil k predlogu za obnovo postopka, tudi ne dokazuje nobenega novega dejstva, ki bi bilo znano v prvem postopku, saj je takrat sodišče prve stopnje vpogledalo tudi pogodbo o zaposlitvi za pričo J.K. z dne 15. 6. 2004 (priloga B/11), v kateri je delovno mesto priče opredeljeno kot „avtoelektričar – elektronik – diagnostik“. Tudi ni bistveno, kako je priča imenovala svoje delovno mesto v letu 2004, bistveno je, kakšno delo je opravljala v času ugotavljanja presežnih delavcev pri toženi stranki v letu 2007. Ni mogoče šteti, da je tožnikov zahtevek utemeljen, še zgolj zato, ker je priča v izjavi z dne 4. 11. 2005, svoje delovno mesto skrajšano opredelila kot delovno mesto avtoelektrikarja. Sicer pa je namen te izjave predvsem v potrditvi, da je priča videla poškodbo sodelavca B.K. in ne v izkazovanju, kakšno delo je priča opravljala v letu 2005, ki za sporno razmerje sploh ni relevantno obdobje.

Glede na navedeno ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče B.K., saj izjava J.K. z dne 4. 1. 2005, ki jo je dobil B.K., ne more biti nov dokaz, ki bi v prejšnjem postopku lahko pripeljal do tega, da bi bila izdana za tožnika ugodnejša odločba, če bi bil ta dokaz uporabljen v prejšnjem postopku, kakor je to že razloženo zgoraj.

Preostale pritožbene navedbe pomenijo zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v pravnomočno končani zadevi. Polemiziranje s stališči sodišča prve stopnje, pritožbenega sodišča in revizijskega sodišča v pravnomočno končanem postopku samo po sebi ne more biti obnovitveni razlog in tudi ni relevantno za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa. Okoliščina, da naj bi pričo J.K. usposabljala tožnik in B.K., ni novo dejstvo, ki ga tožnik ne bi mogel navajati že v prejšnjem postopku. Izpoved priče A.M. v prejšnjem postopku na naroku dne 22. 10. 2007 o tem, da so novega delavca pričeli iskati, ker sta bila tožnik in B.K. veliko odsotna, je bila že ocenjena v prejšnjem postopku in ne more biti obnovitveni razlog. Protispisna je pritožbena trditev, da naj bi bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi dobil zaradi tega, ker se je zameril vodji delavnice A.M., saj kaj takšnega v postopku ni bilo ugotovljenega.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.