Jedro

Dejstvo, da delavec pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in po tem, ko sprejme ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, opravlja enako delo, ne pomeni avtomatično neutemeljenosti odpovednega razloga. Kadar namreč delodajalec spremeni sistemizacijo, ukine določeno delovno mesto, spremeni obseg delovnih nalog določenega delovnega mesta ali zahtevane pogoje za zaposlitev na določenem delovnem mestu, je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, čeprav delavec dejansko ves čas opravlja enako ali v bistvenem podobno delo.

Pogoje za zakonitost (redne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa ZDR, ničnostne razloge pa OZ. Nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi zato še ne pomeni nujno tudi njene ničnosti. Drugačno stališče bi pomenilo obid določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR o roku za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj glede na določbo 93. člena OZ pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, uveljavljanje nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je vezano na prekluzivne roke iz 204. člena ZDR. Okoliščine, da je tožnica ves čas opravljala isto delo, imela pa je drugačen naziv delovnega mesta in drugačno plačo, ne morejo pomeniti ničnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijana dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 19. 12. 2013 v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice: 1. za ugotovitev, da je neutemeljen odpovedni razlog na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2009; 2. da je tožena stranka dolžna tožnici od dne 1. 1. 2010 za vsak mesec izplačati razliko v bruto plači, ki bi jo prejemala na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2009 in kot jo prejema na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2010, povečano za dodatek za delovno dobo, pred tem pa je predhodno dolžna obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožnici pa izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi; 3. za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2010 nezakonita in njeno razveljavitev; 4. za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2010 še traja do odločitve sodišča prve stopnje; 5. da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od dne 5. 11. 2010 do dneva odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji za ta čas tudi obračunati bruto plačo v višini 6.667,00 EUR, od teh zneskov obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožnici pa izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi; ter 6. da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 80.004,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je dne 10. 3. 2014 izdalo dopolnilno sodbo, s katero je v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice: 1. za ugotovitev, da je v nasprotju z moralo in načelom vestnosti in poštenja ter dolžnostjo izpolnitve dogovora o sporazumni razrešitvi tožnice kot predsednici uprave odpovedni razlog, na podlagi katerega je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi ter je s tem odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2009 nična, 2. za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2010 nična ter podredno; 3. za ugotovitev, da je določba o višini plače v pogodbi o zaposlitvi pravdnih strank z dne 24. 12. 2009 nična, saj je tožnica upravičena do višine plače, kot jo določa pogodba o zaposlitvi z dne 16. 10. 2009, tudi v obdobju zaposlitve tožnice po 24. 12. 2009. Zoper prvostopenjsko sodbo z dne 19. 12. 2013, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku oz. podredno predlaga, da izpodbijani del sodbe pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožnice. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena, zato je podana bistvena kršitev določbe 8. člena ZPP oz. absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč presodilo predložene dokaze le v manjši meri, pri čemer se ni opredelilo do vseh relevantnih dokazov, ki jih je sicer povzelo v dokazni sklep. Sodišče prve stopnje ni navedlo materialne podlage v zvezi s prepovedjo diskriminacije. V kolikor bi sodišče prve stopnje skrbno presodilo vse relevantne dokaze, bi moralo zaključiti, da je pri obeh odpovedih tožena stranka zasledovala diskriminacijo tožnice. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je dokazno breme v primeru zatrjevanja razlogov, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, na strani delodajalca. Tožnica v pritožbi povzema svojo pisno izjavo, s katero je potrdila svoja zatrjevanja glede neutemeljenosti odpovednega razloga pri obeh odpovedih pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje nepravilno interpretira izpovedbo A.A. oz. jo jemlje iz konteksta, kot je tudi sicer nekorektno ves čas postopka zapisovalo izjave zaslišanih strank in prič. Navaja, da razlog, zakaj tožnica in navedena priča nista opravljali dela, ni bil v tem, da ga ne bi imeli, ampak ker jima je bila oprava dela onemogočena, saj sta bili izolirani, nista imeli dostopa do podatkovne baze in arhiva. Navedena priča je tudi potrdila, da bi lahko šlo pri njej in tožnici za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz političnih razlogov. Protispisne so navedbe sodišča prve stopnje, da naj tožnica ne bi potrdila obstoja političnih razlogov za podajo odpovedi. Ko je bila zaslišana, je namreč jasno izpovedala, da je bila v letu 2006, ko je bila imenovana za predsednico uprave, slednja sestavljena iz dveh političnih opcij, kasneje, ko je prišlo do menjave političnih opcij, pa je prišlo tudi do menjave uprave. Nelogični in izkustveno nesprejemljivi so zaključki sodišča prve stopnje, da se politična pripadnost lahko pojavlja kot problem le pri vodilnih položajih. Potrebno je upoštevati, da je bila tožnica neposredno pred odpovedjo na vodilnem položaju kot pripadnica stare uprave. Sodišče prve stopnje ne pojasni, v čem je vidna razlika med opisom starega in novega delovnega mesta, zato manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. V kolikor delavec pred in po izvedeni sistemizaciji opravlja enake naloge, zmanjša se samo višina plačila, gre vsekakor za navidezno reorganizacijo in takšna reorganizacija ne more predstavljati utemeljenega odpovednega razloga. Priča A.A. je potrdila, da so bile delovne obveznosti zaposlenih pred in po sistemizaciji približno enake. V kolikor je tožena stranka hotela uskladiti dejansko stanje s tožničino pogodbo o zaposlitvi, bi morala tožnici ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi po določbi prvega odstavka 47. člena ZDR. Zgolj izpovedba predsednika uprave tožene stranke ne predstavlja takšnega dokaznega standarda, da bi lahko šteli, da je izkazan obstoj poslovnega razloga in neobstoj diskriminacije. Tožena stranka je tudi zavrnila predložitev številnih za ta delovni spor relevantnih listinskih dokazil, ki jih je izpostavila tožnica na naroku, tožena stranka pa bi jih lahko predložila. Tožena stranka bi lahko pridobila soglasje zaposlenih za predložitev njihovih pogodb o zaposlitvi. Zaposlitev novega delavca na delovnem mestu, ki bi ga lahko opravljala tudi tožnica, zgolj nekaj mesecev po prenehanju njenega delovnega razmerja, nakazuje na neutemeljenost odpovednega razloga oz. obstoj diskriminacije. Sodišče prve stopnje bi lahko izključilo javnost z glavne obravnave, da bi tožena stranka lahko predložila plan poslovanja za leto 2010, ki naj bi bil poslovna skrivnost. Dejstvo, da so se stroški dela po odpovedi tožnici povečali, kar izhaja tudi iz pisne izpovedbe predsednika uprave, kaže na to, da racionalizacija poslovanja ni bil pravi razlog za izvedeno spremembo sistemizacije. Uprava tožene stranke je ob podaji odpovedi tožnici že vedela, da bo v decembru 2010 izvedena dokapitalizacija ter da bo prevzela nove naložbe v upravljanje, saj so obstajala potrebna soglasja za to, sicer se cenitev podjetja še ne bi izvajala. Neobstoj poslovnega razloga za drugo odpoved potrjuje tudi izpovedba predsednika uprave tožene stranke, da je v letu 2009 dejanski obseg naložb znašal približno 40 milijonov, v letu 2010 pa 60 milijonov EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na zgoraj povzeto pritožbo tožnice odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Tožnica se je pritožila tudi zoper izdano dopolnilno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku tožnice oz. podredno predlaga, da izpodbijano sodbo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožnice. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj navaja, da naj bi zahtevke, ki so predmet odločanja v dopolnilni sodbi, tožnica postavila v pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2014, v resnici jih je pa v pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2012. Sodišče prve stopnje je nepravilno presodilo, da zahtevki, ki so predmet dopolnilne sodbe, niso utemeljeni. Glede na to, da je bila sistemizacija izvedena na način, da je tožnica še naprej opravljala enako delo, čeprav je imela drug naziv delovnega mesta in se je njen opis delovnega mesta spremenil le v nebistvenih delih, njene naloge pa so ostale še naprej enake, le plača se ji je bistveno zmanjšala, kaže na nezakonitost in amoralnost odpovednega razloga in podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2009. V kolikor je tožena stranka želela uskladiti dejansko stanje s pogodbo o zaposlitvi, bi morala tožnici ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi po določbi prvega odstavka 47. člena ZDR. Tako gre ugotoviti, da je nična določba o plači, ki izhaja iz pogodbe z dne 24. 12. 2009, in ima tožnica pravico do plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 10. 2009, in sicer na podlagi 49. člena ZDR, ki določa, da delavec ne glede na spremembo splošnega akta delodajalca ohrani vse pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi. Dogovor, dosežen ob sklepanju sporazuma o prenehanju poslovodske funkcije, je tožena stranka zlorabila tako, da je sporazumno predhodno dogovorjene pogoje in zaveze, ki tožnici dajejo pravico dogovorjene višine plače, amoralno na opisan način spremenila. Pri tem pa je prekršila tudi prisilne predpise, gre za zlorabo pravic na škodo tožnice in kršitev načela vestnosti in poštenja ter dolžnosti izpolnitve prevzete zaveze. Glede na to je nična tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2009, saj je zaradi ničnega določila o plači, ki je bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, nična sama pogodba o zaposlitvi z dne 24. 12. 2009. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere tožnica opozarja v pritožbi, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede pritožbe zoper izpodbijano sodbo z dne 19. 12. 2013: Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje presodilo predložene dokaze v manjši meri in se ni opredelilo do vseh relevantnih dokazov, ki jih je sicer povzelo v dokazni sklep, s čimer naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo določbo 8. člena ZPP (podana naj bi bila torej kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP). Očitek, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh relevantnih dokazov, ne pomeni kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je (med drugim) podana, kadar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju in se sodbe zato ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, ti tudi niso med seboj v nasprotju, zato očitana kršitev ni podana. Prav tako ni podana kršitev 8. člena ZPP, čeprav se sodišče ni opredelilo prav do vseh izvedenih dokazov (navedenih v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je namreč dolžno oceniti vse dokaze, na podlagi katerih lahko popolno in pravilno ugotovi relevantno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje presodilo vse dokaze, relevantne za pravilno rešitev predmetnega spora. Očitek kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je neutemeljen, saj tožnica v pritožbi niti ne pojasni, v čem naj bi bila očitana kršitev.

Nadaljnji očitek, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo materialnopravne podlage, ki se tiče prepovedi diskriminacije pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je po zaključku pritožbenega sodišča prav tako neutemeljen. Sodišče je glede na določbo četrtega odstavka 324. člena ZPP v sodbi sicer res dolžno navesti predpise, na katere je oprlo sodbo, vendar gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka le, če bi kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje v postopku preizkusilo utemeljenost tožničinih trditev, da sta bili sporni redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podani iz razloga diskriminacije. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je dejansko obstajal poslovni razlog za obe odpovedi, torej, da odpovedi nista bili posledica diskriminacije. Ker tožnica v pritožbi niti ni obrazložila, kako bi lahko izostanek navedbe materialnopravne podlage vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je navedeni pritožbeni očitek neutemeljen. Prav tako je neutemeljen očitek, da sodišče prve stopnje ne pojasni, v čem je razvidna razlika med opisom starega in novega delovnega mesta, zato naj bi manjkali razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni, da sodišču prve stopnje očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sicer res navedlo le, da je iz opisov starega (ukinjenega) in novega delovnega mesta, ki sta priložena k stari in novi sistemizaciji, že na prvi pogled vendarle razvidna razlika, pri čemer pa natančneje ni pojasnilo, v čem konkretno je razlika med starim in novim delovnim mestom. Ker pa se v spisovnem gradivu nahaja tako opis starega (del priloge B2) kot tudi opis novega delovnega mesta (del priloge B14-B2), ki ju je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo, očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je iz prilog B2 in B14-B2 razvidno, da je dejansko prišlo do bistvene spremembe opisa delovnih mest, saj v opisu delovnega mesta upravljavec naložb II ni več nalog, ki se nanašajo na organiziranje, koordinacijo in samostojno vodenje projektov, aktivno upravljanje naložb in predstavljanje družbe (te delovne naloge pa je vseboval opis prejšnjega delovnega mesta, ki je bilo ukinjeno).

Tožnica v pritožbi navaja, da je tožena stranka zavrnila predložitev številnih relevantnih listinskih dokazil, ki jih je tožnica izpostavila na naroku, tožena stranka pa bi jih lahko predložila. Navaja, da bi tožena stranka lahko pridobila soglasje zaposlenih za predložitev njihovih pogodb o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa bi lahko izključilo javnost z glavne obravnave, da bi tožena stranka lahko predložila plan poslovanja za leto 2010, ki naj bi bil poslovna skrivnost. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je tožena stranka zavrnila predložitev relevantnih dokazov, pritožbeno sodišče odgovarja, da toženi stranki na naroku za glavno obravnavo dne 10. 10. 2013 ni bilo naloženo, da bi kakršnekoli dokaze morala predložiti (list. št. 124), pač pa je bilo naloženo tožnici. Ker tožnica ni že takoj na naroku uveljavljala kršitev določb pravdnega postopka (predvsem določb 213. in 227. člena ZPP), hkrati pa ni navedla, da jih brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti, je njen pritožbeni očitek neutemeljen (286.b člen ZPP). Iz istega razloga je neutemeljena tudi navedba, da je sodišče prve stopnje nekorektno ves čas postopka zapisovalo izjave zaslišanih strank in prič. Gre za očitek relativne bistvene kršitve določbe 124. člena ZPP, ki mora biti glede na določbo 286.b člena ZPP grajana takoj, ko je to mogoče, torej že na samem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če je podan pogoj nekrivde, kot že omenjeno. Ker tožnica tudi te kršitve ni uveljavljala takoj in ni izkazala, da je brez svoje krivde ni mogla, je očitek neutemeljen.

Predmet konkretnega spora je presoja utemeljenosti odpovednega razloga redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 12. 2009 s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica sprejela, in presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2010, na podlagi katere je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tožnica je v postopku zatrjevala, da odpovedna razloga pri obeh odpovedih pogodbe o zaposlitvi nista podana oz. sta navidezna in da je dejanski razlog pri obeh odpovedih pogodbe o zaposlitvi politična pripadnost tožnice, kar pa pomeni kršitev prepovedi diskriminacije. Pravno podlago predmetnega spora tako predstavljajo določbe 6. člena, 1. alineje prvega odstavka 88. člena, drugi in tretji odstavek 88. člena ter 90. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

Tožnica tudi še v pritožbi navaja, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno tako pri prvi redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove kot tudi pri drugi redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se je tožnice kot bivše predsednice uprave hotela „znebiti“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prepoved diskriminacije v predmetni zadevi ni bila kršena, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Sedanji predsednik uprave, B.B., je v svoji izpovedbi zanikal, da bi bila tožnica zaradi svoje domnevne politične pripadnosti kakorkoli drugače obravnavana in je celo izpovedal, da niti ne ve, kakšna naj bi bila njena politična pripadnost. Tudi tožnica, kot je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, ni vedela povedati nič konkretnega o tem, kako naj bi bi se kazalo diskriminatorno ravnanje tožene stranke z izjemo dogodka, do katerega je prišlo še v času, ko je bila predsednica uprave, to pa je obdobje, ki za predmetni spor ni relevantno. Drugačnega dejanskega zaključka ni mogoče napraviti niti na podlagi izpovedbe A.A., ki je bila zaposlena na istem delovnem mestu kot tožnica (upravljavec naložb II), in je izpovedala, da tudi ona ne pozna politične pripadnosti tožnice in da sama ni politično usmerjena. Dejstvo, da je bila tudi navedeni delavki pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, čeprav ni bila politično usmerjena, prav tako kaže na nediskriminatorno ravnanje tožene stranke v primeru tožnice. Izpovedba navedene priče, da bi v primeru tožnice lahko šlo za politične razloge, pa sama po sebi še ne zadostuje za sprejem drugačne ugotovitve. Sodišče prve stopnje je sicer res zmotno ugotovilo, da se politična pripadnost lahko pojavlja kot problem le pri vodilnih položajih, kar pa tožnica ni bila (več). Diskriminacija je možna glede na vse osebne okoliščine in ne glede na položaj oz. delovno mesto delavca pri delodajalcu. Zgolj na podlagi dejstva, da tožnica ni vodilna delavka, ni mogoče avtomatsko izključiti možnosti, da je diskriminirana na podlagi njene politične usmeritve, še posebej zato, ker je včasih bila na vodilnem položaju. Kljub temu pa sicer zmotno stališče sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo izvedene dokaze in upoštevalo vse relevantne dokaze (zato tudi ni podan očitek, da je upoštevalo le izpovedbo predsednika uprave, B.B.). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je tudi razvidno, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je dokazno breme v primeru, da delavec zatrjuje kršitev prepovedi diskriminacije, na delodajalcu (šesti odstavek 6. člena ZDR), čeprav navedenega ni izrecno zapisalo. Tudi ta očitana kršitev tako ni podana.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga prve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Tožnica tudi v pritožbi zatrjuje, da je pred in po odpovedi opravljala isto delo, le plača se ji je znižala, kar kaže na neutemeljenost odpovednega razloga. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da samo dejstvo, da delavec pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in po tem, ko sprejme ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, opravlja enako delo, še ne pomeni avtomatično neutemeljenosti odpovednega razloga. Kadar namreč delodajalec spremeni sistemizacijo, ukine določeno delovno mesto, spremeni obseg delovnih nalog določenega delovnega mesta ali zahtevane pogoje za zaposlitev na določenem delovnem mestu, je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, čeprav delavec dejansko ves čas opravlja enako ali v bistvenem podobno delo. Zmotno je stališče tožnice, da bi tožena stranka v takšnem primeru morala tožnici ponuditi le novo pogodbo o zaposlitvi po določbi 47. člena ZDR, saj je sprememba sistemizacije, ki je posledica organizacijskih razlogov na strani delodajalca, njegova zakonita možnost, katere posledica pa je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (če je iz tega razloga prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, do česar je prišlo tudi v konkretnem primeru).

V pritožbi tožnica navaja, da se obseg oz. vrednost naložb tožene stranke ni zmanjševala (v zvezi s tem opozarja na izpovedbo predsednika uprave B.B.), da so se stroški dela večali, da je uprava tožene stranke že ob podaji druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi vedela, da bo prišlo do dokapitalizacije in da bo tožena stranka prevzela nove naložbe, s čimer želi povedati, da je bilo pričakovati, da se bo tožničin obseg dela v prihodnosti povečal. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je bilo poslovanje tožene stranke v času obeh odpovedi pogodbe o zaposlitvi vedno slabše, kar izhaja iz izpovedb zaslišanih prič, B.B., C.C. in D.D.. Ob tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno izhaja tudi iz listinskih dokazov (A22, B4, B6 - B9). Na slabo poslovanje kaže tudi dejstvo, da je konec leta 2010 prišlo do dokapitalizacije tožene stranke. Ravnanje tožene stranke v smeri zmanjševanja stroškov dela (kot izhajajo iz izpovedbe B.B.) z reorganizacijo poslovanja je bilo zato tudi po zaključku pritožbenega sodišča razumljivo. Ker je tožena stranka ugotovila, da lahko delo tožnice (in A.A.) prenese na ostale zaposlene, je bila druga odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana zakonito. Glede na to, da je predsednik uprave B.B., izpovedal, da je uprava tožene stranke izvedela za dokapitalizacijo tik pred njeno izvedbo, sklep pa je bil sprejet šele 24. 12. 2010, pri čemer je izpovedal, da so dogovarjanja o finančni reorganizaciji oz. morebitni likvidaciji tožene stranke trajala že dlje časa, kar so potrdile tudi druge priče, ne gre slediti navedbi tožnice, da je bila uprava z dokapitalizacijo seznanjena že v času njene druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dokapitalizacija je bila tudi razlog za povečanje obsega naložb v letu 2010, kot je pojasnil B.B.. Prevzem novih naložb, na katere prav tako opozarja tožnica v pritožbi, pa je bil dejansko izveden šele v letu 2011. Ob tem pa je opozoriti, da tožena stranka glede odpovedi tožnici ne bi bila dolžna ravnati drugače niti v primeru, da bi v času odpovedi že vedela, da bo prišlo do izboljšanja poslovanja oz. da se bo povečal obseg dela tožnice, saj delodajalec presoja odpovedni razlog glede na stanje, ki obstaja ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ni dolžan upoštevati bolj ali manj verjetnega stanja v prihodnosti. Na zakonitost podane odpovedi ne vpliva niti zaposlitev drugega delavca po poteku več mesecev od odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožnica v pritožbi v zvezi z izpovedbo A.A. poudarja, da v času pred drugo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni imela dela, ker ni imela dostopa do vseh potrebnih informacij. V zvezi s tem pritožbeno sodišče zaključuje, da je določeno zmanjšanje obsega informacij razumljivo glede na to, da tožnica ni bila več predsednica uprave, pri čemer pa tudi iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bilo zmanjšanje obsega tožničinega dela posledica obsega informacij, do katerih je tožnica imela dostop.

Glede pritožbe zoper izpodbijano dopolnilno sodbo z dne 10. 3. 2014: Z izpodbijano dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o postavljenih zahtevkih tožnice za ugotovitev ničnosti odpovednega razloga in posledično odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2009, za ugotovitev ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2010 in za ugotovitev ničnosti določbe o višini plače z dne 24. 12. 2009. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj navaja, da je tožnica zahtevke, ki so predmet odločanja v dopolnilni sodbi, postavila v pripravljalni vlogi dne 24. 1. 2014, v resnici pa jih je v pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2012. Očitana kršitev ni podana, ker ne gre za napačno povzemanje listin ali drugega dokaznega gradiva, pač pa za napačno povzemanje datuma pripravljalne vloge, ki ne spada med dokazno gradivo.

Pogoje za zakonitost (redne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa ZDR (zdaj ZDR-1 (1)), ničnostne razloge pa Obligacijski zakonik (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi zato še ne pomeni nujno tudi njene ničnosti. Drugačno stališče bi dejansko pomenilo obid določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR o roku za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj glede na določbo 93. člena OZ pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, medtem ko je uveljavljanje nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na prekluzivne roke iz 204. člena ZDR (sedaj 200. člena ZDR-1).

Razlogi, ki jih tožnica navaja za ničnost podane prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da je tožnica ves čas opravljala isto delo, imela pa je drugačen naziv delovnega mesta in drugačno plačo, ne morejo pomeniti ničnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato so navedene pritožbene navedbe neutemeljene. Zmotno je tudi stališče tožnice, da ima pravico do plače po prejšnji pogodbi o zaposlitvi (z dne 16. 10. 2009), ker splošen akt delodajalca, v konkretnem primeru Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji, glede na določbo 49. člena ZDR, ne vpliva na pravice delavca, ki so ugodneje določene s pogodbo o zaposlitvi. Navedeno stališče je zmotno, saj v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. Vzrok za tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove je bila prav sprememba sistemizacije (oz. sprejem akta o sistemizaciji), s katero je prišlo do ukinitve njenega delovnega mesta in spremembe opisa delovnih nalog, na podlagi tako sprejete sistemizacije pa je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je ugotovila, da potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi ne obstaja več. Nastop poslovnega razloga utemeljuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, četudi je razlog nastal zaradi spremembe splošnega akta delodajalca. Določba 49. člena ZDR je namenjena ohranitvi obsega pravic iz pogodbe o zaposlitvi v primeru spremembe zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca, ne pa v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Zakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi (torej pogodba, ki ne obstaja več) ne more predstavljati pravne podlage za priznanje pravice do višje plače. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka kršila sporazum o prenehanju poslovodske funkcije (A2), saj gre za dogovor, ki se nanaša na obdobje, ki za predmetni spor ni relevantno, to je pred sprejemom pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec uprave za upravljanje naložb in ne vsebuje nikakršne zaveze tožene stranke glede zagotavljanja pravic tožnici v prihodnosti.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v postopku ni uspela.

Op. št. (1): Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).