Jedro

Brezplačno opravljanje funkcije direktorja v kapitalski družbi predstavlja odpoved premoženjski pravici, to je pravici do plačila za opravljeno delo. Čeprav je družbenica družinskega podjetja le dolžnikova žena, predstavlja poslovni delež v njunem notranjem razmerju skupno premoženje. Skupno premoženje oziroma dolžnikov nedoločen delež na tem premoženju pa predstavlja dolžnikovo premoženje, ki je stečajna masa, o katerem dolžnik upraviteljice ni obvestil. Vseeno je, če se je iz naslova plače, ki jo dolžnik prejema pri delodajalcu, nabrala znatna stečajna masa. Dolžnik je k vestnemu in poštenemu ravnanju zavezan skozi celotni stečajni postopek in v celoti svojega delovanja, ne pa samo tam, ko je šlo za delodajalca.

Zakon sodišču ne nalaga, da mora odločiti o ugovoru do izteka preizkusnega obdobja, zato posledično zatrjevana kršitev pravil postopka ni mogla biti storjena. Ugovorni rok je objektivni zakonski rok, zato pritožnik z navedbami o tem, kdaj in kako je upraviteljica izvedela za ugovorne razloge, ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na ugovor upraviteljice ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Upraviteljica je predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče se z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja. Ker so ti popolni in pravilni, jih po nepotrebnem ne ponavlja. Iz v nadaljevanju povedanega izhaja, da smiselno zatrjevana absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

6. Višje sodišče je že v več podobnih zadevah odločilo, da brezplačno opravljanje funkcije direktorja v kapitalski družbi predstavlja odpoved premoženjski pravici, to je pravici do plačila za opravljeno delo (Cst 161/2017 dne 5. 4. 2017, Cst 494/2017 z dne 19. 9. 2017). Dolžnik bi z začetkom postopka osebnega stečaja upraviteljico in sodišče moral obvestiti, da (po lastnih trditvah) brezplačno opravlja funkciji direktorja in za nadaljnje brezplačno opravljanje le-te pridobiti soglasje sodišča. Ker tega ni storil, kot zatrjuje pa je brezplačno opravljal funkciji poslovodje kar v dveh družbah (v prvi v pomembnem obdobju do 31. 12. 2016, v drugi, katere družbenica je dolžnikova žena, pa tudi po tem obdobju), je že to zadoščalo za odločitev sodišča prve stopnje. Dolžnik je kršil obveznosti iz tretje alineje 2. točke prvega odstavka 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), kar je ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP.

7. Dolžnikovo delovanje je bilo očitno v nasprotju z načelom vestnega in poštenega ravnanja iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP, kar je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo. Dolžnik je namreč kot poslovodja obeh podjetij sklenil pravni posel, na podlagi katerega je drugo podjetje prvemu za izvajanje poslovodenja mesečno izstavilo račun 600,00 EUR, pridobljena sredstva pa je drugo podjetje, katerega družbenica je dolžnikova žena, uporabilo za investicije, kot je to dolžnik povedal na naroku. To je očitna kršitev prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki ji pravo ne more nuditi varstva. Vseeno je, da je bil dogovor med družbama, katerih poslovodja je bil dolžnik sam, sklenjen pred začetkom osebnega stečaja. Bistveno je, da je obstajal tudi v času po začetku postopka osebnega stečaja, upraviteljica o tem ni bila seznanjena, niti dolžnik kot poslovodja obeh družb za brezplačno opravljanje poslovodne funkcije ni imel soglasja sodišča. Pri tem pa višje sodišče dodaja, da je bilo brezplačno poslovodenje le navidezno, ker je bilo dolžniku poslovodenje dejansko izplačano tako, da je bilo porabljeno za investicije v družbi, ki je družinsko podjetje in katere družbenica je dolžnikova žena. Pravilno je namreč sodišče tudi ugotovilo, da čeprav je družbenica družinskega podjetja le dolžnikova žena, predstavlja poslovni delež v njunem notranjem razmerju skupno premoženje, glede na čas trajanja zakonske zveze (30 let) in določbo 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Skupno premoženje oziroma dolžnikov nedoločen delež na tem premoženju pa predstavlja dolžnikovo premoženje, ki je stečajna masa, o katerem dolžnik upraviteljice ni obvestil. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo tudi, da je dolžnik kršil obveznost dati sodišču pravilno in popolno poročilo o stanju premoženja iz 384. člena ZFPPIPP, kar je prav tako razlog za ustavitev postopka odpusta obveznosti (2. točka prvega odstavka 403. člena v zvezi z drugo alinejo 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

8. Vseeno je, če se je iz naslova plače (393. člen ZFPPIPP), ki jo dolžnik prejema pri delodajalcu (ministrstvu), nabrala znatna stečajna masa. Dolžnik je k vestnemu in poštenemu ravnanju zavezan skozi celotni stečajni postopek in v celoti svojega delovanja, ne pa samo tam, ko je šlo za delodajalca. Da je s takim poslovanjem celo povečana stečajna masa (zaradi stroškov, ki jih je dolžnik na ta način pokril; glej pritožbene navedbe na peti in šesti strani), pa ne vzdrži resne presoje. Poleg tega, da je to v nasprotju s trditvijo, da je denar iz poslovodenja v drugi družbi porabljen za investicije, tudi ni na dolžniku, da odloča o stroških stečajnega postopka (pododdelek 5.9.1. ZFPPIPP).

9. Ne drži, da je bil zamujen rok za vložitev ugovora in odločitev sodišča. Upraviteljica je ugovor vložila 11. 9. 2017, preizkusno obdobje je poteklo 14. 9. 2017. Ugovor je bil vložen do poteka preizkusnega obdobja, torej pravočasno (404. člen ZFPPIPP). Zakon sodišču ne nalaga, da mora odločiti o ugovoru do izteka preizkusnega obdobja, zato posledično zatrjevana kršitev pravil postopka ni mogla biti storjena. Ugovorni rok je objektivni zakonski rok, zato pritožnik z navedbami o tem, kdaj in kako je upraviteljica izvedela za ugovorne razloge, ne more uspeti. Dejstvo je, da je upraviteljica ugovor vložila. Ne samo, da je bila zanj aktivno legitimirana, ob podanih okoliščinah ga je bila dolžna vložiti (glej 403. člen in 3. točko drugega odstavka 98. člena ZFPPIPP). Če se je pri tem trditveno in dokazno oprla na predhodno vložen ugovor, ni pomembno, ker je ugovor zavržen (o njemu torej vsebinsko ni bilo odločeno).

10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi tudi natančno pojasnilo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev, zato ne drži pritožbena navedba, da sodišče za ugotovljeno ni imelo nobenega dokaza. Sicer pa so bile zgoraj navedene trditve o pravno pomembnih dejstvih neprerekane, nespornih dejstev pa ni treba dokazovati temveč se jih vzame za podlago sodne odločbe brez dokazovanja (drugi odstavek 214. člena ZPP).

11. Višje sodišče je odgovorilo le na tisti del pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena in le v delu, potrebnem za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.