Jedro

Po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-238/06 z dne 6. 12. 2006, s katero je bila presojana določba 1. odstavka 43. člena ZAzil, morajo pristojni organi, v času do odprave ugotovljene neskladnosti z ustavo, pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi tista dejstva, ki so nastala še pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil iz upravičenih razlogov ni navedel.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za uvedbo ponovnega azilnega postopka. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzema ugotovitve, da je tožnik dne 25. 10. 2004 vložil prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, v kateri je navedel, da je matično državo zapustil zato, ker kot uslužbenec Kriminalističnega oddelka ruskega notranjega ministrstva ni želel izpolniti službenega ukaza. Premestili so ga namreč v Čečenijo, kjer pa bi moral uporabljati orožje. Če bi to odklonil, bi ga obravnavali kot dezerterja, za kar pa bi bil lahko obsojen na 8 letno zaporno kazen ali pa bi ga celo ubili, kar se je v Rusiji, po njegovem mnenju, tudi dogajalo. Zato je pobegnil, če pa bi se vrnil v matično državo, ga čaka najmanj aretacija ter sojenje zaradi dezerterstva.

Dne 16. 1. 2007 je tožnik na zapisnik ponovno podal prošnjo za uvedbo postopka za priznanje azila v Republiki Sloveniji. V prošnji je navedel, da je po odhodu iz Slovenije januarja 2005 preko Italije in Francije odšel v Nemčijo in tam v juniju 2005 prosil za azil. V Nemčiji so ugotovili, da je pred tem že zaprosil za azil v Republiki Sloveniji, zato so mu naročili, naj jim dostavi dokumentacijo v zvezi z njegovo prošnjo za azil v Sloveniji. Iz Nemčije je nato odšel v vlakom in peš v Francijo, kjer je ilegalno bival do konca leta 2005, ko je tudi v Franciji zaprosil za azil. Francoski organi so ga na napotili v Slovenijo, da bi tu "dvignil" svojo azilno dokumentacijo. Z vlakom je nato odšel na Nizozemsko, kjer je leta 2006 zaprosil za azil, vendar so mu zopet svetovali naj se vrne po dokumente v Slovenijo. Pot je z vlakom nadaljeval v Belgijo, kjer je tudi zaprosil za azil, vendar se je zgodba končala kot povsod prej - napotili so ga v Slovenijo. Z vlakom se je nato vrnil v Francijo in tam ilegalno živel kakšno leto dni. V januarju 2007 se je z vlakom vrnil v Slovenijo, kamor je prišel z namenom, da bi vzel odločbo, izdano v prvem azilnem postopku, nato pa bi odšel v Nemčijo ali Francijo, kjer bi lahko zaprosil za azil. Pojasnil je, da je imel v vsem času enkrat mesečno telefonske stike z mamo, ki mu je povedala, da ga še kar naprej iščejo osebe v civilu in sprašujejo po njem. Povedal je, da je mama stara in ne ve, kdo so te osebe, sam pa meni, da so to ljudje, ki se zanimajo zanj zaradi dezerterstva, o katerem je že govoril v prejšnji prošnji. Za vse kar je povedal pa nima pisnih dokazov. Povedal je še, da je utrujen od takega življenja in stalnega potovanja, ima pa tudi težave s spominom.

Tožena stranka je ugotovila, da tožnik v svoji izjavi ni navedel nobenega novega dokaza, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. Svojo odločitev je oprla na ugotovitev, da je tožnik ponovno prišel v Slovenijo predvsem z namenom, da bi dvignil svojo odločbo, ki mu je bila s strani pristojnega organa izdana leta 2004 in s pomočjo te odločbe v Nemčiji ali Franciji zaprosil za azil. Poudarja, da je v izjavi navedel, da bi za azil zaprosil zaradi enakih razlogov, kot jih je že navedel v prvem postopku. Dejstva, da naj bi tožnika v matični državi iskale neznane osebe pa po presoji tožene stranke ni mogoče šteti kot bistveno spremenjeno okoliščino. Njegovo navedbo ocenjuje kot pavšalno, poleg tega pa za te svoje trditve ni predložil nobenega dokaza. Tožnik samo predvideva, da gre za ljudi, o katerih pa je govoril že v svoji prvi prošnji za azil, in ki naj bi ga iskali zaradi dezerterstva. Kot nerelevantno in brezpredmetno za odločitev v postopku ocenjuje sklicevanje tožnika na njegovo starost in slab spomin, saj omenjeni dejstvi, po stališču tožene stranke, v ničemer ne pomenita spremenjenih okoliščin v povezavi s prvim azilnim postopkom.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno navedla, da ni navedel ali predložil nobenega novega dokaza, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile, oziroma, da ni navedel nobenega dejstva, ki bi nastalo še pred izdajo odločbe, pa ga iz upravičenih razlogov takrat ni navedel. Glede na to, da od izdaje prejšnje odločbe ni bil v matični državi so edini dokaz, ki jih je lahko predložil, telefonski pogovori z mamo, ki mu je povedala, da ga še vedno iščejo neznane osebe. Zavrača oceno tožene stranke, da so to samo njegova predvidevanja, saj nasprotno, že ves čas trdi, da je njegovo življenje v matični državi ogroženo, zato je tudi želel zaprositi za azil v drugih državah. Če ne bi bil preganjan, bi se vrnil v matično državo in ne bi živel ves ta čas brez vsakršnega statusa v tujih državah. Tožena stranka po njegovem mnenju na navedeno ne bi smela gledati kot na zlorabo azilnega postopka, temveč naj bi jo vzpodbudilo k misli, da je bila njena predhodna odločba preuranjena, telefonski klici, da se iskanje nadaljuje po vsem tem času, pa strah pred vrnitvijo le še potrjujejo. Pri tem opozarja na določbo 6. točke 24. člena ZAzil, po kateri odločitev pristojnega organa ni odvisna od predložitve nobenega posebnega formalnega dokaza. Meni, da se je tožena stranka spustila v vsebinsko presojo dokaza, to je telefonskih klicev, zato njegove vloge ne bi smela zavreči. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Ker je brez premoženja in brez zaposlitve prosi, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, povzema razloge za svojo odločitev in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

K 1. točki izreka tožba ni utemeljena: Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

1. odstavek 41. člena ZAzil določa pogoje, pod katerimi sme pristojni organ ponovno uvesti azilni postopek istega prosilca za azil. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006 presojalo 1. odstavek 41. člena ZAzil. Neskladnost izpodbijane določbe z ustavo je oprlo na ugotovitev, da ta določba pri obravnavi ponovne vloge ne omogoča upoštevanje tudi tistih bistveno spremenjenih okoliščin, ki so nastale pred izdajo pravnomočne zavrnilne odločbe v prvem postopku, torej tudi tistih bistveno spremenjenih okoliščin, ki jih prosilec v prvem postopku iz upravičenih razlogov ni navedel in iz katerih bi se lahko ugotovilo, ali obstajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bi bil prosilec za azil v primeru vrnitve v državo, iz katere je prišel, lahko izpostavljen mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, ne glede na čas njihovega nastanka. Po navedeni določbi Ustavnega sodišča morajo pristojni organi v postopkih po 41. členu ZAzil, v času do odprave z navedeno odločbo ugotovljenega neskladja z ustavo, pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi tista dejstva, ki so nastala še pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil iz upravičenih razlogov ni navedel. Tožnikovo sklicevanje na določbo 6. točke 24. člena ZAzil ni utemeljeno. Res je sicer načelo azilnega postopka, da odločitve v azilnem postopku niso vezane na predložitev formalnega dokaza, vendar je pri ponovni prošnji to načelo za azil spremenjeno. Pri ponovni prošnji za azil mora prosilec za azil vlogi predložiti dokaz, da so se zanj po izdaji prejšnje odločbe okoliščine bistveno spremenile. Pristojni organ ni dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti resničnega stanja stvari in si v ta namen priskrbeti vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev. Pri ponovni prošnji za azil je organ vezan na dokaze, ki jih mora predložiti sam prosilec za azil. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da tožnik ni navedel okoliščin, niti predložil dokazov zanje, da so se zanj bistveno spremenile okoliščine, kakršne je navajal že v svoji prvi prošnji za azil, ki pa je bila pravnomočno zavrnjena. Tožnik tudi ni zatrjeval spremenjenih okoliščin, ki jih v prvem postopku za azil ne bi mogel navesti iz upravičenih razlogov. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik že v prvi prošnji za azil navedel, da je matično državo zapustil, ker kot uslužbenec Kriminalističnega oddelka ruskega notranjega ministrstva ni želel izpolniti službenega ukaza, premestili so ga namreč v Čečenijo, kjer pa bi moral uporabljati orožje. Ker je to odklonil, bi mu ob vrnitvi v matično državo sodili zaradi dezerterstva. Pravilna je ocena tožene stranke, da v prošnji za ponovni azil ni navedel drugih razlogov, na pravilno odločitev tožene stranke pa kaže tudi tožnikova izjava v prošnji, da je prišel v Republiko Slovenijo, da bi si pridobil odločbo o azilu, s katerimi je bila njegova prošnja za azil prvič zavrnjena, nato pa bi odšel v Nemčijo ali Francijo ter tam zaprosil za azil. Izrecno je navedel, da bi v prošnji za azil navedel isto, kar je povedal že v prvem postopku. Navedene izjave tožnika pa tudi po presoji sodišča kažejo na to, da se okoliščine v podaji nove prošnje za azil zanj niso bistveno spremenile.

Strah pred tožnikovo vrnitvijo, kot razlog za podelitev azila, je v prvem postopku že presojala tožena stranka, odločitev o zavrnitvi prošnje za azil pa je bila pravnomočno zavrnjena. Zato tožbeni ugovor, da je bila odločitev tožene stranke v prvem postopku preuranjena, ni utemeljen. Tožnikovo stališče, da tožena stranka ne bi smela njegove vloge zavreči, ker je že presojala dokaze (telefonske klice), ni pravilno. Zavrženje prošnje za azil v obravnavanem primeru ne pomeni, da je organ vsebinsko odločal o pravici stranke, ki jo ta zahteva v svoji vlogi, temveč je presodil, ali vloga izpolnjuje zakonske pogoje za uvedbo ponovnega azilnega postopka.

Sodišče je na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji, ker je ocenilo, da na podlagi trditev, ki jih je tožnik podal v tožbi, ni mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah je sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje. Pri svoji odločitvi pa je upoštevalo tudi njegov status.