Jedro

Pravica do izjave in sodelovanja v postopku je temeljna pravica stranke v pravdnem postopku, vezana pa je na to, da jo stranka izkoristi. S tem, ko je bila stranka pravilno vabljena in poučena na posledice izostanka z naroka, ji je bila ta pravica zagotovljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 58880/2009 z dne 28. 5. 2009 v prvem in tretjem odstavku vzdržalo v celoti v veljavi in razsodilo, da je tožena stranka v osmih dneh dolžna tožeči stranki plačati 82,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2008 dalje do plačila ter 74,66 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2009 dalje. Toženi stranki je v roku osmih dni naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 239,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka.

Toženec se je zoper sodbo pravočasno pritožil. Navaja, da je sodnica na prvem naroku za glavno obravnavo dne 31. 3. 2011 izjavila, da se tožencu nadaljevanja obravnave zaradi zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke dne 10. 5. 2011 ni treba udeležiti, s čimer je pravno neuki stranki onemogočila, da sodeluje pri zaslišanju direktorja tožeče stranke ter ugovarja netočnim in neresničnim navedbam, da je bilo delo opravljeno. Očiščenje odtoka ni bilo opravljeno, izpovedba direktorja tožeče stranke, da je tožena stranka naročila prekinitev del, je izmišljena, saj tožena stranka del ni nikoli prekinila, prav tako po telefonu ni govorila z direktorjem tožeče stranke. Sodišče je napačno zaključilo, da je tožena stranka preklicala naročilo oziroma, da ni omogočila oprave čiščenja kanalizacije, saj je priča D., ki je izvajala dela, izpovedala, da je šef naročil, da se bodo dela zaradi teme izvajala naslednji dan. Ugotovitev sodišča, da sta izpovedi priče D. in izpoved direktorja tožeče stranke glede prekinjenega dela skladni, je napačna, posledično pa je napačna tudi razsodba sodišča. Tožena stranka z ničemer ni onemogočala čiščenja kanalizacije, saj je priča D. jasno izpovedala, da je bila edina ovira za nadaljnjo opravo del noč in navodilo direktorja, da bodo delo opravili naslednji dan. Ni se mogoče strinjati niti z ugotovitvijo sodišča, da je delo naročil toženec kot fizična oseba in ne podjetje C. d.o.o., pri čemer se sodišče sklicuje na listinski dokaz – naročilo, ki ga je izpisal direktor tožeče stranke. Listina ni verodostojen dokaz, saj je izpisana enostransko, naknadno, brez podpisa tožene stranke. Dejstvo je, da naročeno delo ni bilo zaračunano pravemu naročniku, da delo ni bilo opravljeno, sodišče pa je razsodilo v nasprotju z dokazili in pričanjem prič. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni in se sodba sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), o čemer je sodišče prve stopnje stranki ustrezno poučilo.

S pritožbenimi navedbami, da je sodnica tožencu na prvem naroku za glavno obravnavo povedala, da se mu nadaljevanja obravnave zaradi zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke ni treba udeležiti, s čimer je pravno neuki stranki onemogočila, da sodeluje pri zaslišanju direktorja tožeče stranke, toženec uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka po osmi točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar predstavlja dopusten pritožbeni razlog v postopku v sporu majhne vrednosti, vendar je ta neutemeljen. Vsebina zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 31. 3. 2011 pritožbenih navedb toženca ne potrjuje, saj iz zapisnika izhaja le, da je sodišče zaradi zaslišanja zastopnika tožeče stranke obravnavo preložilo na določen čas, in sicer na dan 10. 5. 2011, kar so vzeli navzoči na znanje, odpovedujoč se posebnemu pisnemu vabilu, toženec pa je zapisnik s takšno vsebino podpisal brez pripomb. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 10. 5. 2011 pa je razvidno, da se toženec naroka ni udeležil, kljub izkazanemu vabilu tekom prejšnje obravnave, izostanka pa ni opravičil. Pravica do izjave in sodelovanja v postopku je temeljna pravica stranke v pravdnem postopku, vendar le, če jo stranka izkoristi. Izjavljanje v postopku ni obveznost, zato pravdnih strank ni mogoče prisiliti k sodelovanju in podajanju izjav, bistveno pa je, da je strankam sodelovanje v postopku pravilno omogočeno (tako med drugim tudi: odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 628/2001 ter II Ips 763/2007). Pritožbeno sodišče ob zgoraj obrazloženem zaključuje, da je sodišče tožencu omogočilo sodelovanje v postopku, a se toženec sodnemu vabilu ni odzval, svojega izostanka tudi ni opravičil, zato je sodišče prve stopnje narok pravilno opravilo v njegovi odsotnosti. Posledica nesodelovanja stranke na naroku pa je tudi v tem, da se ta ne more sklicevati na pravico, da na naroku postavlja vprašanja zaslišani priči. Ker je imel toženec priložnost, da na narok dne 10. 5. 2011 pristopi in sodeluje v postopku, a te priložnosti po svoji krivdi ni izkoristil, sodišče prve stopnje z zaslišanjem direktorja tožeče stranke in dokazno oceno njegove izpovedi, ni storilo kršitve po osmi točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Preostale pritožbene navedbe, in sicer, da očiščenje odtoka ni bilo opravljeno, da je izpovedba direktorja tožeče stranke izmišljena, da tožena stranka del ni nikoli prekinila in da po telefonu ni govorila z direktorjem tožeče stranke, da je sodišče napačno zaključilo, da je tožena stranka preklicala naročilo oziroma, da ni omogočila oprave čiščenja kanalizacije, saj bi D. kot delavec tožeče stranke znal povedati, da je dela prekinil toženec, a je izpovedal le, da je šef naročil, da se bodo dela zaradi teme izvajala naslednji dan ter da dela niso bila končana, da je ugotovitev sodišča o skladnosti izpovedb priče D. in J. napačna, da tožena stranka z ničemer ni onemogočala čiščenja kanalizacije, da je napačna ugotovitev, da je delo naročil toženec kot fizična oseba, da naročilo (listina ...) ni verodostojen dokaz, predstavljajo izpodbijanje dokazne ocene in s tem očitek, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga. Kljub temu je dodati, da je prvostopenjsko sodišče dokazno ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, dokazna ocena je tako v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, kar velja tudi za naročilo/račun v prilogi ... (8. člen ZPP), ob čemer je pojasniti, da okoliščina, da sodišče izpovedbo priče ali listino dokazno oceni drugače kot stranka, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Pritožbeno sodišče zaključuje, da tožena stranka s pritožbeno navedbo, da je priča D. izjavil, da je cev zelo zabita in ne zavita, kot je napačno zapisano v zapisniku, kar naj bi povzročilo napačno sklepanje sodišča, prav tako nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, v kolikor pa bi bilo šteti, da pritožba prvostopenjskemu sodišču s tem očita, da je storilo bistveno kršitev določb postopka, pa so takšni očitki neutemeljeni, saj toženec na zapisnik, ki ga je tudi sam podpisal, pripomb v tej smeri ni podal, zatrjevana kršitev pa ima tudi sicer naravo (relativne) bistvene kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki, kot že rečeno, v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

Sodišče druge stopnje je ob zgoraj obrazloženem vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je toženec kot fizična oseba tožeči stranki (osebno) naročil storitev čiščenja, sesanja in izpiranja kanalizacije, - da so bila dela čiščenja prekinjena, ker se je izkazalo, da bi bilo treba opraviti čiščenje oziroma preboj kanalizacijskih cevi še z druge strani, - da je tožeča stranka o tem takoj obvestila toženca, - da nadaljevanja del toženec ni odobril oziroma, da toženec ni omogočil, da bi tožeča stranka v celoti izpolnila prejeto naročilo čiščenja kanalizacijskih cevi, - da je bila tožeča stranka pripravljena izpolniti prejeto naročilo, saj je bila za to usposobljena, vendar zaradi dolžine zamašene kanalizacijske cevi prejetega naročila ni mogla opraviti, ne da bi predlagala čiščenje napeljave še z druge strani, - da je tožeča stranka opravila delo sesanja in izpiranja kanalizacije v trajanju ene ure s specializiranim vozilom, - da ena ura sesanja in izpiranja kanalizacije zaradi zamašitve z muljem znaša 82,46 EUR z DDV, - da je bil račun z dne 17. 11. 2008 za opravljeno storitev z dne 12. 11. 2008 v znesku 82,64 EUR izstavljen na toženčevo ime.

Prvostopenjsko sodišče je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter utemeljeno zaključilo in pravilno obrazložilo, da je tožena stranka tožeči stranki opravljeno storitev dolžna plačati. Pravilno je zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo, s katero se podjemnik zaveže opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, naročnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal (619. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka naročeni posel čiščenja kanalizacije pričela opravljati, ob čemer se je med opravo čiščenja izkazalo, da bi bilo treba čiščenje kanalizacijskih cevi opraviti še z druge strani, o nastali situaciji pa je bil takoj obveščen toženec, ki nadaljnjega dela ni odobril, se za pravilnega izkaže prvostopenjski zaključek, da je vzrok otežene izpolnitve pogodbe izključno v ravnanju tožene stranke, saj je bilo ugotovljeno, da je bila tožeča stranka v celoti pripravljena izpolniti prejeto naročilo oziroma opraviti dogovorjeni posel. Ker je toženec odredil prekinitev del, tožeča stranka z deli upravičeno ni nadaljevala, saj je njena obveznost ugasnila, vendar pa je tožeča stranka upravičena do plačila zneska 82,46 EUR, ki predstavlja plačilo za dejansko opravljeno delo čiščenja kanalizacije v trajanju ene ure, saj sama obdrži terjatev do toženca, ki je v obravnavani zadevi odgovoren za nezmožnost oprave dogovorjenega dela (prim. prvi odstavek 117. člena OZ). Ker je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil naročnik del toženec kot fizična oseba, na takšno ugotovitev pa je pritožbeno sodišče vezano in ker toženec stroška opravljene storitve v višini 82,64 EUR, kar je tožeča stranka izkazala s predloženim računom, ki glasi na toženčevo ime, ni plačal, se za neutemeljeno izkaže tudi pritožbena navedba, da delo ni bilo zaračunano pravemu naročniku. Prvostopenjsko sodišče je tako utemeljeno zaključilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani ostane v naložitvenem delu v celoti v veljavi.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih navedb in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 442. členom ZPP), je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).