Jedro

Vozili v času zunajzakonske skupnosti nista bili pridobljeni, torej nista njuno skupno premoženje, vozili je kupil dolžnik po razpadu zunajzakonske skupnosti. Nasprotne trditve pritožnice v navedenih določbah zakona nimajo opore, opore za tako sklepanje pa tudi ne dajo razlogi v odločbah Vrhovnega sodišča RS. Leasing pogodba predstavlja posebno obliko zakupa, bistveno je, kdaj je premoženje (sporni vozili) pridobljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem, ugodilnem delu (tč. I izreka) in odločbi o stroških (točka III) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je v predmetni zadevi na predlog upnice dne 1.10.2008 izdalo začasno odredbo in dolžniku prepovedalo odtujiti in obremeniti do deleža 75% osebni avtomobil Golf V6 motion, osebni avtomobil Mercedes Benz C 200, računalniški program za vodenje dolžnikove dejavnosti komercialne telefonije ter stanovanjsko opremo in pohištvo v stanovanju dolžnikovih staršev, sicer pa predlog upnice za zavarovanje zavrnilo.

Z izpodbijanim sklepom je odločilo o ugovoru dolžnika, mu delno ugodilo in sklep o zavarovanju delno razveljavilo, glede prepovedi odtujitve in obremenitve osebnih vozil, in glede stroškov, v tem delu je predlog upnice z dne 22.9.2008 zavrnilo (točka I), v preostalem delu pa ugovor dolžnika zavrnilo (tč. II izreka). Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka zavarovanja, nastale v ugovornem postopku in postopku za izdajo sklepa o zavarovanju, z izdajo začasne odredbe z dne 1.10.2008 (točka III).

Zoper ugodilni del sklepa se je upnica pritožila. Meni, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Meni, da so razlogi sklepa zmotni, upnica vztraja pri trditvi, da ni važno, kdaj je dolžnik vozili kupil oz. na njih pridobil lastninsko pravico, pač pa je pomembno s čim jih je kupil. V predlogu v točki III je upnica izrecno napisala, da so sredstva dolžnika, ki pred nastankom zunajzakonske skupnosti ni imel nobenega premoženja, sredstva, ki izvirajo iz dejavnosti začete v letu 1996, ki sta jo s skupnim delom širila in izvajala oba, tako dolžnik kot nosilec dejavnosti, kot upnica, kot zaposlena delavka. Plodovi so torej skupni. Torej plodovi oz. dobiček iz dejavnosti, ki je nastajal po aprilu 2003. Dolžnik je torej tisti, ki bi moral zatrjevati, da je osebni vozili kupil z denarjem, ki ni skupno premoženje oz. plod tega premoženja, a tega ni trdil, še manj pa dokazal. Stališče sodnice, da ima upnica le obogatitveni zahtevek, je napačno, imela bi ga le, če vozili ne bi več obstajali ali če bi jih dolžnik prodal in zanje prejel le denar (smiselno na primer odločbe VS RS II Ips 589/97 in 353/98). Dokler pa stvari fizično obstajajo, ni razloga oz. zakonske ovire, da upnica na njih ne bi mogla pridobiti oz. pravilneje zahtevati ugotovitve obstoja svoje (so)lastninske pravice. Skupno premoženje je namreč skupno dokler ga zakonca oz. zunajzakonska partnerja ne razdelita in dokler obstaja. Sprememba oblike premoženja (nakup stvari za denar) pa ne pomeni izgube lastninske pravice na tako spremenjenem premoženju. Če je formalen prenos lastninske pravice odložen do popolnega poplačila kupnine, to seveda ne pomeni, da partner, ki je prispeval k plačilu kupnine na tej stvari, nima stvarnopravne pravice. Seveda jo ima, a je pridobitev lastninske pravice odložena. Ni pomembno ali se dejanski prenos lastninske pravice zgodi po razpadu skupnosti, važen je le vir protidajatve, v tem primeru vir financiranja. Skupno premoženje je zgolj spremenilo obliko po prenehanju skupnosti, kar še ne pomeni, da ga več ni. Upnica zato predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in izpodbijani sklep tako spremeni, da se ugovor v celoti zavrne in dolžniku naloži plačilo upničinih stroškov tega postopka v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ugovoru delno ugodilo, ker je ugotovilo, da upnica terjatve, kolikor se nanaša na osebni vozili, ni verjetno izkazala, to je da gre za skupno premoženje. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča namreč izhaja, da je verjetno izkazan obstoj zunajzakonske skupnosti strank od leta 1990 do 2003. Vozilo Golf V6 motion je bilo kupljeno leta 2004, vozilo Mercedes Benz C 200 pa leta 2005. Po določbi 2. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je le tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (oz. zunajzakonske skupnosti – 1. odst. 12. čl. ZZZDR) njuno skupno premoženje. Vozili v času zunajzakonske skupnosti nista bili pridobljeni, torej nista njuno skupno premoženje, vozili je kupil dolžnik po razpadu zunajzakonske skupnosti. Nasprotne trditve pritožnice v navedenih določbah zakona nimajo opore, opore za tako sklepanje pa tudi ne dajo razlogi v odločbah Vrhovnega sodišča RS, ki jih citira pritožnica. Leasing pogodba predstavlja posebno obliko zakupa, dejstvo, ki ga izpostavlja pritožnica, naj bi bila ta pogodba sklenjena in obroki zakupnine plačevani še v času trajanja skupnosti, ni odločilno (pa tudi v predlogu se ni zatrjevalo, presoja pa se utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe), bistveno je, kdaj je premoženje (sporni vozili) pridobljeno. Tako tudi sodna praksa (na primer sodba in sklep VS RS II Ips 599/98).

Ker torej predpostavke za izdajo začasne odredbe po 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) glede obeh vozil niso podane, ni izkazana verjetnost terjatve in je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, kolikor je v tem delu ugovoru ugodeno, ter pritožba neutemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo, saj tudi uradoma upoštevnih kršitev (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni zasledilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).