28.Pri tem je treba po presoji sodišča nedoločen pravni pojem javni red iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 razlagati tudi z vidika zaščite pred morebitnimi novimi kaznivimi dejanji, podobnimi tistim, za katere je bila tožniku že izrečena zaporna kazen. Iz dejanskih okoliščin obravnavane zadeve je tako razvidno, da je bil tožnik obsojen zaradi storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po točki 1. prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Tožnik trdi, da pravna podlaga za ukrep pridržanja ni podana, saj je zaradi storitve navedenih kaznivih dejanj, ki jih je priznal in izhajajo iz pravnomočne sodbe, že prestal zaporno kazen.

10.Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev tožnikovega gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je v preteklosti storil več kaznivih dejanj. Tožnik je ob ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja zmanjševal pomen storjenih kaznivih dejanj in svoja ravnanja opravičeval kot posledico jemanja drog. Dejal je, da so bila storjena kazniva dejanja mogoče malenkost, kaznivo dejanje grožnje pa je v celoti zanikal. Po mnenju tožene stranke táko opravičevanje storitve kaznivih dejanj in zmanjševanje njihovega pomena ni primerno. Tožnik je namreč v krajšem časovnem obdobju izvršil kar šest kaznivih dejanj tatvine. Njegovo pojasnilo, da je v preteklosti to počel zaradi drog, pa ne opravičuje protipravne prilastitve premoženja. Tožena stranka ni sledila tožnikovemu zanikanju kaznivega dejanja groženj, saj je tožnik izjavil, da je v zvezi s tem na sodišču priznal krivdo. Trdil je sicer, da je to storil, da bi prejel nižjo kazen, kar pa je po mnenju tožene stranke zelo malo verjetno, saj bi tožnik s tem storil kaznivo dejanje krive izpovedbe le zato, da bi prejel nižjo kazen za kaznivo dejanje, za katerega trdi, da ga ni storil.

Jedro

29.Tožbeni ugovor ni utemeljen. Skladno s 50. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) sicer res nihče ne sme biti ponovno v kazenskem postopku ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil v Uniji v skladu z zakonom s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za kumulacijo postopkov in sankcij kazenske narave. Tudi ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi s 4. členom Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki s tako imenovanim "Engel testom" preverja, ali določen ukrep, ki ga v državi podpisnici EKČP zakonodaja in praksa sicer opredeljujeta kot upravni ukrep, pomeni kazensko sankcijo po avtonomnem konceptu kazenske zadeve iz 6. člena EKČP, Upravno sodišče namreč ugotavlja, da je omejitev gibanja v obravnavani zadevi po naravi ni kazenska sankcija, ampak gre za ukrep na področju upravnega prava zaradi zavarovanja ljudi in premoženja zaradi potencialne nevarnosti tožnika za javni red. Omejitev gibanja torej ni kazenska sankcija in je njeno trajanje odvisno od prosilčevega obnašanja (dokler prosilec zaradi svojih dejanj predstavlja nevarnost za javni red). Glede na navedeno uporaba načela ne bis in idem iz 50. člena Listine v zvezi z 4. členom Protokola št. 7 k EKČP v obravnavani zadevi ne pride v poštev.

11.Tožena stranka je preverila, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območje azilnega doma. Glede na tožnikova pretekla ravnanja, številne kraje in predvsem kaznivo dejanje grožnje dvema osebama z orožjem, je ocenila, da bi bila v obravnavani zadevi taka omejitev gibanja povsem neučinkovita, saj bi tožnik v prostore azilnega doma lahko vnašal nemir in bi še naprej ogrožal svojo varnost ter varnost drugih oseb in premoženja. Poleg tega ne gre spregledati dejstva, da je tožnik sam povedal, da se ne more obvladovati, ko je na drogi. Tožena stranka glede na navedeno meni, da je tožnikovo ravnanje nepredvidljivo in da zato v obravnavani zadevi ni primeren izrek ukrepa obveznega zadrževanja v azilnem domu, saj je tam nastanjeno večje število oseb, med njimi tudi veliko ranljivih posameznikov.

Omejitev gibanja v obravnavani zadevi po naravi ni kazenska sankcija, ampak gre za ukrep na področju upravnega prava zaradi zavarovanja ljudi in premoženja zaradi potencialne nevarnosti tožnika za javni red. Omejitev gibanja torej ni kazenska sankcija in je njeno trajanje odvisno od prosilčevega obnašanja (dokler prosilec zaradi svojih dejanj predstavlja nevarnost za javni red).

Po tej določbi se ukrepi iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena odpravijo po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali. Predsednik upravnega sodišča lahko odloči, da je treba opraviti neposredni nadzor nad izvajanjem ukrepa iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena in določi sodnika ali sodnike upravnega sodišča, da ga opravijo v rokih, na krajih, ki jihdoloči, ali glede morebitnih določenih prosilcev ter da mu o tem poročajo. Če sodnik upravnega sodišča v okviru opravljenega nadzora ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja za določenega prosilca niso več podani, odredi odpravo ukrepa.

30.Ob takih okoliščinah je tožena stranka obravnavani ukrep pravilno oprla na okoliščino, da tožnik še vedno predstavlja realno nevarnost za življenje in varnost ljudi oziroma premoženja. Ta potencialna nevarnost za javni red namreč lahko obstaja tudi po prestani kazenski sankciji, kar pomeni, da lahko pristojni organ izreče ukrep upravne narave na tej pravni podlagi, če je potencialna nevarnost prosilca za javni red v zadostni meri izkazana, če je ukrep pridržanja sorazmeren in nujen, tako da ni mogoč z milejšim ukrepom doseči istega legitimnega cilja, to je zaščititi pravice do svobode in varnosti drugih ljudi. Po sodni praksi SEU je treba pri tem upoštevati individualno ravnanje prosilca, ki ogroža javni red, v smislu resnične, sedanje in dovolj resne nevarnosti, ki ogroža temeljni interes družbe. To nevarnost mora torej pristojni organ pred izrekom pridržanja preveriti in odločiti tako, da je ukrep zaščite svobode in varnosti drugih uravnotežen s posegom v svobodo prosilca. Za ukrep pridržanja zaradi zaščite javnega reda torej ne zadošča le dejstvo, da je oseba bila obsojena za neko kaznivo dejanje. Treba je upoštevati tudi druge okoliščine, kot so: vrsta in teža tega dejanja, čas, ki je potekel od njegove izvršitve, ter okoliščine, v katerih so nacionalni organi prijeli tujca v povezavi z izvrševanjem kaznivega dejanja ter v katerih je tujec storil kazniva dejanja.

12.Poleg tega v azilnem domu naloge varovanja izvaja majhno število varnostnikov. Receptorja sta ves čas prisotna samo v recepciji azilnega doma, varnostniki pa opravljajo naloge po Zakonu o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1) na celotnem območju azilnega doma, ki je veliko 5.472 m², na njem pa so upravna stavba, kuhinja in štirje nastanitveni objekti. Območje je obdano tudi z varovalno ograjo v višini okoli dveh metrov. Glede na 45. in 51 člen ZZasV-1 varnostnika ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, kar bi terjalo pomoč policije. Zato je jasno, da lahko prosilec zapusti območje azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom.

31.Po presoji sodišča je tožena stranka pri izdaji izpodbijanega sklepa pravilno upoštevala, da je tožnik s posebno obliko predrznosti storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 ter da je ob ustnem izreku obravnavanega ukrepa zmanjševal pomen navedenega nadaljevanega kaznivega dejanja in svoja ravnanja opravičeval kot posledico jemanja drog ter zanikal storitev kaznivega dejanja grožnje. Sodišče se strinja s presojo o neprimernosti tožnikovega opravičevanja storitve kaznivih dejanj, tožnikovo zmotno dojemanje protipravnosti lastnih dejanj pa je razvidno tudi iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi, ko je, prav tako kot v upravnem postopku, kljub pravnomočnosti s tem povezane sodbe zanikal storitev kaznivega dejanja grožnje. Tožnikovo neverodostojnost je sodišče zaznalo tudi v zvezi z zdravljenjem od odvisnosti od drog, saj je na glavni obravnavi najprej izpovedal, da zdravilo za zdravljenje odvisnosti "Bupromorfij" dobi le enkrat na teden, ko ga je policija peljala v ambulanto (tožnik ni vedel, ali je ambulanta v Ljubljani ali v okolici Postojne), nato pa je na vprašanje pooblaščenke tožene stranke ("Ali v Postojni vsako jutro prejemate terapijo?" odgovoril, da je to zdravilo redno jemal ob šestih zjutraj in da mora včasih čakati tudi do dvanajstih, kar pomeni, da zdravilo prejema vsak dan. Ob takih okoliščinah, ko tožnik nima uvida v lastna dejanja in je sodišče pri njem zaznalo neverodostojnost, ni verjelo tožniku, da v primeru omejitve gibanja na območje azilnega doma ne bo ne ponovno jemal droge in storil novih kaznivih dejanj. Zato mu ne verjame niti, da bo v azilnem domu sam poskrbel za zdravljenje svoje odvisnosti. Navedeno pa tudi sodišče vodi v sklep, da bo tožnik nadaljeval z uživanjem drog in izvrševanjem kaznivih dejanj, saj je na glavni obravnavi priznal, da v stanju, ko ne dobi zdravila proti odvisnosti, postane živčen in razdražen. Pri tem na stališče sodišča ne vplivajo tožnikove navedbe, da drog ne želi jemati več zaradi svojega zdravstvenega stanja, saj gre za dokazno nepodprte trditve.

Izrek

13.Tožena stranka še izpostavlja, da bo tožniku v Centru za tujce nudena primerna zdravstvena oskrba, glede na to, da je povedal, da se zdravi od odvisnosti. Poleg tega bo po potrebi imel dostop do pomoči socialnih delavk in primerne psihiatrične obravnave.

32.Glede na navedeno je tožena stranka po presoji sodišča upoštevala individualna ravnanja tožnika, težo, naravo in časovno komponento nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine ter dejstvo, da je sodišče v kazenskem postopku kot obteževalno okoliščino upoštevalo tožnikovo vztrajnost pri izvrševanju nadaljevanega kaznivega dejanja in visoko stopnjo ogroženosti varnostnikov v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje. V zvezi z upoštevanjem načela sorazmernosti pa je kot rečeno tudi po oceni sodišča treba vzeti v obzir, da je tožnik odvisnik od drog in da mu zaradi pomanjkanja uvida v lastna dejanja (predvsem v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje varnostnikoma) ne gre verjeti, da bo v azilnem domu sam poskrbel za svoje zdravljenje in da ne bo nadaljeval z uživanjem drog. Ob takih okoliščinah pa se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke glede nepredvidljivosti tožnikovega ravnanja in posledično logičnostjo dokazne ocene tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi lahko ogrožal svojo varnost ter varnost drugih ljudi in premoženja ter da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Na to stališče ne vplivajo navedbe glede tožnikovega zdravstvenega stanja, saj gre za dokazno nepodprte trditve. Poleg tega je že iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi očitno, da je za zdravljenje tožnikove odvisnosti v centru za tujce ustrezno poskrbljeno (zdravilo prejema vsak dan), za drugačno stališče pa tožnik ne ponudi ustreznega trditvenega in dokaznega gradiva.

Tožba se zavrne.

20Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2022 Z dne 2.2. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022.

Tožnikove trditve

33.V zvezi s tožnikovimi trditvami glede skrajšanja ukrepa omejitve gibanja sodišče pojasnjuje, da se skladno s prvim odstavkom 9. člena Recepcijska direktiva II prosilca pridrži za čim krajše obdobje in se ga obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler veljajo razlogi iz tretjega odstavka 8. člena. Po petem odstavku 9. člena te direktive pridržanje v razumnih časovnih presledkih pregleda sodni organ po uradni dolžnosti in/ali na zahtevo zadevnega prosilca, zlasti kadar traja pridržanje dalj časa, se pojavijo relevantne okoliščine ali so dostopne nove informacije, ki lahko vplivajo na zakonitost pridržanja. Ta določba je v slovenski pravni red vpeljana v šestem odstavku 84. člena ZMZ-1.

Obrazložitev

34.Na zakonitost izpodbijanega sklepa tudi ne vpliva ugotovitev, da zakonodajalec ni prenesel določb četrtega odstavka 8. člena Recepcijska direktiva II v notranji pravni red. Vrhovno sodišče je res že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni v celoti prenesel navedene določbe, po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu, kar ima za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega, sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.). Vendar pa navedeno stališče ne pomeni, da tožena stranka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma ob upoštevanju tožnikovih preteklih ravnanj v skladu z ZMZ-1, kot je to storila tudi v obravnavani zadevi.

14.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

35.Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Izpodbijani sklep

21Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 87/2022 z dne 18. 8. 2022 (13. točka obrazložitve).

15.Uvodoma tožnik trdi, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva, saj na četrti strani za tretjim odstavkom manjkajo stavki in zaključek. Neutemeljen je zaključek, da obsodba tožnika, ki je že odslužil zaporno kazen v kazenskem postopku, narekuje omejitev njegovega gibanja v postopku mednarodne zaščite, saj gre za dva ločena postopka. Brez obrazložitve je zapis v dopisu z dne 30. 7. 2024, da naj bi veljavnost izkaznice narekovala omejitev tožnikovega gibanja.

Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie).

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožniku gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44z, 6230 Postojna, in sicer od 19. 8. 2024 od 13:30 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 19. 11. 2024 do 13:30, z možnostjo podaljšanja za en mesec. (2. točka izreka).

16.Ni pravilno ravnanje tožene stranke, da je tožnika zasliševala glede storjenih kaznivih dejanj. Navedeno je tožnik namreč izpovedal že v kazenskem postopku in odslužil kazen, zato je s tem kršeno načelo ne bis in idem. Poleg tega je tožnik v upravnem postopku izjavil, da se odvaja od kokaina in da so bila njegova dejanja posledica jemanja te droge, kar nasprotuje zaključku, da bo tožnikovo zadrževanje na prostosti lahko pomerilo očitano ogrožanje iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa, o čemer prav tako ni razlogov. Tožena stranka ni presojala sorazmernosti ukrepa in upoštevala tožnikovih osebnih okoliščin, torej da je hudo bolan in da je bil nedavno operiran na želodcu. Zato ni upoštevala, da bi bilo treba pri trajanju ukrepa tožnika šteti za osebo s posebnimi potrebami.

Prav tam, 69. točka obrazložitve.

Trditve tožene stranke

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil tožnik po podaji prošnje za mednarodno zaščito 30. 5. 2023 nastanjen v azilni dom v Ljubljani. Med 17. 7. 2023 in 19. 8. 2024 je prestajal zaporno kazen na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 52263/2023 z 16. 11. 2023, ki je postala pravnomočna 15. 2. 2024.

Zveza:

Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022.

17.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da je tožnik iz koristoljubja v obdobju od 14. 6. 2023 do 14. 7. 2023 zaporedoma storil več kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način in druge okoliščine pomenijo enotno dejavnost. V tem obdobju so tožniku policisti neposredno po izvršitvi dejanja večkrat zasegli predmete in prostost. Navedeno dokazuje tožnikov odnos do svojih dejanj, saj je nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, kljub temu da mu je bila že odvzeta prostost in je zato poznal posledice takšnega ravnanja. S sodbo je bil tožnik obsojen tudi zaradi izvršitve kaznivega dejanja po prvem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 135. člena KZ-1, saj je dvema osebama zato, da bi ju ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njuno življenje in telo, dejanje pa je storil z orožjem. Že dejstvo, da je tožnik to storil po tem, ko ga je večkrat prijela policija, kaže na veliko verjetnost, da bo navedeno ponovil.

SEU je v sodbi v zadevi WS, C-505/19 z dne 12. 5. 2021 sprejelo stališče, da iz določbe 50. člena Listine izhaja, da načelo ne bis in idem prepoveduje kumulacijo postopkov in sankcij kazenske narave, v smislu tega člena, za ista dejanja in proti isti osebi.

3. Dne 30. 7. 2024 je Sektor uniformirane policije Policijske uprave Novo mesto obvestil toženo stranko, da bo tožnik 19. 8. 2024 odpuščen s prestajanja zaporne kazni v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni. Iz dopisa je razvidno, da tožnikovo zadrževanje na prostosti pomeni nevarnost za javni red, zato je bil predlagan ukrep omejitve gibanja. Iz navedene sodbe namreč izhaja, da je bil tožnik obsojen zaradi kaznivih dejanj po točki 1. prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1 in po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Tožnik je bil namreč spoznan za krivega, da je iz koristoljubja zaporedoma storil več kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način in druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost, in sicer je drugemu vzel tuje premične stvari, da bi si jih protipravno prilastil, pri čemer je nekatera dejanja storil z vlomom v zaprt prostor, s tem, da je:

Sodba ESČP v zadevi Michalache v. Romannia, App. no. 54012/10, 8. 7. 2019 (glej od 49. do 55. točke obrazložitve).

18.V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je svojo odločitev sprejela tudi na podlagi dopisa Policijske uprave Novo mesto, iz katerega je razvidno, da zadrževanje tožnika na prostosti pomeni nevarnost za javni red. Meni, da ima Policijska uprava dovolj strokovno usposobljen in kvalificiran kader, da lahko verodostojno poda oceno glede varnosti izpustitve osebe. Nesmiseln je tožbeni očitek, da je veljavnost kartice narekovala omejitev tožnikovega gibanja, saj to ni razvidno iz izpodbijanega sklepa. Tožena stranka priznava, da so v izpodbijanem sklepu tri napake pri zaključkih stavkov, vendar poudarja, da je odločitev in obrazložitev odločitve kljub temu jasna in obrazložena ter ne poraja nikakršnih dvomov ali dvoumnosti.

-14. 6. 2023 iz notranjosti osebnega avtomobila vzel vse vrednejše predmete, v avtomobil pa je vstopil tako, da je s primernim orodjem zlomil ključavnico vrat prtljažnega prostora;

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-4

Takšno stališče je v podobnem primeru Upravno sodišče sprejelo tudi v zadevi I U 1497/2023.

19.Iz nadaljnjih navedb je razvidno, da so bila tožniku vprašanja postavljena zaradi ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s pravno podlago obravnavanega ukrepa. Tožbene navedbe, da se tožnik odvaja od kokaina, ki je bil vzrok za njegovo ravnanje, ne dokazujejo, da ob morebitnem vračanju v družbo ne bo ponovno zlorabil kokaina in s tem postal nevaren za javni red in mir. Poleg tega je treba izpostaviti, da bo imel tožnik v Centru za tujce na voljo zdravnika in socialno službo, ki mu bodo pomagali, ko bo izoliran od dejavnikov skušnjave v družbi na poti odvajanja od drog. Enako velja tudi za vse ostale zdravstvene težave, ki naj bi jih imel tožnik.

-14. 6. 2023 s silo odprl steklo vrat in iz osebnega avtomobila odtujil vse vrednejše predmete;

C-601/15 (56. in 63. točka obrazložitve).

20.Tožena stranka se ne strinja z očitkom, da ni presojala sorazmernosti ukrepa. Trdi, da tožnik tudi po prestani kazenski sankciji predstavlja realno nevarnost za življenje in varnost ljudi in premoženje, saj obstaja dovolj velika verjetnost, da bo nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, kot je to že storil kljub večkratnemu priporu in odvzemu prostosti. Poleg tega je tožnik v upravnem postopku svoja dejanja prikazoval kot manj huda in nevarna, kot so dejansko bila, pri čemer je v kazenskem postopku priznal storitev vseh kaznivih dejanj. Uporaba milejšega ukrepa (omejitev gibanja na azilni dom) ne bi bila učinkovita, saj bi bilo tožniku težko preprečiti izhod iz azilnega doma, poleg tega pa bi bil ves čas v stiku z ljudmi, za katere pravi, da so ga spravili na slabo pot.

Prav tam (61. točka obrazložitve).

-30. 6. 2023 iz osebnega avtomobila skozi pol spuščeno steklo odtujil ves denar, ki je bil v vozilu;

Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) - člen 8, 8/3, 8/3-e

Tožnikova pripravljalna vloga

Prav tam (53. točka obrazložitve).

-14. 7. 2023 v trgovini s prodajnih polic vzel več kosov oblačil v vrednosti 173,92 EUR in trgovino zapustil, ne da bi izdelke plačal;

21.Tožena stranka ni upoštevala tožnikovega trenutnega položaja, torej da se zdravi zaradi odvisnosti od droge. Tožnik nima več stikov z ljudmi, ki so mu dajali drogo, zato ni nevarnosti, da bi na prostosti kogarkoli ogrožal. Tožena stranka ni odgovorila na tožbeni očitek v zvezi z neobrazloženostjo dopisa Policijske uprave. Ker je tožnik dokončno opravil z drogo, ne potrebuje uslug zdravnika v Centru za tujce, pa tudi sicer si bo lahko boljšo pomoč poiskal drugje. Potencialna nevarnost, ki jo tožnik predstavlja za javni red in mir po prestani večmesečni zaporni kazni, ni izkazana v zadostni meri, saj je tožnik kazen že odslužil v kazenskem postopku, v tem obdobju pa se je ozdravil odvisnosti od mamil.

Prav tam (52. 67. in 73. točka obrazložitve).

Prav tam (67. točka obrazložitve). Glej tudi: Z.Zh, C-554/13, 11. 6. 2015 (50. točka obrazložitve).

-14. 7. 2023 iz zaklenjenega osebnega avtomobila skozi rahlo odprto sovoznikovo vratno steklo odtujil vse vrednejše predmete;

Protokol 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - člen 4

Dokazni postopek

C-601/15 (69. točka obrazložitve).

22.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanaša na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

-14. 7. 2023 v trgovini s prodajnih polic vzel več kosov oblačil v vrednosti 61,97 EUR ter trgovino zapustil, ne da bi plačal.

Glej tudi Z.Zh, C-554/13 (50. in 54. točka obrazložitve).

Presoja tožbe

4. Iz sodbe je prav tako razvidno, da na tožnikovo predrznost in vztrajnost pri pridobitvi protipravne premoženjske koristi kaže predvsem okoliščina, da je kazniva dejanja izvršil v kratkem časovnem obdobju, posamezna dejanja pa dobesedno zaporedoma in na obljudenih lokacijah. Pri tem tožnika ni ustavilo niti to, da so ga večkrat zalotile druge osebe, kar po presoji sodišča kaže na posebno obliko predrznosti. Policisti so tožniku neposredno po izvršitvi dejanja večkrat zasegli predmete, mu odvzeli prostost in odredili njegovo pridržanje. Poleg tega je bil tožnik nasilen do varnostnikov, ki sta želela pregledati vsebino vrečke, ki jo je imel tožnik pri odhodu iz trgovine. Sodišče še ugotavlja, da je tožnik brez zaposlitve in premoženja, kar kaže na to, da kazniva dejanja izvršuje z namenom pridobivanja sredstev za preživljanje in nakup prepovedanih drog.

Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 50

Prav tam (55. in 62. točka obrazložitve).

K I. točki izreka:

Na vprašanje "Ali ste grozili varnostnikoma?", je tožnik odgovoril, da tega ni storil.

5. Z navedeno sodbo je bil tožnik spoznan za krivega tudi zato, ker je dvema osebama, da bi ju ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njuno življenje in telo, dejanje pa je storil z orožjem, tako da je 14. 7. 2023 v eni izmed trgovin H&M v varnostnem prostoru trgovine proti dvema varnostnikoma večkrat zamahnil z večjim preklopnim nožem, zaradi česar sta se počutila ogrožena in sta se ustrašila za svoje življenje. Zato sta tožniku omogočila, da zapusti prostore varnosti, čeprav sta ga nameravala pridržati do prihoda policije. Kot izhaja iz 6. točke sodbe, je sodišče glede kaznivega dejanja grožnje kot obteževalno okoliščino upoštevalo tožnikovo vztrajnost pri izvrševanju kaznivega dejanja in visoko stopnjo ogroženosti varnostnikov, saj sta ga kar dva (varnostnika) raje pustila oditi, da bi se izognili morebitnemu hujšemu scenariju. Tožniku je bila izrečena enotna kazen enega leta in štirih mesecev zapora ter izgon tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas petih let.

23.Tožba ni utemeljena.

Na glavni obravnavi je tožnik izpovedal, da je zaradi ran na želodcu v zaporu bruhal kri in shujšal, zato so mu v ambulanti opravili endoskopijo in naredili nekaj slik.

6. Ob upoštevanju navedenega dopisa Sektorja uniformirane policije Policijske uprave Novo mesto je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja, saj tožnikovo zadrževanje na prostosti pomeni nevarnost za javni red. Tožniku je bil 19. 8. 2024 ustno na zapisnik izrečen obravnavani ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Ob tej priložnosti je izjavil, da se dobro počuti in da se trenutno zdravi zaradi odvisnosti.

Pridruženi dokumenti:*

Na glavni obravnavi je tožnik izpovedal, da je zaradi ran na želodcu v zaporu bruhal kri in shujšal, zato so mu v ambulanti opravili endoskopijo in naredili nekaj slik.

24.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

7. Uradna oseba je tožnika seznanila s tem, da je 30. 5. 2023 v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito ter z vsebino sodbe in dopisa. Tožnik je izjavil, da bi v preteklosti sicer res lahko ogrožal javni red, saj je jemal droge, vendar pa je z njihovim uživanjem prenehal. Ko je prišel v Slovenijo, je spoznal slabe prijatelje in v enem tednu zašel na slaba pota. Zaporna kazen mu je bila izrečena zaradi kraje, velike tatvine in grožnje. Ko je bil pod vplivom drog, se je samopoškodoval. Pred njim so bili ljudje, ki so čutili, da so ogroženi. Uradna oseba je tožnika soočila z ugotovitvijo, da je bil obsojen zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine in grožnje. Tožnik je pojasnil, da so ta kazniva dejanja mogoče malenkost in da ga je v to vodila droga. Uradna oseba je tožnika pozvala, naj pojasni, kako misli, da je to mogoče malenkost, saj gre za večkratne velike tatvine in grožnje. Tožnik je izjavil, da je šel približno meseca julija v trgovino in kradel oblačila zanj in za svojega prijatelja. Šlo je za izdelke v vrednosti 76 EUR. Ko je tožnika prijel varnostnik, se je (tožnik) normalno obnašal. Pri sebi je imel nekaj denarja. Ponudil mu je, da izdelke plača in se nikoli ne vrne, s čimer se varnostnik ni strinjal. Uradna oseba je izpostavila, da tožnik sicer navaja, da se je pred varnostnikom obnašal normalno, vendar pa je iz sodbe razvidno, da je proti varnostnikoma večkrat zamahnil z velikim preklopnim nožem. Tožnik je pojasnil, da gre za nož, ki ima vilice, žlico in nož. Na mobitelu je imel fotografijo italijanske izkaznice, ki jo je pokazal varnostnikom. Tožnik meni, da se je obnašal normalno, a je varnostnik rekel, da mora poklicati policijo. Uradna oseba je tožnika vprašala, kako komentira, da iz navedene sodbe izhaja, da je proti varnostnikoma večkrat zamahnil z velikim preklopnim nožem. Tožnik je povedal, da je slučajno odprl nož z žagico. Zarezal se je globoko. Želel se je še bolj porezati. Prijel je nož in si ga dal na vrat. Varnostnik ga je prijel, saj je želel preprečiti, da bi se tožnik poškodoval. Odprl je vrata prostora, ki ga je tožnik zapustil in odšel v kamp.

Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

25.Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

Ta določba je v slovenski pravni red vpeljana v šestem odstavku 84. člena ZMZ-1.

8. Uradna oseba je tožnika ponovno soočila z ugotovitvami sodbe, da je večkrat z nožem zamahnil proti varnostnikoma in da ni šlo le za nameravano samopoškodbo. Tožnik je izjavil, da ni ogrožal varnostnikov, ampak le sebe. Varnostnik je odprl vrata, saj je bil tožnik krvav. Varnostnik je videl, da je tožnik ogrožen in ni želel, da bi se tožniku kaj zgodilo. V prostoru za varnostnike ni bilo kamer. Na sodišču je tožnik vse priznal, da bi dobil manjšo kazen. Rekli so mu namreč, da bo dobil kazen eno leto in štiri mesece, če vse prizna. Zato je tožnik vse priznal, tudi grožnje varnostnikoma. V nasprotnem primeru bi namreč dobil po leto dni zaporne kazni zaradi posamezne kraje, izvršil pa sedem kaznivih dejanj. Nadalje je tožnik pojasnil, da ni grozil varnostnikoma. Uradna oseba ga je vprašala, kako komentira številne kraje, ki jih je na sodišču prav tako priznal. Tožnik je izjavil, da je bil to šok. Pisalo je namreč, da je ukradel 100 EUR in aktovko, v kateri je bil mobitel, da je poškodoval avtomobile in da je bila poškodba na avtomobilu vredna 1000 EUR, kar po tožnikovi oceni ne drži. Uradna oseba je tožnika spomnila, da je vdiral v avtomobile in da pri tem nastane škoda. Tožnik je izjavil, da je avtomobil odprl, vzel stvari, pri tem pa ni razbil stekla. Vsa ta kazniva dejanja je storil, ker je bil na kokainu. Ni se obvladoval. Meni, da bi bil ponovno izgubljen, če bi en dan užival drogo. Če bi malo užival drogo, bi namreč potreboval leto ali leto in pol, da bi spet prišel k sebi. Ko je na drogi, se ne more obvladovati, je izgubljen. Zdravil se je. V Italiji ima zaročenko, ki mu lahko pomaga, saj si bo sam težko pomagal. V Italiji je bil tožnik več let, imel je težave zaradi drog. Odločil se je, da gre v Francijo, saj je menil, da bo rešil problem tako, da bo zamenjal družbo. V Franciji je bil štiri leta brez dokumentov. Deportirali so ga v Maroko, s čimer se je tožnik strinjal, saj je želel videti bolna očeta in mater. Nato je Maroko zapustil.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

26.Iz okoliščin obravnavane zadeve je razvidno, da je bilo z ukrepom poseženo v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode. To po presoji sodišča pomeni, da sporni ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.

Vrhovno sodišče je res že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni v celoti prenesel navedene določbe, po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu, kar ima za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega, sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.).

9. V nadaljevanju je tožnik dodal, da mu niso dali zdravil in izvidov, ki jih je imel v zvezi z zdravljenjem odvisnosti. Uradna oseba je tožniku pojasnila, da bo imel v Centru za tujce na voljo zdravstveno oskrbo. V zvezi z izrekom obravnavanega ukrepa je tožnik dodal še, da je bil osel in da ne bo ponavljal dejanj, ki jih je sicer res storil. Tudi v Franciji je bil v centru za tujce. Želi si, da bi se postopek čim prej uredil in da bi lahko zapustil Center za tujce. Rad bi zapustil Slovenijo in odšel v Italijo, kjer ima družino.

27.Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z navedeno določbo je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

Vendar pa navedeno stališče ne pomeni, da tožena stranka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma ob upoštevanju tožnikovih preteklih ravnanj v skladu z ZMZ-1, kot je to storila tudi v obravnavani zadevi.