Jedro

S tem, ko je RS z zakonom prevzela obveznost dokupa manjkajoče zavarovalne dobe, ni zagotovila pomoči delodajalcu, ki se ni ukvarjal z azbestno proizvodnjo. Zato ni mogoče šteti, da je delodajalec za delavca financiral dokup zavarovalne dobe. Delodajalec je zato delavcu ob upokojitvi dolžan izplačati odpravnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku iz naslova odpravnine ob upokojitvi 649.650,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2002 dalje do plačila, v 8 dneh, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Obenem je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 28.800,00 SIT, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika stroškovno zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni sporno, da se je tožnik upokojil zaradi ugotovljene poklicne bolezni in pridobitve pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi 3. odst. 7. čl. Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI, Ur.

list RS, št. 56/96, 35/98 in 86/2000). Z odločbo komisije za uveljavljanje pravic do pokojnine po ugodnejšimi pogoji z dne

17.12.2001 mu je bila priznana pokojnina na podlagi navedene določbe ZPPPAI od 1.1.2002 dalje, istočasno pa mu je bila priznana pravica do dokupa zavarovalne dobe v skupnem trajanju dveh let, treh mesecev in šest dni. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni gospodarska družba, ki bi se na dan uveljavitve ZPPPAI (12.10.1996) ukvarjala z azbestno proizvodnjo, zaradi česar se na določbe tega zakona ne more sklicevati. S takšnim stališčem se tožena stranka ne strinja.

Meni, da si ob takšnem tolmačenju tožnik po ZPPPAI niti ne bi mogel dokupiti delovne dobe. To je v nasprotju z navedenim zakonom, ki velja za vse delavce, ki uveljavljajo pravico do pokojnine po tem zakonu in ki se jim vsem zagotovi dokup zavarovalne dobe do dopolnitve pokojninske dobe, dokup pa zagotovi Republika Slovenija. To pravico so lahko uveljavljali in jo lahko uveljavljajo delavci, ki so se kasneje zaposlili v drugih organizacijah, ki se niso ukvarjale z azbestno proizvodnjo, tako kot v konkretnem primeru. 51. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS št. 40/97 - 38/2003) in 67. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko, elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 37/96 - 65/2002) določata, da delavec ni upravičen do odpravnine, če je delodajalec zanj financiral dokup delovne oz. zavarovalne dobe. Teh določb ni mogoče tolmačiti le gramatikalno, saj je dejstvo, da je Republika Slovenija z ZPPPAI zagovila sredstva za zagotovitev socialne varnosti delavcev, ki so bili do ukinitve proizvodnje izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu. Iz 10. čl. tega zakona izhaja, da pri tem ni uvedeno razlikovanje med delavci, ki so delali izključno v družbah, ki so se ukvarjale s proizvodnjo azbestnih izdelkov in delavci, ki so delali tudi pri drugih družbah, ki se s takšno proizvodnjo niso ukvarjale. V nasprotnem primeru bi prišlo do neenakopravnega obravnavanja posameznih družb, pa tudi delavcev.

Družbe, ki se namreč ne ukvarjajo s proizvodnjo azbestnih izdelkov, bi bile ob takšnem tolmačenju dolžne plačati delavcem ob upokojitvi tudi odpravnino ob upokojitvi, družbe, ki se ukvarjajo s proizvodnjo azbestnih izdelkov, pa te dolžnosti ne bi imele. S tem bi nastali dve kategoriji delavcev z različnimi pravicami.

Zakonodajalec ni imel namena, da bi prišlo do takšnega neenakopravnega obravnavanja posameznih gospodarskih subjektov in delavcev. ZPPPAI dejansko ureja institut prevzema plačila prispevka za dokup zavarovalne dobe, kar pomeni, da je prišlo zgolj do spremembe strank v razmerju do Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, tako da je Republika Slovenija namesto tožene stranke prevzela finančno breme dokupa zavarovalne dobe za tožnika, tožnik pa je to sprejel. S tem se sama vsebina pravic in obveznosti med tožnikom in toženo stranko ni spremenila. Ker je dokup zavarovalne dobe za tožnika izvršila Republika Slovenija, tako da mu je priznala pokojnino po 7. čl. ZPPPAI, tožnik zaradi te okoliščine ne more biti v boljšem položaju, kot ga določa SKPgd oz. panožna kolektivna pogodba. Tožena stranka je predložila v spis sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 281/99, z dne 18.4.2000, ki se nanaša v bistvu na enako dejansko stanje in s katero je bilo odločeno, da delavcu odpravnina ob upokojitvi ne pripada. Sodišče prve stopnje se do tega dokaza ni izjasnilo.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da zakondajalec gotovo ni imel namena neenakopravno obravnavati posameznih družb in delavcev. V kolikor je država v skladu z ZPPPAI že prevzela obveznost plačila prispevkov za dokup zavarovalne dobe za tiste družbe, ki proizvajajo azbestne izdelke (3. odst. 3. čl. zakona), ni prevzela tudi obveznosti za druge družbe, ki se z azbestno proizvodnjo ne ukvarjajo (kot je konkreten primer). Tožena stranka dokupa ni plačala tožniku, temveč je namesto nje to izvedla Republika Slovenija. Ta po ZPPPAI ni v nobenem razmerju do tožene stranke, zaradi česar mu je slednja dolžna v skladu s 3. tč. 51. čl. SKPgd izplačati odpravnino. V tem kontekstu tudi ni mogoče govoriti o neenakopravnem položaju delavcev, pač pa obratno. Tožnik bi bil postavljen v neenakopraven položaj z drugimi delavci, ki so se upokojili pri toženi stranki, če ne bi prejel odpravnine ob upokojitvi v skladu s SKPgd.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, s tem ko sodišču prve stopnje očita, da se ni izjasnilo do sodbe VS RS opr. št. VIII Ips 281/99, z dne 18.4.2000, pa bi lahko šteli, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004), na katero pa pritožbeno sodišče že samo pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

Kršitve po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in ostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo. Tudi če se sodišče prve stopnje ni izrecno izjasnilo o citirani sodbi VS RS, to ne predstavlja kršitve postopka, saj je sodišče prve stopnje navedlo vse relevantne razloge za odločitev. Navedena sodba VS RS tudi ne predstavlja ene od več identičnih odločitev VS RS, torej enotne sodne prakse, sicer pa dejansko stanje v konkretni zadevi ni enako dejanskemu stanju, ki je bilo podlaga za odločitev v navedeni sodbi VS RS.

VS RS se je v navedeni sodbi postavilo na stališče, da je Republika Slovenija z ZPPPAI zagotovila sredstva za takojšnjo enkratno ukinitev proizvodnje azbestnocementnih izdelkov in za zagotovitev socialne varnosti delavcev, ki so bili do ukinitve proizvodnje izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu in prevzela izpolnitev obveznosti gospodarskih družb, ki so do uveljavitve zakona proizvajale izdelke, ki vsebujejo azbest, med drugim tudi plačilo prispevka za dokup zavarovalne dobe delavcem, ki uveljavljajo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji (10. čl.). Z ZPPPAI je bil po njegovi vsebini urejen pravni inštitut prevzema plačila prispevka za dokup zavarovalne dobe, kar pomeni zgolj spremembo strank v razmerju do Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, sama vsebina pravice in obveznosti med toženo in tožečo stranko pa se na podlagi njegovih določb ni spremenila. Gre za pravno stališče v nasprotju z zaključki pritožbenega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 1564/97, z dne 26.8.1999, ki je izhajalo iz tega, da odpravnina ob upokojitvi predstavlja pravico, ki je predmet kolektivnega dogovarjanja med socialnimi partnerji in ne zakonsko pravico, zaradi česar je pri pravici do te odpravnine potrebno izhajati iz določbe kolektivne pogodbe. Takratna Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS št. 39/93) je odrekla delavcem pravico do odpravnine ob upokojitvi zgolj v primerih, če je dokup zavarovalne dobe financiral delodajalec oz.

organizacija, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo podano, saj je dokup financirala država, ki ni bila tožnikov delodajalec.

Tudi če sprejemamo stališče VS RS v navedeni sodbi, je sodišče prve stopnje v tej sporni zadevi pravilno izhajalo iz tega, da to ne more veljati za obravnavani primer. Tožniku je prenehalo delovno razmerje zaradi ugotovljene poklicne bolezni in s tem pridobitve pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi 3. odst. 7. čl. ZPPPAI, z dnem 31.12.2001, pri čemer ni bilo spora o tem, da je bil do leta 1977 zaposlen v gospodarski družbi, ki se je ukvarjala z azbestno proizvodnjo (Salonit Anhovo), kasneje pa pri toženi stranki, ki se s takšno proizvodnjo ni ukvarjala.

ZPPPAI v 1. čl. določa namen tega zakona, in sicer enkratno ukinitev proizvodnje azbestnocementnih izdelkov, uvedbo brezazbestne tehnologije in proizvodnjo vlaknocementnih izdelkov ter postopno ukinitev oz. nadomeščanje druge azbestne proizvodnje v neazbestno, zagotovitev socialne varnosti delavcev ter zdravstveno in socialno varnost prebivalcev, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu. Za izpolnitev tega namena predvideva, da se z zakonom zagotovijo potrebna sredstva. Pri tem iz 3. odst. 3. čl. izrecno izhaja, da se v proračunu Republike Slovenije kot pomoč gospodarskim družbam, ki na dan uveljavitve tega zakona proizvajajo izdelke, ki vsebujejo azbest, med drugim zagotovijo tudi sredstva za plačilo prispevkov za dokup zavarovalne dobe iz 10. člena. Enako tudi

4. odst. 7. čl. določa, da se v proračunu Republike Slovenije kot pomoč gospodarskim družbam, ki so proizvajale izdelke, ki vsebujejo azbest, zagotavljajo sredstva, med drugim tudi za dokup zavarovalne dobe iz 10. čl. zakona. 10. čl. določa, da za vse delavce, ki uveljavljajo pravico do pokojnine po tem zakonu, Republika Slovenija zagotovi dokup zavarovalne dobe do dopolnitve pokojninske dobe, ki je po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju predpisana za upokojitev po minimalni starosti. Sredstva za dokup pokojninske dobe se zagotovijo v proračunu Republike Slovenije.

Predvsem iz navedenih, pa tudi ostalih določb zakona, lahko ugotovimo, da je ta namenjen gospodarskim družbam oz. pomoči družbam pri ukinitvi proizvodnje azbestnocementnih izdelkov, zagotovitvi socialne varnosti delavcev ter zdravstvene in socialne varnosti prebivalcev, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu. Sredstva za dokup pokojninske dobe se zagotovijo v proračunu R Slovenije (10. čl.), pri tem pa ta sredstva predstavljajo tudi pomoč gospodarskim družbam, ki na dan uveljavitve tega zakona proizvajajo izdelke, ki vsebujejo azbest oz., ki so proizvajale izdelke, ki vsebujejo azbest. To pomeni, da je Republika Slovenija kot pomoč gospodarskim družbam prevzela obveznost dokupa zavarovalne dobe delavcem do dopolnitve pokojninske dobe (ki je predpisana za upokojitev po minimalni starosti), vendar le tistim gospodarskim družbam, ki proizvajajo oz. so proizvajale izdelke, ki vsebujejo azbest. Le za te družbe lahko štejemo, da zakon ureja pravni institut prevzema plačila prispevka za dokup zavarovalne dobe. O tem prevzemu ne moremo govoriti v primeru gospodarskih družb, ki se z azbestno proizvodnjo sploh niso ukvarjale. ZPPPAI o teh družbah ne govori ničesar in ne ureja njihovega položaja oz.

obveznosti.

ZPPPAI sicer ne povezuje zagotavljanja potrebnih sredstev za dokup zavarovalne dobe le z ukinitvijo proizvodnje azbestnocementnih izdelkov, saj ne glede na to zagotavlja socialno varnost delavcev nasploh, torej ne le delavcev, ki so bili nazadnje zaposleni v družbah, ki so se ukvarjale s proizvodnjo azbestnocementnih izdelkov.

Prav zato se je tožnik lahko upokojil pod pogoji tega zakona, ne glede na dejstvo, da se njegov zadnji delodajalec (tožena stranka) ni ukvarjal s proizvodnjo azbestnocementnih izdelkov.

Tudi pritožba tožene stranke pravilno ugotavlja, da se zakon, konkretno 10. čl., nanaša na vse delavce, ki uveljavljajo pravico do pokojnine po tem zakonu (in pri tem ne razlikuje med delavci, ki so delali izključno pri družbah, ki so se ukvarjale s proizvodnjo azbestnih izdelkov in delavci, ki so delali pri takšnih družbah ter tudi drugih, ki se niso ukvarjale s proizvodnjo azbestnih izdelkov), vendar na podlagi tega napačno zaključuje, da bi ob stališču sodišča prve stopnje prišlo do neenakopravnega obravnavanja posameznih družb, kot tudi delavcev. Kot navedeno namreč ZPPPAI ne omogoča sklepanja, da je z njim Republika Slovenija prevzela tudi obveznost dokupa zavarovalne dobe delavcem v obliki pomoči za organizacije, ki se z azbestno proizvodnjo sploh ne ukvarjajo. Zakon za takšne organizacije enostavno ne velja. Potrebna sredstva, ki jih zakon predvideva kot obliko pomoči, se nanašajo le na gospodarske družbe, ki se ukvarjajo ali so se ukvarjale z azbestno proizvodnjo, kar je tudi razumljivo.

Zakon pa tudi izven tega okvira zagotavlja socialno varnost delavcev, zaradi česar je tožnik, ne glede na to, da že dalj časa ni več opravljal dela pri družbi, ki se je ukvarjala s proizvodnjo azbestnocementnih izdelkov, lahko uveljavljal pravice do upokojitve z upoštevanjem ZPPPAI. Sredstva za dokup zavarovalne dobe je zagotovila v proračunu Republika Slovenija, ki pa v tem primeru ni bila v posebnem razmerju z delodajalcem, saj zakon ne vzpostavlja povezave med dokupom zavarovalne dobe in družbami, ki se niso ukvarjale s proizvodnjo azbestnocementnih izdelkov.

Neenakopravno obravnavanje delavcev bi bilo po stališču pritožbe v tem, da tisti, ki so bili ob upokojitvi po ZPPPAI zaposleni v družbah, ki se ukvarjajo s proizvodnjo azbestnih izdelkov, ne bi bili upravičeni do odpravnine ob upokojitvi, delavci v gospodarskih družbah, ki se niso ukvarjale z azbestno proizvodnjo (tožena stranka), pa bi bili upravičeni do odpravnine. Takšna primerjava ni utemeljena, saj je razlikovanje prinesel prav ZPPPAI. Pri tem po zaključku pritožbenega sodišča zakon ne predstavlja predpisa, ki bi bil v nasprotju s splošnim načelom enakosti po 14. čl. Ustave Republike Slovenije. Splošno načelo enakosti je namreč prizadeto le takrat, kadar ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki upravičuje zakonsko razlikovanje ali pa enako obravnavanje, ali z drugimi besedami, kadar moramo zakonsko določilo označiti kratko malo kot samovoljno. Splošno načelo enakosti je v tem smislu treba razumeti kot splošno prepoved samovolje oz. arbitrarnosti, kot prepoved samovoljnega neenakega obravnavanja. Kot navedeno pa ZPPPAI za družbe, ki se ne ukvarjajo z azbestno proizvodnjo sploh ne velja. Zaradi tega bi bila, če že, ustreznejša primerjava delavcev, ki so se upokojili po tem zakonu, s tem ko jim je Republika Slovenija dokupila zavarovalno dobo (10. čl. ZPPPAI) in delavcev, ki so se upokojili brez takšnega dokupa, vendar pri istem delodajalcu. Ob takšni primerjavi bi bil tožnik, če mu ne bi bila priznana odpravnina, v neenakopravnem položaju z delavci tožene stranke, ki so se upokojili iz drugih razlogov, in to zgolj zato, ker mu je poseben predpis, zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu, zagotovil dokup manjkajoče zavarovalne dobe do dopolnitve pokojninske dobe.

S tem ko je Republika Slovenija z zakonom prevzela obveznost dokupa manjkajoče zavarovalne dobe, ni zagotovila pomoči delodajalcu, ki se ni ukvarjal z azbestno proizvodnjo. Zato ni mogoče šteti, da je delodajalec za delavca financiral dokup zavarovalne dobe. To pomeni, da tožniku ob upokojitvi (pri tem po kolektivni pogodbi ni odločilen razlog upokojitve) pripada odpravnina v skladu s 67. čl. panožne kolektivne pogodbe oz. 3. tč. 51. čl. SKPgd. Obratno tolmačenje bi pomenilo, da je takšen delodajalec popolnoma razbremenjen vseh obveznosti, s tem pa bi pri istem delodajalcu (za katerega ne velja ZPPPAI) prišlo do razlikovanja glede pravice do odpravnine med tistimi delavci, ki so se upokojili z upoštevanjem ZPPPAI in med vsemi ostalimi delavci. To razlikovanje ne bi bilo sprejemljivo.

Glede na navedeno in v skladu 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).