Jedro

S tem, ko je pritožbeno sodišče odločilo le o pritožbi zagovornika, ne pa tudi o pritožbi obsojenca, je kršilo drugi odstavek 388. člena ZKP, s takšnim ravnanjem pa je bila nedvomno kršena obsojencu tudi pravica do pritožbe (prvi odstavek 366. člena ZKP in 25. člen Ustave RS).

Izrek

Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodbi Višjega sodišča v Ljubljani razveljavita ter se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil V. K. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234.a člena Kazenskega zakona (v nadaljevanju KZ), za istovrstno kaznivo dejanje opisano pod točko 2 pa je bil spoznan za krivega in mu je bila na podlagi 50. in 51. člena KZ izrečena pogojna obsodba v kateri mu je bila po drugem odstavku 234.a člena KZ določena kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24. 9. 2014 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za tem pa je še s sodbo z dne 1. 4. 2015 prav tako zavrnilo pritožbo obsojenca ter ponovno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper vse tri odločbe vlagata obsojenec in njegov zagovornik zahtevi za varstvo zakonitosti, kot navajata uvodoma, zaradi kršitev materialnega zakona in kršitev določb procesnega zakona. Oba predlagata, da naj Vrhovno sodišče zahtevama ugodi in izpodbijani sodbi tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da sta zahtevi, predvsem zahteva obsojenega V. K., utemeljeni. Obsojencu je namreč bilo onemogočeno učinkovito uveljavljanje pravice do pritožbe, ki mu jo zagotavljata tako Ustava RS (25. člen) kot ZKP (prvi odstavek 366. člena). S tem, ko je sodišče druge stopnje odločilo o pritožbi obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje z eno odločbo (sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 34090/2010 z dne 24. 9. 2014), o (pravočasni) pritožbi obsojenca zoper isto sodbo pa z drugo odločbo (sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 34090/2010 z dne 1. 4. 2015), je nastala procesno gledano nevzdržna situacija, kjer sta v istem kazenskem postopku zoper določenega storilca zaradi istega kaznivega dejanja hkrati obstajali pravnomočna sodba in sodba, ki jo je bilo še mogoče izpodbijati s pritožbo. Sodišče ne more naknadno odločiti še o pritožbi, o kateri ni odločilo, saj ne more izdati dopolnilne sodbe, niti ne more spremeniti pravnomočne sodbe. Sodišče druge stopnje je tako kršilo določbo drugega odstavka 388. člena ZKP, na podlagi katere mora sodišče druge stopnje o vseh pritožbah zoper isto sodbo odločiti z eno odločbo, takšna kršitev pa je vplivala na zakonitost sodbe, ki je postala formalno pravnomočna brez obravnavanja pritožbe obdolženca. Tako vrhovni državni tožilec že zaradi kršitve ustavne pravice do pravnega sredstva predlaga razveljavitev drugostopenjskih sodnih odločb. B.-1

4. Bistveni očitki v zahtevah, predvsem v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenec so: - kršitev pravice do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, ker je sodišče druge stopnje o pritožbi zagovornika in o njegovi pritožbi odločalo z dvema odločbama, s čimer je kršilo drugi drugi odstavek 388. člena ZKP; - kršitev drugega odstavka 369. člena ZKP, ker bi moralo sodišče na podlagi vsebine pritožbe in svojih evidenc ugotoviti, da se vložnikova pritožba nanaša na sodbo I K 34090/2010, v nasprotnem primeru pa pritožbo zavreči kot nepopolno; - kršitev pravice do obrambe, saj obsojencu ni bilo omogočeno, da bi se na pritožbeni seji senata izjavil o dejstvih in okoliščinah v zvezi s pritožbo in - sodišči prve in druge nista utemeljili nastanka premoženjske škode kot znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije po 234.a členu KZ.

5. Glede očitka kršitve pravice do postopka so za presojo relevantna naslednja procesna dejstva: - sodišče prve stopnje je dne 29. 1. 2014 izreklo sodbo, s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234.a člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto zapora in preizkusno dobo treh let; - obsojenec (tedaj obdolženec) in njegov zagovornik sta pravočasno napovedala pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje; - pisni odpravek sodbe je bil vročen obsojencu 18. 4. 2014 in njegovemu zagovorniku dne 3. 4. 2014; - zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbi tako obsojenec kot njegov zagovornik, in sicer zagovornik dne 18. 4. 2014 (list. št. 367 do 371), ter obsojenec dne 5. 5. 2014 (list. št. 428 do 431), ta pritožba pa je bila zaradi napačnega zapisa opravilne številke posredovana v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani, kjer se je vodil spis s takšno opravilno številko; - s predložitvenim poročilom je bila zadeva dne 19. 5. 2014 (list. št. 372) predložena Višjemu sodišču v Ljubljani v reševanje, vendar le s pritožbo obsojenčevega zagovornika; - Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24. 11. 2014 odločilo le o pritožbo obsojenčevega zagovornika, saj se v času odločanja o navedeni pritožbi v sodnem spisu ni nahajala obsojenčeva pritožba; - obsojenec je z dopisom z dne 19. 11. 2014 naslovljenim na predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani (list. št. 416) zaprosil za pojasnilo, zakaj njegova pritožba ni bila predložena v reševanje višjemu sodišču; - Vrhovno sodišče je s sklepom I Ips 34090/2010 z dne 12. 2. 2015 zahtevo za varstvo zakonitosti vloženo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24. 9. 2014 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 1. 2014 zavrglo in - Okrožno sodišče v Ljubljani je zaprosilo Okrajno sodišče v Ljubljani za odstop obsojenčeve pritožbe, ki je bila nato s predložitvenim poročilom dne 26. 2. 2015 (list. št. 432) predložena v reševanje Višjemu sodišču v Ljubljani in o kateri je odločilo s sodbo z dne 1. 4. 2015. B.-2

6. S tem, ko je pritožbeno sodišče dne 24. 9. 2014 odločilo le o pritožbi zagovornika, ne pa tudi o pritožbi obsojenca, je nedvomno kršilo drugi odstavek 388. člena ZKP, ki določa, da mora o vseh pritožbah zoper isto sodbo sodišče druge stopnje odločiti z eno odločbo. S takšnim ravnanjem pa je bila nedvomno kršena obsojencu tudi pravica do pritožbe (prvi odstavek 366. člena ZKP in 25. člen Ustave RS).

7. Če namreč sodišče druge stopnje iz kakršnegakoli razloga ne odloči o vseh pritožbah zoper sodbo, ne more naknadno odločiti še o pritožbi, o kateri ni odločilo, saj ne more izdati dopolnilne sodbe, niti ne more spremeniti pravnomočne sodbe. Takšno kršitev je mogoče odpraviti le z zahtevo za varstvo zakonitosti razen, če je bila izpodbijana sodba na podlagi pritožbe, o kateri je bilo odločeno, ali po uradni dolžnosti, razveljavljena, tako da bi bilo brezpredmetno odločanje o tej drugi pritožbi. Tudi če pritožbeno sodišče pritožbo enega soobdolženca nepravilno zavrže, o drugi pa meritorno odloči, se mora pri ugoditvi zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o zavrženju pritožbe, z uporabo določbe drugega odstavka 424. člena ZKP razveljaviti tudi sodba glede drugega soobdolženca, da bi nato pritožbeno sodišče lahko o obeh pritožbah odločilo z eno odločbo.(1)

8. Nobenega dvoma ni, da kršitev drugega odstavka 388. člena ZKP, čeprav ni našteta med absolutnimi bistvenimi kršitvami, predstavlja kršitev, zaradi katere je potrebno sodbo razveljaviti. S takšno odločbo je namreč kršen 25. člen Ustave RS, ki zagotavlja vsakomur pravico do (učinkovite) pritožbe in drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ta odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) in Protokol št. 7 k EKČP, izrecno določata, da ima vsakdo, ki je obsojen za kaznivo dejanje, pravico od pritožbenega sodišča zahtevati ponovno presojo sodbe ali kazni in da je ta pravica takšnega pomena, da spada med absolutne bistvene kršitve kazenskega postopka.

9. Pritožba je redno pravno sredstvo, vložitev tega sredstva pa procesno dejanje, s katerim upravičenci izpodbijajo praviloma prvostopenjsko odločbo, sprejeto v kazenskem postopku in s katerim zahtevajo, da se ta razveljavi ali spremeni. Posledica vložitve pravnega sredstva je, da sodišče druge stopnje preizkusi odločbo prvostopenjskega sodišča ter odvisno od rezultata tega preizkusa odločbo razveljavi, spremeni ali potrdi. Namen in upravičenost pravnih sredstev je v odpravljanju napačnih odločitev. Ta pa bi bil popolnoma izničen, če sodišče druge stopnje o pritožbi ne bi odločilo, s tem pa bi bilo tudi negirano načelo dvostopenjskega sojenja. Pravica do pritožbe ni sama sebi namen, pač pa se udejanja skozi preizkus prvostopenjske odločbe, ki ga na podlagi tega rednega pravnega sredstva opravi sodišče druge stopnje, zato mora o njej odločiti. Če je pritožb zoper isto sodbo več, bi bilo procesno gledano nevzdržno, če bi v istem kazenskem postopku zoper določenega storilca, zaradi istega kaznivega dejanja, hkrati obstajali pravnomočna sodba in sodba, ki jo je še mogoče izpodbijati s pritožbo. Višje sodišče tako ne more naknadno odločiti še o pritožbi, o kateri pred tem ni odločilo, saj ne more izdati dopolnilne sodbe, kot na to upravičeno opozarja že Vrhovni državni tožilec, niti ne more spremeniti pravnomočne sodbe.(2)

10. Smisel enotnega odločanja o vseh pritožbah pa je še toliko večji v primerih, ko sta se pritožila obdolženec in njegov zagovornik. V obeh primerih (pritožba zagovornika in obdolženca) gre namreč za pravno sredstvo ene stranke, saj je zagovornik upravičen, pa tudi dolžan storiti vse, kar je v korist obdolženca, oziroma za formalno in materialno obrambo, s čimer se zagotavlja večja enakopravnost z nasprotno stranko - državnim tožilcem. To se pravi, da gre za pritožbo tistega, ki je v sporu z državo - posameznika, čeprav sicer tako obdolženec, kakor njegov zagovornik, podata vsak svojo pritožbo in tudi sestavita vsak svojo pritožbo, obe pritožbi pripadata isti stranki, to je obdolžencu. Zato tudi, če ne bi bilo posebne določbe (drugi odstavek 388. člena ZKP), ki bi narekovala istočasno obravnavanje obeh pritožb, že sama logika in narava stvari zahteva enotnost odločanja. Enotnost odločanja pa zahteva predvsem tudi dejstvo, da postane s tem, ko pritožbeno sodišče svojo odločitev posreduje sodišču prve stopnje (res iudicata) in ponovno odločanje o pritožbi ni več mogoče. C.

11. V obravnavani kazenski zadevi je pritožbeno sodišče najprej presojalo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s pritožbo obsojenčevega zagovornika in jo s sodbo z dne 24. 9. 2014 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S tem, ko je bila ta sodba posredovana sodišču prve stopnje je postala pravnomočna, pa čeprav z napako, ker sodišče ni odločilo o vseh pravočasno vloženih pritožbah, oziroma ni odločilo o pritožbi obsojenca. S takšnim ravnanjem, pa mu je bila, kot je bilo že pojasnjeno, kršena pravica do pritožbe kot temeljne z Ustavo zagotovljene pravice stranke v postopku. Res je sicer, da je potem pritožbeno sodišče(3) odločilo še o pritožbi obsojenca, in sicer s sodbo z dne 1. 4. 2015, vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča s takšnim ravnanjem ni bila in tudi ni mogla biti sanirana predhodna kršitev, to je kršitev pravice do učinkovite pritožbe. Ne glede na utemeljenost pritožbe pritožbeno sodišče namreč s takšno sodbo ne bi moglo spremeniti že obstoječe pravnomočne sodbe, kar nadalje pomeni, da je bila obsojenčeva pravica do pravnega sredstva le navidezna. Poleg tega pa je pritožbeno sodišče s tem, ko je odločalo o pritožbi obsojenca, po tem ko je bila zadeva že pravnomočna, kršilo materialni zakon (3. točka 372. člena ZKP), oziroma povedano drugače, za takšno odločanje ni bilo več zakonske podlage, ker so bile podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon (res iudicata).

12. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče zahtevama za varstvo zakonitosti ugodilo in razveljavilo obe izpodbijani sodbi pritožbenega sodišča in temu sodišču vrnilo zadevo v ponovno odločanje, to pot o obeh pritožbah.

13. Ker je Vrhovno sodišče razveljavilo obe sodbi višjega sodišča (tisto z dne 24. 9. 2014 in tisto z dne 1. 4. 2015) že ob očitku kršitve pravice do pritožbe, drugih sicer uveljavljanih kršitev procesnega in materialnega zakona ni presojalo.

(1) Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 840, enako tudi Šime Pavlovič, Zakon o kaznenom postupku, drugo izdanje, str. 1004. (2) Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 17463/2012 z dne 7. 11. 2013, I Ips 8280/2010 z dne 20. 12. 2012 in I Ips 18658/2013 z dne 19. 3. 2015. (3) Sicer upoštevaje sklep VS RS I Ips 34090/2010 z dne 12. 2. 2015.