Jedro

Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, mora sodišče oceniti, ali obstojita 1) subjektivna identiteta tožbenih zahtevkov, ki se odraža v istovetnosti pravdnih strank, in 2) objektivna identiteta tožbenih zahtevkov, ki se v skladu s prevladujočo ekvivalenčno teorijo preverja z dveh vidikov: tožbenega predloga in dejanske podlage tožbenega petita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka glede plačila nadomestila v znesku 485,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2012 dalje, glede plačila civilne kazni v znesku 914,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje in glede plačila odškodnine v znesku 135,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2012 dalje razveljavi in tožba v tem delu zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v nespremenjenem delu IV. točke ter III. in V. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je toženi stranki očitala, da je v obdobju od vključno oktobra 2008 do vključno decembra 2012, v „B.“ v Č., javno priobčevala fonograme, ne da bi prej s tožečo stranko sklenila ustrezno pogodbo in plačevala nadomestilo. Na tej dejanski podlagi je zahtevala, da ji tožena stranka povrne neupravičeno obogatitev in plača civilno kazen. Zahtevala je tudi, da ji povrne stroške, ki so ji nastali zaradi neizpolnjevanja toženkinih zakonskih dolžnosti in ji do sklenitve ustrezne pogodbe mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača nadomestilo v znesku 21,74 EUR s pripadki (I. točka izreka) in civilno kazen v znesku 20,04 EUR s pripadki (II. točka izreka). V plačilo ji je naložilo tudi pravdne stroške tožeče stranke v znesku 8,25 EUR s pripadki (V. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek na 1) plačilo nadomestila v znesku 485,44 EUR s pripadki, 2) plačilo civilne kazni v znesku 914,86 EUR s pripadki, 3) plačilo odškodnine v znesku 143,05 EUR in 4) za mesečno poročanje (vse IV. točka izreka), je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

V pritožbenem roku je pritožbo zoper zavrnilni del sodbe vložila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

K UTEMELJENEM DELU PRITOŽBE Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi, ali ni bilo morda odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, mora sodišče oceniti, ali obstojita 1) subjektivna identiteta tožbenih zahtevkov, ki se odraža v istovetnosti pravdnih strank, in 2) objektivna identiteta tožbenih zahtevkov, ki se v skladu s prevladujočo ekvivalenčno teorijo preverja z dveh vidikov: tožbenega predloga in dejanske podlage tožbenega petita.(1) Okrožno sodišče v Ljubljani je v gospodarskem sporu tožeče stranke zoper toženo stranko, dne 4. 7. 2014 izdalo zamudno sodbo opr. št. IV Pg 5346/2013-6 (v nadaljnjem besedilu zamudna sodba), s katero je razsodilo:“

I. Tožena stranka B. s. p., matična številka: 000, davčna številka: 000 je dolžna tožeči stranki Zavodu za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije v roku 15 dni iz naslova javne priobčitve fonogramov plačati znesek v višini 409,15 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 11. 2013 do dne plačila.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek v višini 1.250,13 EUR iz naslova javne priobčitve fonogramov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 11. 2013 do dne plačila.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka B. s. p., matična številka: 000, davčna številka: 000, je dolžna tožeči stranki Zavodu za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije v roku 15 dni iz naslova odškodninske odgovornosti plačati znesek v višini 135,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, pod izvršbo.

IV. Tožena stranka B. s. p., matična številka: 000, davčna številka: 000, je dolžna tožeči stranki Zavodu za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije v roku 15 dni plačati civilno kazen v višini 409,15 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni, do dne plačila, pod izvršbo.

V. Zavrne se tožbeni zahtevek v višini 2.909,41 EUR iz naslova civilne kazni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

VI. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 102,68 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.“ Zamudna sodba je v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. V Cpg 1826/2014 z dne 4.7.2014, s katero je drugostopenjsko sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo v izpodbijanih točkah (II., III., V. in VI. točki izreka) potrdilo, postala pravnomočna.

Iz citiranega izreka zamudne sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče v zadevi opr. št. IV Pg 5346/2013 (v nadaljnjem besedilu ločena zadeva), v kateri sta v enakih procesnih pozicijah nastopali isti stranki, o tožbenih predlogih tožeče stranke za povrnitev neupravičene obogatitve (I. in II. točka izreka) in plačilo civilne kazni (IV. in V. točka izreka), predhodno že pravnomočno odločalo. Iz trditvene podlage in predloženih dokaznih listin nadalje izhaja, da je tožeča stranka svoja zahtevka v ločeni zadevi utemeljevala z dejstvom javnega priobčevanja fonogramov v „B.“ v obdobju od oktobra 2008 do maja 2013. Ker je v obravnavani zadevi vsebinsko enaka tožbena predloga opirala na javno priobčevanje fonogramov, ki se je v individualno določenem toženčevem lokalu vršilo v okviru istega časovnega obdobja (od oktobra 2008 do decembra 2012), sta dejanski podlagi tožbenih zahtevkov v obeh zadevah identični.

Prvostopenjsko sodišče je v III. točki izreka pravnomočne zamudne sodbe zavrnilo zahtevek za plačilo 135,28 EUR iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je zaradi toženčeve opustitve dolžnosti posredovanja podatkov (4. odstavek 159. člena ZASP) utrpela 135,28 EUR premoženjske škode, v dokaz svojih trditev pa predložila overjen obračun stroškov terenske kontrole izvajalca A. d. o. o. (priloga A9), iz katerega izhaja, da je bila terenska kontrola opravljena dne 25. 10. 2012. V obravnavani zadevi je tožeča stranka od tožene stranke prav tako zahtevala, da ji povrne stroške, ki so nastali s preverjanjem „(ne)izpolnjevanja toženkinih zakonskih dolžnosti“, ki zajemajo stroške terenskega preverjanja, obdelave podatkov o neodzivnih uporabnikih, pozivanja in opominjanja „kot to izhaja iz stroškovnika podizvajalca“. Predložen overjen obračun stroškov terenske kontrole izvajalca A. d. o. o. (priloga A7) sicer ni identičen tistemu iz ločene zadeve, se pa z njim vsebinsko ujema glede datuma izvedbe terenskega ogleda (25. 10. 2012) in povsem enakih opravil. Razlikujejo se le podatki o stroških terenskega ogleda, saj naj bi v obravnavani zadevi tožeča stranka za izvedbo iste terenske kontrole, izvajalcu plačala 7,77 EUR več. Tožeča stranka je tako zahtevek za plačilo premoženjske škode v obeh zadevah utemeljevala na istem historičnem dogodku, le da je zatrjevana višina škode, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela, v obravnavani zadevi višja, saj naj bi znašala 143,05 EUR.

Na podlagi navedenega je moč zaključiti, da je tožeča stranka v obravnavani zadevi zoper toženo stranko postavila tožbene zahtevke, ki so po tožbenem predlogu in dejanski podlagi istovetni tistim, o katerih je že bilo odločeno z zamudno sodbo, s tem pa sta podani tako subjektivna kot tudi objektivna identiteta spora. Ker je sodišče prve stopnje v IV. točki izreka izpodbijane sodbe odločilo o tožbenih zahtevkih, o katerih je bilo že prej pravnomočno razsojeno, je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje jo je zato v IV. točka izreka, razen glede zahtevka za plačilo odškodnine v presežnem delu (za 7,77 EUR), razveljavilo in v tem delu zavrglo tožbo (drugi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče mora v vseh fazah postopka paziti, da so izpolnjene procesne predpostavke, zato z razveljavitvijo zavrnilne sodbe in zavrženjem tožbe sodišče druge stopnje ni kršilo prepovedi spremembe sodbe v škodo stranke, ki se je edina pritožila.(2) K NEUTEMELJENEM DELU PRITOŽBE Dolžnost mesečnega poročanja Tožeča stranka od tožene stranke zahteva, naj ji v bodoče, do sklenitve pogodbe, s katero bosta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja fonogramov. ZASP v četrtem odstavku 159. člena uporabnikom varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, nalaga dolžnost enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksploatacijo avtorskih del ter uresničevanja materialnih avtorskih upravičenj. Vendar pa določba četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje civilnopravnega zahtevka, kot ga uveljavlja v tej pravdi. Prvi odstavek 311. člena ZPP določa, da sodišče toženi stranki lahko naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave. Obveznost mesečnega poročanja v bodoče, ki se nanaša na čas po koncu glavne obravnave in naprej, v neopredeljenem trajanju, pa v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka v tem delu pravilna.

Stroški terenske kontrole Tožeči stranki so stroški terenske kontrole nastali v zvezi z opravljanjem njene dejavnosti po 146. členu ZASP, ker je tožeča stranka preverjala, ali tožena stranka predvaja fonograme in izpolnjuje obveznosti določene z ZASP, ne pa zaradi konkretnega kršitvenega ravnanja tožene stranke. Med nastalimi stroški terenskega preverjanja in kršitvenim ravnanjem tožene stranke ni neposredne vzročne zveze, zato je odločitev sodišča prve stopnje v delu zavrnitve plačila 7,77 EUR odškodnine, materialnopravno pravilna.

Pravdni stroški Če sodišče odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka pravdnih stroškov ni priglasila, sodišče druge stopnje pa sodbe ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člena ZPP), zato je izpodbijano sodbo v stroškovnem delu (točka V. izreka) potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvemu odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Sklep II Ips 85/2009 z dne 3. 9. 2009. Op. št. (2): Ude L. et al (2009): „Pravdni postopek: zakon s komentarjem. 3. knjiga“. Ljubljana: Uradni list, str. 489.