Jedro

Pri zahtevku za posestno varstvo predmet tožbenega predloga ne mora biti ugotovitev dejstev o nastalem motenju, zahtevek je dajatveni. Tožbena zahtevka, ki temeljita na različnem pravnem temelju, nista ista oz. identična, litispendenca ni podana.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih 4. in 5. točki izreka spremeni, tako da v tem delu glasi: “4. Toženec C. R., P. ..., V., je dolžan tožnikoma A. in S. N. povrniti pravdne stroške v višini 742,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

5. Tožeči stranki A. in S. N. sta dolžna toženki I. R. povrniti pravdne stroške v višini 307,25 EUR, tožencu D. R. pa pravdne stroške v višini 354,29 EUR, oba zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, vse v roku 15 dni pod izvršbo.” V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem delu (tč. 1 izreka sklepa) potrdi.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani pravdni zadevi zaradi motenja posesti z izpodbijanim sklepom, v katerem očitno v uvodu pomotoma ni navedlo toženke I. R., ugotovilo, da je toženec C. R. motil tožnika A. N. in S. N. v posesti vožnje po poti, ki poteka tudi po parc. št. ..., ki je vpisana pri vl. št. ... k.o. P., s tem da je dne 1.7.2006 na zahodni del te parcele postavil večjo avtomobilsko prikolico in s tem onemogočil tožnikoma vožnjo z avtomobilom po tem delu poti. Tožencu C. R. je sodišče prepovedalo v bodoče s takšnim ali podobnim ravnanjem posegati v posest tožnikov (tč. 1 izreka sklepa). Tožbeni zahtevek zoper toženca D. R. je sodišče prve stopnje zavrnilo (tč. 2 izreka sklepa). V 3. tč. izreka sklepa je sodišče ugotovilo, da je pravdni postopek zoper toženko I. R. končan z umikom tožbe. V 4. tč. je tožencu C. R. naložilo, da mora tožnikoma povrniti pravdne stroške v višini 1.102,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku 15 dnevnega roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, vse v roku 15 dni pod izvršbo. V 5. tč. je sodišče odločilo, da sta tožnika dolžna tožencema I. in D. R. povrniti pravdne stroške vsakemu v višini 307,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku 15 dnevnega roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Toženci so se zoper sklep pravočasno pritožili. Toženec C. R. delno izpodbija sklep in sicer 1. in 4. tč. izreka sklepa, toženca D. R. in I. R. pa delno izpodbijata 5. tč. izreka sklepa v delu, v katerem jima sodišče ni v celoti priznalo pravdnih stroškov. Toženec C. R. odločitev sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP, toženca D. R. in I. R. pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje toženci predlagajo spremembo sklepa sodišča prve stopnje, tako da se zavrne tožbeni zahtevek tudi zoper C. R. ter tožnikoma naloži povrnitev pravdnih stroškov tožencev, vključno s stroški pritožbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila. Navajajo, da je bila tožba zoper C. R. vložena prepozno. Prikolico je res postavil na cesto 1.7.2006, vendar zoper njega tožba ni bila vložena v roku 30 dni. D. R. je namreč že takoj po postavitvi prikolice tožnika opozoril, da je prikolico postavil njegov brat, kar je potrdil na ogledu na kraju samem M. R. Po izpovedbi M. R. pa je tožnik pripomnil, da morebiti takrat zaradi starosti 65 let in ker njegov sluh ni več takšen kot pred leti, ni slišal tožencev. Na tak odgovor je tožena stranka pripomnila, da je bil prisoten ob tem tudi tožnikov sin, na kar pa tožnik ni odreagiral, kar pomeni, da je resnična. Njegov sin je še mlad in je prav gotovo slišal, kaj je povedal D. R. Ni upoštevno razlogovanje sodišča, da tožnik ni jemal resno izjave D. R., ker naj bi že v preteklosti večkrat oviral vožnje tožnikov po sporni cesti. V postopku se namreč obravnava le motilno dejanje z dne 1.7.2006. Če pa tožnik ni bil prepričan v storilca, bi moral tožiti oba, kot je to sicer kasneje storil, vendar prepozno. Nadalje je po mnenju pritožbe napačna ocena sodišča, da med pravdnimi strankami ni sporno, ali je tožeča stranka res izvrševala posest vožnje do svojih nepremičnin tudi po parceli št. ... Tožeča stranka je namreč v tožbi in izpovedbi poudarjala večkratno motenje posesti, tako da po mnenju tožene stranke tožnika nista imela v posesti vožnjo po poti R. D. Sodišče bi moralo sklep o motenju posesti glede na postavljeni tožbeni zahtevek izdati zoper oba toženca ali pa zoper nobenega. “Predhodni dogovor” je glede na postavljen tožbeni zahtevek postal bistvena sestavina zahtevka in bi ga moralo sodišče upoštevati. Ker tega ni storilo, gre za bistveno kršitev pravdnega postopka. Napačno je sodišče tudi odločilo, ker je C. R. naložilo v povrnitev tudi stroške prve tožbe ter začasne odredbe, ki pa sploh nista bili naperjeni proti njemu. Tožencema D. R. in I. R. pa bi moralo sodišče priznati vse priglašene stroške, pri čemer bi moralo R. D. posebej priznati potne stroške na relaciji R. – V. – R., ker so to samo njegovi stroški.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba tožencev je delno utemeljena.

Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. čl. Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SZP). Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (I. odst. 33. čl. SZP).

Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je glede pravočasnosti tožbe, ki sta jo tožnika vložila zoper C. in I. R., sledilo trditvam in izpovedbi tožnika, da je šele po prejemu odgovora na tožbo izvedel, da sta posestmotitveno dejanje storila C. in I. R. Četudi je priča M. R. potrdil izpovedbo toženca D. R., da je tožniku prvi dan po postavitvi prikolice povedal, da je prikolico postavil C. R. in ne on, je sodišče prve stopnje utemeljeno pri presoji pravočasnosti te tožbe upoštevalo še ostale okoliščine. Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da med strankama traja spor glede uporabe sporne nepremičnine že vrsto let ter da sta oba toženca v preteklosti na sporni del ceste že večkrat postavljala različne ovire, zaradi česar je tožnik sklepal, da je bil D. R. tisti, ki je posestmotitveno dejanje storil. In sicer, ker je imel D. R. sporno parcelo v solasti in ker je bil velikokrat pobudnik in izvajalec številnih dejanj, zaradi katerih je bila ovirana vožnja tožnikov po spornem delu poti. Tožnik A. N. je izrecno izpovedal, da ni slišal zatrjevane toženčeve izjave, da je prikolico na cesto postavil C. R. Nesprejemljivo je sklepanje, da je zgolj zato, ker tožnik ni odreagiral na pripombo, resnična pripomba tožene stranke na naroku na izpovedbo tožnika, da je bil prisoten, ko je tožniku povedal, da je prikolico na cesto postavil C. R., tudi tožnikov sin. Zatrjevana dejstva, razen tistih, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, tistih, ki se po zakonu domnevajo in splošno znanih, je namreč potrebno v pravdnem postopku dokazati (214. čl. ZPP). Tožena stranka ni z ničemer izkazala razloga, zaradi katerega navedenega dejstva ne bi bilo treba dokazovati, zato je je njen pritožbeni očitek neutemeljen. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče glede na tožnikovo izpovedbo in opisane okoliščine utemeljeno zaključilo, da je tožnik toženca zelo verjetno preslišal oz. njegovih izjav ni jemal resno. Pravilen je zato zaključek, da je bila tožba zaradi motenja posesti zoper toženca C. R. in I. R. vložena pravočasno, saj sta tožnika šele iz odgovora na tožbo, ki ga je njun pooblaščenec prejel 6.9.2006, izvedela, da naj bi bila storilca posestmotilnega dejanja toženca C. in I. R. in ne D. R., zoper katerega sta najprej vložila tožbo. Pri ugotavljanju pravočasnosti tožbe je treba glede na določbo 32. čl. SPZ ugotoviti, kdaj je posestnik zvedel za motenje in storilca. Da lahko tožbo naperi zoper storilca, mora posestnik vedeti, kdo je storilec. Biti mora torej prepričan o tem, kdo je storilec, saj mora nenazadnje za zatrjevanje tega dejstva v tožbi predlagati dokaze. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pravilno zaključilo, da sta tožnika šele iz odgovora na tožbo izvedela, kdo naj bi bila storilca posestmotilnega dejanja. Mnenju pritožnika, da bi moral tožnik, če ni bil prepričan v storilca, tožiti oba, glede na določbo 32. čl. SZP in zgoraj obrazloženo, ni moč pritrditi. Tudi drugi pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika že dlje časa, od leta 1988, izvrševala posest vožnje po poti, ki je potekala delno tudi po parc. št. ... k.o P., katere solastnik je D. R., in sta bila zadnja posestnika te nepremičnine v delu, ki sta jo uporabljala za dostop do svojih nepremičnin. Na ogledu na kraju samem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je postavljena avtomobilska prikolica s strani toženca C. R. dejansko ovirala oz. tožnikoma onemogočala dejansko uporabo poti. Toženec C. R. pa je celo sam izpovedal, da tožeča stranka tam vozi od leta 1988, zato ocena sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka res izvrševala posest vožnje, ni napačna, kot se pritožbeno zatrjuje. Tudi pritožbena trditev, da je navedba v tožbenem zahtevku „predhodni dogovor“ glede na postavljeni tožbeni zahtevek postala bistven del zahtevka in bi ga zato moralo sodišče upoštevati, ni utemeljena, saj Stvarnopravni zakonik v relevantnih določbah o motenju posesti česa takega ne določa. Očitana bistvena kršitev pravdnega postopka zato ni podana. Ker torej pritožba zoper odločitev v tč. 1 izreka sklepa ni utemeljena, in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je C. R. samovoljno motil tožnika v posesti vožnje po poti, ki poteka tudi po parc. št. ... k.o. P., pri čemer ni šlo za dovoljeno samopomoč, je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje v tč. 1. izreka sklepa (353. čl. Zakona o pravdnem postopku: v nadaljevanju: ZPP). Pri tem ni našlo bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo tožencu C. R. naložiti v plačilo povrnitev stroškov prve tožbe, vložene proti D. R., ter začasne odredbe, saj takrat še ni bil stranka v postopku in zato ni stroškovni zavezanec za plačilo stroškov, ki so tožnikoma nastali zaradi vložitve tožbe in predloga za začasno odredbo proti D. R. V skladu z določbo I. odst. 155. čl. ZPP tožnika glede na predloženi stroškovnik pooblaščenca nista upravičena do povrnitve stroškov za sestavo prve tožbe (priglašenih 330 tč.) in predloga za začasno odredbo (priglašenih 160 tč.), prav tako pa tudi ne do povrnitve sodne takse za prvo tožbo in za predlog za začasno odredbo. Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato sodišče druge stopnje odločilo, da mora toženec C. R. tožnikoma povrniti stroške zastopanja po odvetniku (1025 točk po Odvetniški tarifi) v znesku 470,47 EUR, pripadajoči DDV v znesku 94,09 EUR, sodno takso za tožbo in sodbo (dvakrat po 79,29 EUR) ter takso za dva zemljiškoknjižna izpiska v znesku 19 EUR, skupaj tako 742,14 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku 15 dnevnega roka za prostovoljno povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo v tem obsegu pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo (3. tč. 365. čl. v zv. s 4. tč. 358. čl. in 366. čl. ZPP).

Toženca D. R. in I. R. sta v postopku na prvi stopnji uspela. Napačno pa si pritožba razlaga, da jima sodišče prve stopnje ni priznalo vseh priglašenih stroškov. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške obeh tožencev odmerilo na podlagi stroškovnika pooblaščenca, ki je zastopal vse tri tožence in predložil za to le en stroškovnik. Toženka I. R. je stroškovni upravičenec na podlagi določbe I. odst. 158. čl. ZPP, D. R. pa na podlagi I. odst. 154. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo potrebnost stroškov in tudi pravilno odločilo, da morata tožnika tožencema D. R. in I. R. povrniti vsakemu po 1/3 skupnih priznanih stroškov, saj je tretji toženec v pravdi izgubil in torej ni stroškovni upravičenec. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo analogijo s I. odst. 161. čl. ZPP, ko je odločilo, da sta toženca D. R. in I. R. upravičena vsak do povrnitve do 1/3 priznanih pravdnih stroškov vseh treh tožencev, ki ju je zastopal isti pooblaščenec (glej: Lojze Ude, Nina Betteto idr. Pravdni postopek Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 161). Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem se očita sodišču, da bi moralo D. R. posebej priznati potne stroške na relaciji R. – V. – R., ker so to le njegovi stroški. Sodišče druge stopnje je zato odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je toženec D. R. upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 354,29 EUR (torej do 1/3 priznanih pravdnih stroškov brez potnih stroškov, kar znese 283,73 EUR, in v celoti do zneska 70,56 EUR potnih stroškov). Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 3. tč. 365. čl. ZPP v zv. 4. tč. 358. čl. in 366. čl. ZPP). Ker pa je pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje v izreku pod tč. 5 vložila le tožena stranka, pritožbeno sodišče ni smelo spremeniti sklepa sodišča prve stopnje v škodo tožene stranke (359. čl. ZPP), zato ni spremenilo odločitve v delu, da morata tožnika toženki I. R. povrniti 307,25 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka s pritožbo zoper glavno odločitev sodišča prve stopnje ni uspela, s pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških pa le s sorazmerno majhnim delom, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da mora sama trpeti stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zv. s I. odst. 154. čl. ZPP).