Jedro

Če je substitut postavljen le za posamezno procesno dejanje, ni veljavna vročitev, če sodišče substitutu vroča sodno pisanje za drugo procesno dejanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v ponovno sojenje.

Obrazložitev

V tej pravdi teče spor zaradi vrnitve predmetov večje zgodovinske in numizmatične vrednosti, ki so bili last pokojnega V. K. in naj bi se nahajale v hrambi pri toženi stranki. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 800,34 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodba preuranjena, saj sodišče tožeči stranki ni dalo možnosti, da bi lahko s predlaganimi dokazi dokazala utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče stranki ni določilo roka, do kdaj mora seznam predložiti. Tožena stranka ni prerekala, da se sporni predmeti nahajajo pri njej v hrambi. Sodišču očita, da je ves čas postopka favoriziralo toženo stranko. Sodišče ni verjelo navedbam tožeče stranke, da ne more pridobiti seznama predmetov, kljub temu, da je tožeča stranka dokazala, da podatkov ni mogla pridobiti od tožilstva in jih je poskušala dobiti še od policije. Sodišče je z vodenjem postopka izrazito depriviligiralo tožečo stranko in jo omejevalo pri izvajanju vsakršnih dokazov. Tožeča stranka je ves čas postopka navajala, da določenih dokazov ni mogla predložiti, saj ji je tekom postopka umrl mož. Tožeča stranka tudi ni mogla slediti obravnavam, saj se ji bolezen (že leta 2005 je zbolela za borelijo) ves čas poslabšuje. Obrazlaga tudi dejstva in zaplete v zvezi z vročanjem izpodbijane sodbe pooblaščenki tožeče stranke. V dopolnitvi pritožbe z dne 29.3.2010 prilaga listine, s katerimi dokazuje svoje navedbe glede vročanja sodbe. Enako tudi z dopolnitvijo pritožbe z dne 1.4.2010. Pritožba je utemeljena.

Glede vročanja: Odvetnik lahko prenese pooblastilo na drugega odvetnika ali pooblasti drugega odvetnika za posamezna pravdna dejanja. V obeh primerih gre za tako imenovano substitucijo. Glede vročanja substitutu je treba razlikovati, ali je substitut določen za celo pravdo ali le za posamezno procesno dejanje. V prvem primeru je tudi substitutu treba vročati sodna pisanja (137. člen ZPP (1)). Če pa je substitut postavljen le za posamezno procesno dejanje, ni veljavna vročitev, če sodišče substitutu vroča sodno pisanje za drugo procesno dejanje. V konkretnem primeru je pooblaščenka tožeče stranke, odvetnica M. K. T. prenesla pooblastilo na odvetnika I. D.. Poleg splošnega generalnega pooblastila ga je pooblastila tudi za mediacijo (A20). Prvostopno sodišče bi moralo v skladu s splošnim pooblastilom sodbo vročati substitutu in ne pooblaščenki, odvetnici M. K. T.. Sodišče je zato zmotno štelo, da je bila na podlagi fikcije vročitve pooblaščenki tožeče stranke, odvetnici M. K. T. sodba vročena 12.2.2010 in je postala pravnomočna 13.2.2010. Dne 16.3.2010 je odvetnica T. osebno prevzela izvod sodbe in s tem dnem je začel teči tudi rok za pritožbo. Pritožba, vložena 22.3.2010 z dopolnitvama, je tako pravočasna.

Glede vsebine: Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je ugotovilo, da je tožnica zgolj pavšalno zahtevala in zatrjevala, da je bilo neko premoženje, ki je zelo dragoceno, last pokojnega K., zdaj pa je to premoženje njeno. Tožnica bi morala predmete specificirano opisati, da bi jih bilo moč identificirati. Tega pa ni storila, pač pa je namesto tega zahtevala nek domnevni fiktivni seznam, ki naj bi ga imela tožena stranka. Sodišče se je tudi sklicevalo na 1. odstavek 2. člena ZPP, po katerem pravdno sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov.

V pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP). Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je torej, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže (zahteva dokazanosti).

Če je npr. neka vloga (tožba (2)) nerazumljiva ali nepopolna, ker bi stranka morala navesti dejstva, na katera opira svojo zahtevo, pa tega ni storila, mora sodišče ravnati v skladu s 1. odstavkom 108. člena ZPP. To pomeni, da sodišče zahteva od vložnika, da vlogo popravi ali dopolni in določi rok za popravo ali dopolnitev. Če sodišče tega ne stori, je podana relativna bistvena kršitev določb postopka. V konkretnem primeru je sodišče tožečo stranko na naroku dne 1.7.2009 pozvalo na izročitev listin ter overjenih kopij prevodov listin v roku 60 dni. Na naroku dne 28.10.2009 pa je sodišče ta rok podaljšalo še za 30 dni.

Sodišče je od tožeče stranke s sklepom zahtevalo predložitev listin in določilo rok. Nato pa v sodbi tožeči stranki očitalo, da ni postavila točno določenega zahtevka, pač pa je zgolj pavšalno zahtevala in zatrjevala, da je bilo neko premoženje, zelo dragoceno, last pokojnega K., zdaj pa je to premoženje njeno. Ker predmetov ni specificirano opisala tako, da bi jih bilo moč identificirati, ampak je zahtevala nek domnevni fiktivni seznam, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče pri tem ni izvedlo postopka po 1. odstavku 108. člena ZPP, ampak je tožečo stranko zgolj pozivalo na predložitev listin (zahteva dokazanosti), nato pa zahtevek zavrnilo, ker ni bil točno določno postavljen. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka, na katero pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in jo vrača prvostopnemu sodišču z navodilom, da naj izvede postopek po določilu 108. člena ZPP (354. člen ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP

(2) O popolnosti tožbe glej 180. čl. ZPP