Jedro

Zahteva za denacionalizacijo v obliki nadomestne nepremičnine se obravnava kot predlog upravičenca zavezancu za sklenitev sporazuma, ki je pogoj za tovrstno vrnitev premoženja. Ker do takšnega sporazuma ni prišlo (te ugotovitve tožnik v tožbenih ugovorih ne prereka), ne strinja pa se z odškodnino v obliki obveznic, kar je med strankami postopka tudi nesporno, je upravni organ pravilno odločil o zavrnitvi denacionalizacijskega zahtevka. Sodišče še poudarja, da je denacionalizacijski postopek predlagalni postopek, kar pomeni, da je organ, ki je odločal o zahtevku za denacionalizacijo, tudi glede oblike denacionalizacije vezan na zahtevek stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. S prvostopenjsko dopolnilno odločbo, številka 329-29/2001-169 z dne 9. 9. 2011, je Upravna enota Žalec odločila, da se zahteva upravičenca A.A., vložena po pravnem nasledniku B.B. ml., za denacionalizacijo kmetijskega zemljišča s parc. št. 167 travnik 3 v izmeri 11599 m², 168 travnik 3 v izmeri 4334 m², 629 hmeljišče 4 v izmeri 4184 m², 260 hmeljišče 5 v izmeri 5064 m², 280 njiva v izmeri 4061 m² in 180/2 travnik 4 v izmeri 4694 m², vse k.o. … v vrednosti 67.731,90 DEM, zavrne. Stroški postopka niso zaznamovani.

2. V razlogih izpodbijane odločbe je navedeno, da se dopolnilna odločba nanaša na preostanek zahteve vlagatelja, glede katere je bilo ugotovljeno, da zemljišč ni mogoče vrniti v naravi, ker so v lasti fizičnih oseb. Za parcele, na katerih obstaja ovira za vračilo v naravi je Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) predvidel odškodnino v obliki dodelitve nadomestnega zemljišča ali v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Vlagatelj se je v postopku opredelil za vračilo v obliki nadomestnega zemljišča. Dodelitev le tega pa je možna samo v primeru, če se zavezanec in upravičenec o tem sporazumeta (tretji odstavek 42. člena ZDen). Navaja, da so bila izvedena vsa pravna dejanje in tudi izdano Poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju o zadevi vračila podržavljenega premoženja, ki je bilo posredovano vlagatelju in zavezancu. Upravičenec na poročilo ni imel pripomb. Zavezanec je v dopisu z dne 4. 7. 2011 soglašal z delom izračuna za parc. št. 167, 168, delno 208 in 180/2 vse k.o. ..., za del parc. št. 269 in del parc. št. 270 obe k.o. … pa izračuna ne priznava v višini kot je določena v poročilu. S tem je bil tudi seznanjen upravičenec dne 12. 7. 2011. V skladu z Zakonom o mediaciji je upravni organ pozval upravičenca in zavezanca k postopku mediacije dne 28. 7. 2011. Soglasje k začetku postopka mediacije je posredoval le upravičenec, ker pa ni bilo soglasja obeh strank, upravni organ ni izdal sklepa o napotitvi na mediacijo. Upravičenec vztraja pri vrednosti nadomestnih zemljišč v višini 67.731,90 DEM in zahteval, da se za sporni parceli v istem kompleksu dodelijo nadomestna zemljišča iste kategorije. Odklonil je izdajo dopolnilne odločbe za parc. št. 167, 168, del 280 in 180/2 vse k.o. ..., katerih vrednost zavezanec za vračilo ne prereka. Upravičenec je odklonil možnost izdaje dopolnilne odločbe za te štiri parcele. Na vprašanje, da se opredeli do načina vračila v obliki obveznic, je upravičenec ponovno zahteval, da se mu odvzeta zemljišča vrnjeno v obliki nadomestnih zemljišč in ne sprejema odškodnine v obliki obveznic.

3. Tožena stranka v pritožbeni odločbi potrjuje odločitev organa prve stopnje ter še enkrat podrobno obrazlaga dejanske in pravne okoliščine v zvezi s postopkom denacionalizacije, to je vračilom podržavljenih zemljišč. Navaja, da ni upravni organ prve stopnje pravilno predlagal mediacijskega postopka, glede na to, da ta po denacionalizacijskih predpisih ni mogoč.

4. Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da odločitev upravnega organa ni smiselna, glede na to, da je v nasprotju s poročilom istega organa, kjer je navedeno, da se vseh šest še spornih zemljiških parcel vrne v obliki nadomestnega zemljišča. Pri tem gre za parcelne številke 167, 168, 269, 270, 280 in 180/2 vse k.o. ... Sicer pa je že odločeno, da mu pripadajo nadomestna zemljišča. Sporno je le vprašanje ustreznosti in primernosti nadomestnega zemljišča. Zemljišče ni ustrezno in s tem tudi ni dosežena popolna setisfakcija upravičenca. Ponujeno zemljišče je slabše kvalitete, na večji višini in 15 kilometrov oddaljeno od njegove domačije. V njegovi neposredni bližini Sklad kmetijskih zemljišč razpolaga z zadostnimi zemljišči, ki jih sklad noče izročiti. Postopek je dolgotrajen, čeprav je dejansko stanje že ugotovljeno v upravnem spisu Upravne enote Žalec, št. 329/92/2001. Predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni, in da se tožniku kot upravičencu vrne ustrezno nadomestno zemljišče. 5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. 42. člen ZDen v prvem odstavku določa, da če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža, gre upravičencu odškodnina z vzpostavitvijo lastninske deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija ali na njegovo zahtevo na obveznicah izdanih v ta namen. Drugi odstavek določa, da če upravičenec zahteva delnice v smislu prejšnjega odstavka, pa mu jih ni mogoče ponuditi, mu gre odškodnina v obveznicah. V tretjem odstavku 42. člena ZDen je določeno, da v primerih iz prvega odstavka tega člena se lahko upravičenec in zavezanec sporazumeta, da izroči zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino.

8. Med strankami postopka ni sporno, da je tožnik in to dejstvo navaja tudi v tožbi, zahteval v postopku denacionalizacije vračilo v obliki nadomestnih zemljišč, glede na to, da vrnitev nepremičnin zaradi posesti fizičnih oseb, nesporno med strankami ni več mogoča. Denacionalizacija v obliki nadomestnih zemljišč, za katero se zavzema tožnik, ni subsidiarno obvezna oblika denacionalizacije; mogoča je le v primeru, če se upravičenec in zavezanec o tem sporazumeta (tretji odstavek 42. člena ZDen). Zahteva za denacionalizacijo v obliki nadomestne nepremičnine se zato obravnava kot predlog upravičenca zavezancu za sklenitev sporazuma, ki je pogoj za tovrstno vrnitev premoženja. Ker do takšnega sporazuma ni prišlo (te ugotovitve tožnik v tožbenih ugovorih ne prereka), ne strinja pa se z odškodnino v obliki obveznic, kar je med strankami postopka tudi nesporno, je upravni organ pravilno odločil o zavrnitvi denacionalizacijskega zahtevka. Sodišče poudarja, da je denacionalizacijski postopek predlagalni postopek, kar pomeni, da je organ, ki je odločal o zahtevku za denacionalizacijo, tudi glede oblike denacionalizacije vezan na zahtevek stranke (126. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, dalje ZUP), v povezavi z drugim odstavkom 6. člena ZDen in 62. člena ZDen. Glede na to, upravni organ ni upravičen odločati o povrnitvi premoženja v drugačni obliki kot je zahtevana. Obveznost postavitve zahtevka izhaja tudi iz prvega odstavka 42. člena ZDen, po katerem upravičencu v primeru ovir za vrnitev premoženja v last in posest, pripada na njegovo zahtevo odškodnina v obliki obveznic. Ker tožnik takšne zahteve, kljub pravilnim in zadostnim opozorilom na posledice njegovega vztrajanja pri denacionalizaciji z menjavo zemljišč, ni postavil, je bilo pravilno in zakonito odločeno, da se denacionalizacija zemljišč, ki so predmet te zadeve zavrne.

9. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo upravnega akta pravilen in je izpodbijana odločba na zakonu utemeljena.