Jedro

Razlaga, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-89/99 poseglo tudi v določbo 8. točke 10. člena ZDRS, je napačna. Zato bi moralo sodišče prve stopnje presojati, ali je tožena stranka pravilno uporabila določbo 8. točke 10. člena ZDRS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.9.1999, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, in sicer iz razloga, da tožnik, ki je vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo RS po 12. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ne izpolnjuje pogoja, določenega v 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS, ki določa, da sprejem osebe v državljanstvo Republike Slovenije ne sme predstavljati nevarnosti za javni red, varnost in obrambo države. Tožnik je bil namreč obsojen s pravnomočnima sodbama Okrožnega sodišča v Celju z dne 13.1.1997, in Temeljnega sodišča v Celju z dne 21.2.1994, kar med strankama niti ni sporno.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je ne glede na obstoj dveh pravnomočnih kazenskih sodb bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti iz razlogov, ker je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-89/99 z dne 10.6.1999, razveljavilo 3. odstavek 40. člena ZDRS, kolikor se nanaša na razlog nevarnosti za javni red, določen v 8. točki 10. člena ZDRS. Sodišče prve stopnje se je oprlo na utemeljitev ustavnega sodišča v navedeni odločbi, da je bil namen izpodbijane določbe 3. odstavka 40. člena ZDRS omogočiti upravnim organom, da zavrnejo sprejem v državljanstvo tistim osebam, ki so sodelovale v agresiji oziroma delovale zoper državo, ne pa tudi prosilcem, potencialno nevarnim za javni red (kar je tudi tožnik) in da naknadno predpisani pogoj, ki se nanaša na nevarnost javnega reda in miru pomeni poseg v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je razlaga prvostopnega sodišča, da je bila pred pravnomočno odločitvijo o vlogi tožeče stranke za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije razveljavljena pravna podlaga, na podlagi katere je bila zavrnjena vloga tožeče stranke, napačna.

Tožnik je namreč svojo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložil na podlagi 10. člena v zvezi z 2. odstavkom 12. člena ZDRS. Eden izmed kumulativno predpisanih pogojev, ki jih mora izpolnjevati tujec, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, na podlagi teh določb ZDRS je tudi pogoj, opredeljen v 6. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS in pogoj, opredeljen v 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS. V tem upravnem sporu izpodbijana odločba temelji na določbi 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS v zvezi z 2. odstavkom 12. člena ZDRS, ki ni bila predmet abstraktne presoje skladnosti z Ustavo Republike Slovenije in posledično temu ni bila razveljavljena ali odpravljena in zato pravno učinkuje. Tožnik je sicer že prej vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena ZDRS, vendar pa je bil postopek na tej pravni podlagi pravnomočno zaključen z odločbo tožene stranke z dne 31.3.1995, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 663/95-6 z dne 18.2.1998. Novo vlogo za sprejem v slovensko državljanstvo pa je vložil na podlagi 12. člena ZDRS, ker je poročen z državljanko Republike Slovenije. O tej vlogi pa je bilo odločeno z odločbo, ki je predmet obravnavanega upravnega spora. Pravna podlaga za zavrnitev tožnikove prošnje ni 3. odstavek 40. člena ZDRS, pač pa 8. točka 1. odstavka 10. člena v zvezi z 2. odstavkom 12. člena ZDRS.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem upravnem sporu je sporno, ali je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-89/99 (Uradni list RS, št. 59/99), odpadla pravna podlaga za zavrnitev tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, kot to navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Iz navedene odločbe ustavnega sodišča po presoji pritožbenega sodišča ni moč sklepati, da bi navedena pravna podlaga v obravnavani zadevi res odpadla. Z navedeno odločbo ustavnega sodišča je bil namreč razveljavljen le 3. odstavek 40. člena ZDRS, kolikor se nanaša na razlog nevarnosti za javni red, določen v 8. točki 10. člena istega zakona, vendar pri tem določbe 8. točke 10. člena ZDRS ustavno sodišče ni razveljavilo. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pri svojem odločanju zmotno uporabilo materialno pravo. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je tožnik svojo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložil na podlagi določbe 3. odstavka 12. člena ZDRS v zvezi z 10. členom ZDRS, ker je poročen z državljanko Republike Slovenije, v Sloveniji pa je živel tudi že dlje časa pred sklenitvijo zakonske zveze. Zato bi moralo sodišče prve stopnje presojati, ali je tožena stranka pravilno uporabila določbo 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, na podlagi katere je tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnila iz razloga, ki pa med strankama v upravnem postopku niti ni bil sporen, namreč, da je bil tožnik obsojen s pravnomočnima sodbama za storjena kazniva dejanja.

Zaradi navedenega je po presoji pritožbenega sodišča v postopku pred sodiščem prve stopnje zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava ostalo tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje najprej pravilno ugotoviti dejansko stanja in ponovno odločiti o obravnavani zadevi. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 76. člena ZUS pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.