Jedro

Prvi toženec bi lahko pravilno zavaroval gradbišče le tako, da nihče od drugih delavcev, ki so delali na skupnem gradbišču, v času odstranjevanja tramov ne bi bil prisoten. Torej bi morali biti drugi delavci iz skupnega gradbišča za določen čas umaknjeni. Zato pokojnemu delavcu ni mogoče očitati, da se ne bi smel zadrževati, kjer se je zadrževal, saj je bilo skupno gradbišče na razdalji nekaj metrov in kot navaja pritožba, so bili v sklopu projekta trije objekti. Pritožbeni ugovor deljene odgovornosti je ob povedanem neutemeljen.

Pri zavarovanju pred odgovornostjo ima oškodovanec pravico do direktne tožbe po 965. členu OZ tedaj, ko nastane zavarovalni primer, vendar je treba ločiti razmerje, ki izhaja iz sklenjene zavarovalne pogodbe in ima pogodbeni temelj, od razmerja med oškodovancem in zavarovalnico, pri kateri ima nekdo zavarovano svojo odgovornost, za kar zakon izrecno podeljuje oškodovancu lastno pravico in direktno tožbo. Pri obveznem zavarovanju ima zavarovalnica zaradi varstva oškodovanca, ki mu ga daje zakon, in doseganja namena obveznega zavarovanja, zoper oškodovanca le omejene ugovore, ali pa ugovorov iz zavarovalne pogodbe sploh nima, zoper zavarovanca pa lahko naperi regresni zahtevek. Drugače je pri prostovoljnem zavarovanju, kjer je v ospredju zavarovalni interes zavarovanca in kjer zakon oškodovanca ne ščiti, zato ima zavarovalnica tudi proti oškodovancu ugovore iz zavarovalne pogodbe. Zavarovalnica ni dolžna izplačati oškodovancu več, kot bi bila dolžna izplačati svojemu zavarovancu, to pomeni, da sta vsebina in obseg obveznosti zavarovalnice tudi v razmerju do oškodovanca v celoti odvisna od zavarovalne pogodbe, čeprav oškodovanec ni bil njena pogodbena stranka.

Izrek

I. Pritožba prvega toženca E. S. se zavrne in se izpodbijana sodba, v delu, ki se nanaša na njega, potrdi (to je, da je dolžan prvi tožnici plačati 19.247,50 EUR in drugi tožnici 7.200,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2013 do plačila, ter da jima je dolžan plačati stroške postopka v višini 1.317,84 EUR, na način kot je določeno v III. točki izreka izpodbijane sodbe).

II. Pritožbi druge toženke S., d. d., se ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša nanjo (v I. točki in III. točki izpodbijane sodbe), spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne.

III. Prvi toženec sam nosi stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožeča stranka je dolžna drugi toženki povrniti pritožbene stroške v višini 761,00 EUR, v petnajstih dneh.

Obrazložitev

1. Tožnici v tožbi navajata, da sta žena in hči pokojnega J. Z., ki se je smrtno ponesrečil v delovni nezgodi 7. 10. 2010. Zaradi utrpelih duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega od tožencev zahtevata solidarno plačilo odškodnine, prva tožnica v višini 21.000,00 EUR in druga tožnica v višini 16.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je prvi tožnici priznalo odškodnino v višini 21.000,00 EUR, drugi tožnici pa v višini 8.000,00 EUR, ob upoštevanju odbitne franšize, je tožencema naložilo nerazdelno plačilo prvi tožnici 19.247,50 EUR in drugi tožnici 7.200,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2013 do plačila (I. točka izreka), v preostanku je zahtevek tožnice zavrnilo (II. točka izreka) in tožencema naložilo, da tožnicama povrneta 1.317,84 EUR stroškov pravdnega postopka v korist proračuna Republike Slovenije (III. točka izreka).

2. Prvi toženec sodbo izpodbija v obsodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrne, tožnicama pa naloži plačilo pravdnih stroškov na prvi stopnji in pritožbenih stroškov. Navaja, da se ne strinja z na prvi stopnji dosojeno 20 % soodgovornostjo pokojnega k škodnemu dogodku, saj izvedeni postopek z zaslišanjem prič in postavitvijo izvedenca daje podlago za dosojo višjega odstotka soodgovornosti. Delavci družbe P. so delavca opozorili, da se dela izvajajo in naj ne hodi blizu objekta. Kljub temu se je pokojni iz neznanega razloga znašel na gradbišču, čeprav bi moral vedeti, da dela potekajo na višini in obstaja nevarnost padca predmeta. Do takrat je bil že dve uri na gradbišču in je lahko videl in vedel, kaj se dogaja, na to pa je delavce opozarjal tudi prvi toženec. Zato je soprispevek pokojnega vsaj 50 %. Prvi toženec se pritožuje tudi glede višine dosojene odškodnine, ki je glede na aktualno sodno prakso dosojena previsoko in odstopa od podobnih primerov.

3. Druga toženka sodbo izpodbija v delu, v katerem ji je sodišče naložilo solidarno plačilo odškodnine s prvim tožencem, ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in zahtevek tožnic zoper njo v celoti zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo sojenje. Glede ugovora zastaranja navaja, da potek zastaralnega roka s strani tožnic ni bil prerekan, zato bi moralo sodišče temu ugovoru ugoditi. Poleg tega tožnici tekom postopka nista zatrjevali, da bi se zaradi kazenskega postopka zastaralni rok podaljšal. Nadalje ponavlja ugovor, ki ga je podala na prvi stopnji, in sicer, da je nepravilna odločitev glede pasivne legitimacije druge toženke, saj prvi toženec ni bil njen zavarovanec. Njegovo odgovornost je treba presojati kot odgovornost direktorja družbe A., d. o. o., iz naslova dejavnosti upravljanja gospodarskih družb, saj je dokazni postopek pokazal, da dela na gradbišču ni opravljal prvi toženec kot s. p., ampak so ga opravljali delavci gospodarske družbe, pri tem pa navaja, da gre za dva ločena gospodarska subjekta. V pritožbi ponovno izpostavlja, da zaradi prostovoljno sklenjenega zavarovanja, katerega namen je zaščita interesov zavarovanca in v ospredju niso interesi oškodovanca, ni podano zavarovalno kritje po štirih določbah Splošnih pogojev zavarovalne pogodbe. Sodišče je v sodbi nepravilno zaključilo, da se druga toženka na te izključitve ne more sklicevati. Tudi druga toženka ugovarja soprispevek pokojnega, ker se je v času škodnega dogodka nahajal na območju, kjer ne bi smel biti. Pri tem pa je bil izkušen gradbeni delavec in mu je bilo znano, da se dela opravljajo na strehi sosednjega objekta. Sodišče je napačno zaključilo, da je bilo na gradbišču, kjer je prišlo do dogodka, hrupno in da zato pokojni ni mogel slišati opozoril. Glede višine dosojene odškodnine prva toženka v pritožbi navaja, da jo je sodišče ob primerljivih primerih sodne prakse prisodilo občutno previsoko.

4. Tožnici na pritožbi tožencev nista odgovorili.

5. Pritožba prvega toženca ni utemeljena, pritožba druge toženke pa je utemeljena.

Pritožba prvega toženca

6. Soprispevek – zmotne so pritožbene navedbe prvega toženca, da je sodišče prisodilo 20 % soprispevek pokojnega, saj iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je za škodni dogodek v celoti odgovoren prvi toženec oziroma delavci, ki so za njegovo družbo A., d. o. o., nepravilno odstranjevali težke tramove z velike višine. Sodišče prve stopnje soprispevka pokojnega J. Z. ni ugotovilo. Neutemeljeno se prvi toženec v pritožbi zavzema za določitev soprispevka v višini 50 %. V zvezi z zatrjevanim soprispevkom se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje v 9. in 10. točki, kjer je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, in sicer, da pokojnemu delavcu ni mogoče očitati nobene soodgovornosti. Iz kazenske sodbe (priloga C 16), iz uradnega poročila Inšpektorata RS za delo (priloga A3), iz izvedenskega mnenja ter izpovedi izvedenca v tem postopku izhaja, da so bile napake prvega toženca pri izvedbi del tako hude in storjene s takšno stopnjo malomarnosti, da je v celoti odgovoren za nastalo nezgodo. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da so bili vsi delavci P. N., s. p., opozorjeni na delo na objektu na skupnem gradbišču, saj je eden od njih izpovedal, da tega opozorila ni slišal. Prvi toženec je zavarovanje gradbišča, ki je preprečevalo prehod delavcev, odstranil tako, da je odmaknil svoj avto (res iz razloga, ker je takrat tovornjak pripeljal material). Iz zgoraj navedenih listin in izpovedi izvedenca pa po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da bi lahko prvi toženec pravilno zavaroval gradbišče le tako, da nihče od drugih delavcev, ki so delali na skupnem gradbišču, v času odstranjevanja tramov ne bi bil prisoten. Torej bi morali biti drugi delavci iz skupnega gradbišča za določen čas umaknjeni. Zato pokojnemu delavcu ni mogoče očitati, da se ne bi smel zadrževati, kjer se je zadrževal, saj je bilo skupno gradbišče na razdalji nekaj metrov in kot navaja pritožba, so bili v sklopu projekta trije objekti. Pritožbeni ugovor deljene odgovornosti je ob povedanem neutemeljen.

7. Višina dosojene odškodnine – višino odškodnine prvi toženec prereka skopo in se le pavšalno sklicuje na aktualno sodno prakso. V okviru pravilne uporabe materialnega prava (279. člen Obligacijskega zakonika – OZ) je pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino preverilo glede na subjektivno pogojenost konkretnega primera in objektivno pogojenost umestitve prisojene odškodnine v sodno prakso. Sodišče prve stopnje je prvi tožnici priznalo odškodnino v višini 21 povprečnih plač, drugi tožnici pa v višini osem povprečnih plač. V sodni praksi so bile takšne odškodnine že prisojene. Tako je bilo pri izgubi zakonskega partnerja v zadevi II Ips 247/99 prisojenih 19,55 povprečnih plač, v zadevi II Ips 230/95 29 povprečnih plač, v zadevi II Ips 142/98 28 povprečnih plač, v zadevi II Ips 616/92 pa 27 povprečnih plač. Pri izgubi starša je bilo v zadevi II Ips 616/92 prisojenih 24 povprečnih plač in v zadevi II Ips 672/96 26 povprečnih plač,1 pri čemer je v navedenih zadevah živela matična družina še skupaj, medtem ko je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno presodilo, da si je druga tožnica že ustvarila svojo družino, kljub temu pa je še vedno ostala zelo navezana na pokojnega očeta.

Pritožba druge toženke - izključitev zavarovalnih kritij

8. Napačno je pravno tolmačenje sodišča prve stopnje, ko je v 12. točki obrazložitve navedlo, da imajo kršitve zavarovanca lahko vpliv na razmerje med obema tožencema, ne pa na razmerje med tožnicama in drugo toženko, iz česar je razvidno, da se je sodišče postavilo na stališče, da se druga toženka zahtevku tožnic, ki sta vložili neposredno tožbo po 965. členu OZ, ne more upirati, ima pa lahko proti prvemu tožencu kot zavarovancu regresni zahtevek. V postopku je ostalo neprerekano dejstvo, da gre pri konkretnem zavarovanju (polica za zavarovanje splošne odgovornosti št. 00435734 v prilogi B 10 in Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti 01-ODG-01/06 v prilogi B 1) za prostovoljno zavarovanje. Zato je treba to dejstvo šteti za dokazano, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo pravne podlage za obvezno zavarovanje odgovornosti za gradbena dela, ki jih je izvajal prvi toženec na gradbišču, kjer je prišlo do škodnega dogodka.2

9. Pri zavarovanju pred odgovornostjo ima oškodovanec pravico do direktne tožbe po 965. členu OZ tedaj, ko nastane zavarovalni primer, vendar je treba ločiti razmerje, ki izhaja iz sklenjene zavarovalne pogodbe in ima pogodbeni temelj, od razmerja med oškodovancem in zavarovalnico, pri kateri ima nekdo zavarovano svojo odgovornost, za kar zakon izrecno podeljuje oškodovancu lastno pravico in direktno tožbo. Pri obveznem zavarovanju ima zavarovalnica zaradi varstva oškodovanca, ki mu ga daje zakon, in doseganja namena obveznega zavarovanja, zoper oškodovanca le omejene ugovore,3 ali pa ugovorov iz zavarovalne pogodbe sploh nima,4 zoper zavarovanca pa lahko naperi regresni zahtevek. Drugače je pri prostovoljnem zavarovanju, kjer je v ospredju zavarovalni interes zavarovanca in kjer zakon oškodovanca ne ščiti, zato ima zavarovalnica tudi proti oškodovancu ugovore iz zavarovalne pogodbe. Zavarovalnica ni dolžna izplačati oškodovancu več, kot bi bila dolžna izplačati svojemu zavarovancu, to pomeni, da sta vsebina in obseg obveznosti zavarovalnice tudi v razmerju do oškodovanca v celoti odvisna od zavarovalne pogodbe, čeprav oškodovanec ni bil njena pogodbena stranka.5

10. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bilo zaradi tega, ker se je škodni dogodek obravnaval tudi v kazenskem postopku, skladno s 14. členom ZPP vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (prilogi C 16 in C 17). Iz pravnomočne kazenske sodbe izhaja, da je prvi toženec kriv, ker ni ravnal po predpisih in tehničnih pravilih o varnostnih ukrepih ter je iz malomarnosti povzročil, da je ena oseba umrla. Prav tako ni zagotovil varnega dela, pa bi se moral in mogel zavedati, da zaradi tega lahko pride do takšne posledice, kot je prišlo, torej do smrti delavca. Sodišče je že zgoraj opredelilo, da iz kazenske sodbe, iz uradnega poročila inšpektorata in ugotovitev izvedenca v tem postopku izhaja, da je prvi toženec prekršil predpise in dela ni organiziral tako, da bi bilo varno. Prvi toženec ni pridobil gradbenega dovoljenja, ni zagotovil nadzornega organa oziroma ni pozval investitorja, da ta organ zagotovi, kršil je Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/25), delavcem ni izdal ustreznih pisnih navodil za delo, predhodno ni pripravil varnostnega načrta gradbišča, na katerem so njegovi delavci z ostrešja odstranjevali tramove in ni ustrezno poskrbel, da bi bili delavci, ki so tisti čas delali na skupnem gradbišču, začasno odstranjeni z njega. Ob navedenem gre ugotoviti (in je civilno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega sodišča), da je ravnal z malomarnostjo, kar pomeni, da je prišlo do izključitve zavarovalnega kritja po 1. točki prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev, saj je šlo za ravnanje, ki ga zavarovanec ne opusti, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico. Že navedeno zadostuje, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo in zahtevek tožnic zoper drugo toženko zavrnilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi druge toženke, da je podana izključitev zavarovalnega kritja tudi zaradi zavestnega ravnanja proti veljavnim predpisom in proti navodilom, ki jih je izdal naročnik ali organ oblasti po 3. točki prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev, saj prvi toženec ni upošteval zgoraj navedene Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih. Nadalje je podana izključitev zavarovalnega kritja po 3. tretjem odstavku 3. člena splošnih pogojev, to je, da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škode, do katere pride pri izvajanju dejavnosti brez ustreznih dovoljenj, saj prvi toženec ni pridobil gradbenega dovoljenja, dokazni postopek pa je pokazal, da bi ga moral. Podana pa je tudi izključitev zavarovalnega kritja po 2. točki tretjega odstavka 6. člena splošnih pogojev, po katerem so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi neupoštevanja splošnih pravil tehnike, tehničnih predpisov, navodil, normativov in standardov ali odločb tehnične inšpekcije ali nadzornega organa, saj toženec nadzornega organa ni zagotovil, oziroma ni odklonil dela, dokler ta organ ni bil s strani investitorja zagotovljen, ni izdal pisnih navodil za delo ter predhodno ni izdelal varnostnega načrta. Pritožba druge toženke je glede ugovorov izključitve zavarovalnega kritja utemeljena, zato se pritožbenemu sodišču do drugih njenih pritožbenih ugovorov (solidarna obveza plačila, zastaranje, pasivna legitimacija, soprispevek in višina odškodnine), ni bilo treba izrekati.

11. Ob povedanem je pritožbeno sodišče, ker tudi ni našlo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbo prvega toženca zavrnilo in v obsodilnem delu, ki se nanaša na njega, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbi druge toženke pa je ugodilo in je v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper njo zavrnilo, kar vse izhaja iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče je sodbo lahko spremenilo brez pritožbene obravnave, saj je pri spremembi šlo za pravilno uporabo materialnega prava, poleg tega pa je bilo dejansko stanje glede ugovorov zavarovalnega kritja v postopku na prvi stopnji ustrezno obravnavano. Zato s takšno spremembo tožnicama ni kršena pravica do pritožbe.6

12. Prvi toženec s pritožbo ni uspel, zato je tožnicama dolžan povrniti stroške postopka na prvi stopnji, kot je odločeno v izpodbijani sodbi, sam nosi tudi svoje pritožbene stroške. Druga toženka je s pritožbo uspela in ker je sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu izpodbijala v celoti, je sodišče zahtevek tožnic zavrnilo tudi v stroškovnem delu in jima druga toženka stroškov postopka na prvi stopnji ni dolžna plačati. Tožnici pa morata drugi toženki povrniti njene pritožbene stroške, saj je s pritožbo v celoti uspela. Ti stroški predstavljajo sodno takso za pritožbo v višini 741,00 EUR, 20,00 EUR pa znašajo materialni stroški, skupaj 761,00 EUR.

1 Primeri iz knjige Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse, GV Založba 2001, mag. Dunja Jadek Pensa in ostali. 2 Kot npr. pri obveznem zavarovanju za avtomobilsko odgovornost po Zakonu o obveznem zavarovanju v prometu, obveznem zavarovanju po 6. členu Zakona o nepremičninskem posredovanju ali obveznem zavarovanju po tedaj veljavnem 37. členu Zakona o zasebnem varovanju. 3 Primerjaj odločba VSRS sodba II Ips 125/2013 z dne 21. 5. 2015. 4 Primerjaj odločba VSL I Cp 1404/2016 z dne 5. 10. 2016. 5 Primerjaj sodba in sklep VSRS II Ips 167/2007 z dne 10. 9. 2009 in sodba VSC Cp 54/2017 z dne 22. 6. 2017. 6 Primerjaj sodbo VSRS II Ips 14/2018 z dne 22. 3. 2018.