Jedro

Vrnitev objekta v izključno last ni mogoča le v primeru, če je zaradi dozidav, nadzidav ali drugih investicijskih vlaganj zunanjost, namembnost ali površina podržavljenega objekta bistveno spremenjena (25. člen ZDen).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1915/96-16 z dne 10.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je senat prve stopnje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavrnil tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 20.11.1996, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote L. - Izpostava C. z dne 2.7.1996. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je organ prve stopnje v korist upravičenca, pok. M.H., tri poslovne prostore vrnil v last in posest in vzpostavil lastninsko pravico na poslovni stavbi ... v L. z zemljiščem parc. št. 214 in 135/1, vl. št. 174 k. o. T. (I. točka izreka); zahtevek vlagateljev za doplačilo odškodnine zaradi bistveno zmanjšane vrednosti objekta pa je zavrnil (II. točka izreka). Odločil je še o tem, da se denacionalizirana nepremičnina da v začasno upravljanje skrbnikoma za posebne primere V.A. in odvetniku J.S. (IV. točka izreka); in da je tožeča stranka, ki je pravna naslednica Občine L.C., dolžna prenesti denacionalizirano nepremičnino v njuno upravljanje v roku 15 dni po pravnomočnosti prvostopenjske odločbe (V. točka izreka). Prvostopenjski organ je svojo odločitev, da se nepremičnina vrne brez poračunavanja razlike v vrednosti (1. odstavek 25. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen), utemeljil z dejstvom, ki ga je ugotovil v posebnem ugotovitvenem postopku (dokazovanje z izvedenci), da se vrednost nepremičnine po podržavljenju ni bistveno povečala. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da stališče tožene stranke, da Mestna občina Ljubljana ni zavezanec za vrnitev konkretne nepremičnine in da bo to šele po ureditvi pravnega nasledstva v skladu s 100. členom Zakona o lokalni samoupravi, ni utemeljeno. Argumenti, ki jih navaja tožeča stranka in sklicevanje na določbe Zakona o lokalni samoupravi in Zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij, ne utemeljujejo prekinitve postopka in čakanja na ureditev pravnega nasledstva. V obravnavanem primeru namreč ne gre za situacijo delitve, ampak obratno za združitev nekdanje Občine L.C. z drugimi oziroma deli drugih občin v eno novo občino, to je Mestno občino L. Nekdanja Občina L.C. se je v celoti združila v novo občino, ki je tudi zavezanec v postopku denacionalizacije. Tako stališče je sprejelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi z dne 14.11.1996 (Uradni list RS, št. 68/96). Tožena stranka je v zvezi z ugovorom tožeče stranke, ki ga je dala že v pritožbi proti prvostopenjski odločbi in ga ponavlja v tožbi, o tem, da ni šlo za nebistveno povečanje vrednosti objekta in da pri obeh prizidkih, ki pomenijo znaten del stavbe, ni mogoče zagovarjati stališča, da gre za funkcionalno celoto ter da se ta del stavbe ne bi smel vračati v naravi, pravilno ugotovila, da gre pri tej stavbi za funkcionalno celoto in da celotna stavba služi za isto, to je za administrativno poslovno dejavnost ter da iz poročil izvedencev izhaja, da se vrednost celotnega objekta po podržavljenju, vključno s prizidki, ni bistveno povečala. Po mnenju sodišča prve stopnje je tako stališče tožene stranke glede obeh dograjenih prizidkov pravilno, saj se funkcionalnost stavbe z dograditvijo dejansko ni spremenila. Pri teh dveh prizidkih pa tudi ne gre za to, da bi bil s tema prizidkoma obravnavani objekt po nacionalizaciji zgrajen povsem na novo. Vrnitev objekta v izključno last po mnenju sodišča ne bi bila mogoča (25. člen ZDen) le v primeru, če bi bila zaradi dozidav, nadzidav ali drugih investicijskih vlaganj zunanjost, namemebnost ali površina podržavljenega objekta bistveno spremenjena. Iz podatkov in listin v upravnih spisih pa to ne izhaja. Tudi cenitev obeh izvedencev je taka, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklepala, da se vrednost celotnega objekta po podržavljenju, vključno s prizidki, ni bistveno povečala, saj povečanje vrednosti po nobeni cenitvi ne dosega 30 % (po izračunu J.D. znaša 14 %, po izračunu J.P. pa 6,53 % - oziroma brez upoštevanja zmanjšanja vrednosti stavbnega zemljišča: 12,49 %). Tudi sama tožeča stranka v svojem dopisu prvostopenjskemu organu z dne 9.2.1996 ne navaja 30 % ali več pri povečanju vrednosti navedenega objekta, pač pa, da je koeficient povečane v rednosti tega objekta, ki ga je treba upoštevati kot celoto, 29 % in ne 15 %, kot je ugotovil sodni cenilec. Tudi novela ZDen (Uradni list RS, št. 65/98 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-247/96, št. 76/98) v novem 4. odstavku 25. člena ZDen (6. člen novele) določa, da se za bistveno povečanje vrednosti nepremičnine po tem zakonu šteje povečanje vrednosti nad 30 % vrednosti nepremičnine. Navedeno pomeni, da le v primerih velikega povečanja vrednosti nepremičnin zaradi novih investicijskih vlaganj ali povečanja, ki ima za posledico, zaradi dozidav, nadzidav ali drugih investicijskih vlaganj, bistveno spremenjeno zunanjost, namembnost ali površino podržavljenega objekta, nepremičnine ni mogoče vrniti po določbi 3. alinee 2. odstavka 25. člena ZDen. V konkretnem primeru pa to (bistvena sprememba navedenega objekta z graditvijo obeh prizidkov) iz podatkov in listin v upravnih spisih ne izhaja, kar je pravilno ugotovila tožena stranka v odločbi. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS).

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je bila z odločitvijo sodišča potrjena vrnitev dveh po nacionalizaciji novo zgrajenih poslovnih prizidkov k stavbi ..., v izmeri 404,02 m2. Prizidka se vračata kljub temu, da sta bila zgrajena po podržavljenju. Upravičencu je vrnjeno nekaj, kar mu nikoli ni bilo podržavljeno. Namen zakona ni, da bi se vračala nepremičnina, ki ni bila podržavljena. Brž ko se je v postopku kot nesporno ugotovilo, da sta bila prizidka zgrajena na novo iz sredstev tožeče stranke, bi po njenem mnenju ta del nepremičnine moral biti izločen iz denacionalizacijske mase in ostati v lasti tožeče stranke, saj je v njeni lasti vedno tudi bil. Uporaba določil ZDen o 30 % povečani vrednosti je v konkretni zadevi neprimerna, saj je vrednost novo zgrajenih prizidkov 100 % povečana, vrednost stare nepremičinine pa je zaradi novih prizidkov le malenkostno večja. Z novo gradnjo vanjo sploh ni bilo bistveno poseženo in se njena vrednost tudi ni mogla bistveno povečati. Upravni organi in sodišče prve stopnje so spregledali dejstvo, da je z dozidavo 404,02 m2, ki je sicer nesporna, prišlo do solastnine na nepremičnini. Tudi če je stavba funkcionalna celota, bi morala tožeča stranka zaradi obsežne dozidave pridobiti solastnino in sicer idealni delež solastnine na dozidanem delu in ta del se tudi ne bi vračal upravičencu v last, temveč bi ostal v lasti tožeče stranke. Glede na to, da v naši zakonodaji obstaja idealni delež solastnine na stvari, bi si tožeča stranka in upravičenec stvar lahko razdelila po drugačnih kriterijih, kot po mejah dozidave ali pa bi še naprej na celoti obstajala idealna solastnina, kar seveda zakon tudi omogoča. Zaradi dozidave je nesporno prišlo do bistvenega povečanja površine objekta, pa tudi do povečanja tržne prometne vrednosti nepremičnine. Tožeča stranka zato predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje odpravi in o zadevi ponovno odloči. V odgovoru na pritožbo prizadeta stranka S.R. C.A., ki jo zastopa Odvetniška pisarna M.S. in odvetniki v L., predlaga zavrnitev pritožbe.

Tudi prizadeta stranka - pravni nasledniki po predlagatelju pok.

M.C., zakonitem dediču po upravičencu M.H., ki jih zastopa odvetnik J.S., predlaga zavrnitev pritožbe, podredno pa preveritev pooblastila za zastopanje tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja in jih, da bi se izognilo ponavljanju, ne navaja posebej. Tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 2. odstavka 25. člena ZDen, po kateri se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, ne vrne upravičencu, ali se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine oziroma vrne pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino. Pritožbeni ugovori, da je zaradi dozidave prizidkov po podržavljenju prišlo do bistvenega povečanja površine in tržne vrednosti podržavljenega objekta, za kar pa ni opore v upravnih spisih, ne morejo vplivati na drugačno presojo bistvenega povečanja vrednosti glede na pravno podlago (4. odstavek 25. člena ZDen), ki jo je v svoji sodbi pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

Ker glede na obrazloženo niso podani uveljavljani pritožbeni ugovori in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.