Jedro

Ne drži očitek, da nižji sodišči nista prisodili odškodnine skladno s sodno prakso. Revizijsko sodišče sicer ni opravilo primerjave z v reviziji navedenimi zadevami oziroma sodbami nižjih sodišč, ker te ne morejo biti neposreden relevanten predmet primerjave. Že tako po zakonu (109. člen Zakona o sodiščih) kakor tudi po naravi stvari same je skrb za enotno sodno prakso v državi na vrhovnem sodišču. Tri odškodninske zadeve, preizkušene v revizijskem postopku, ki jih ponuja revizija za primerjavo, pa nikakor ne pokažejo, da bi v tej revizijski zadevi obravnavane višine odškodnin, seveda ob nujni individualizaciji odmere, odstopale navzdol od primerjanih primerov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 18.11.1993, v kateri je prišlo do zvina tožničine vratne hrbtenice, je sodišče prve stopnje odmerilo tožnici odškodnino za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem v višini 600.000,00 SIT od zahtevanih 1,200.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT od zahtevanih 400.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zahtevanih 1,000.000,00 SIT, kar pa je znižalo za 40%, kolikor gre na račun tožničinih degenerativnih sprememb. Odmerilo ji je še zahtevanih 1,400.000,00 SIT gmotne škode. Upoštevalo ji je odškodnino, ki jo je toženka že plačala, in tako razsodilo (upoštevaje popravni sklep), da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 525.542,93 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od različnih zneskov in od različnih datumov, medtem ko je v presežku za še zahtevanih 1,406.458,00 SIT tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank glede glavne stvari zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je glede pravdnih stroškov ugodilo in stroškovni izrek razveljavilo. Ugotovilo je, da so odškodnine po posameznih postavkah primerno odmerjene.

Proti tej sodbi, s katero je bil potrjen zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni, tako da prisodi še nadaljnjo odškodnino 1,406.458,00 SIT. Trdi, da je glede na dosedanjo sodno prakso prisojena prenizka odškodnina. V zvezi s telesnimi bolečinami poudarja, da so trajale te 85 dni in od tega 40 dni hude in srednje močne, stalne bolečine in mravljinčenje pa bo tožnica trpela do konca življenja, predvideno okoli 35 let. Našteje tudi vse neprijetnosti med zdravljenjem. Šlo je za hud primarni strah in štiri mesece zaskrbljenosti za izid zdravljenja, pa še zdaj jo stalno skrbi, kako bo z vratno hrbtenico in levo roko. Tožničine življenjske aktivnosti so se zmanjšale kar za 12% in tožnici se je življenje spremenilo, saj je morala pustiti službo in ne zmore več opravljati številnih gospodinjskih del, kar ji vse povzroča hude duševne bolečine. Zato ji gre tudi vsa odškodnina iz tega naslova. Navaja odločitve sodišč, ki so v podobnih primerih prisodila višjo odškodnino.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija povzema dejanske ugotovitve do katerih je prišlo sodišče med dokaznim postopkom, pri čemer se še posebej sklicuje na izvedensko mnenje. Vendar pri tem glede nekaterih okoliščin pretirava. Ko tako večkrat poudarja, da bo tožnica trpela bolečine in doživljala zmanjšanje svoje življenjske aktivnosti vse do svoje smrti, velja opozoriti da je izvedenec podal mnenje, da bo to trajalo dalj časa, ni pa zapisal, da doživljenjsko. Po izvedenčevi gradaciji bolečin (hude, srednje močne, zmerne, lažje) so hude in srednje hude (močne) trajale 20 in ne 40 dni. Izvedenec je pri opisu tožničinega bodočega počutja govoril bolj o težavah kakor pa o bolečinah. V zvezi z zadnjimi, ki jih revizija posebej povezuje z njenim delovnim mestom, ni mogoče mimo dejstva, da je tožnica, kot je sama izjavila, po nesreči delala le krajši čas, šla nato na štiriletni bolniški dopust, potem pa dala odpoved in se priglasila na zavodu za zaposlovanje, kar vse ne kaže, da bi še opravljala svoj poklic.

V revizijskem postopku so tako stranke kakor tudi sodišče vezani na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja (razlog iz tretjega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77). Tako lahko revizijsko sodišče presoja pravilnost uporabljenega prava pri odmeri odškodnin iz posameznih naslovov na način, da upošteva le tisto glede stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin in strahu ter druge okoliščine primera (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih), kar sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Ob takšnem preizkusu, upoštevaje v izpodbijanih sodbah navedene dejanske ugotovitve, pa se je pokazalo, da so odmerjene odškodnine takšne, da ustrezajo pravičnemu denarnemu zadoščenju zanje, in sicer 600.000,00 SIT za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem in 140.000,00 SIT za strah.

Pravilno je razsojeno tudi o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. K obsežnemu delu revizije v zvezi s to odškodninsko postavko je treba povedati, da je sodišče odmerilo odškodnino v znesku (1,000.000,00 SIT), kot ga je uveljavljala tožnica, res pa jo je, in to utemeljeno, znižalo na račun ugotovljenih tožničinih degenerativnih sprememb, ki po izvedenčevem mnenju izvirajo od prej in niso posledica obravnavane nezgode, pač pa v navedenem odstotku vplivajo na tožničine sedanje težave. Tožnica k podanem mnenju ni imela pripomb in ni zahtevala neposrednega zaslišanja izvedenca. Tako ne more zdaj v reviziji (tudi v pritožbenem postopku ni uveljavljala razloga zmotne nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) načenjati dejanskega vprašanja vzročne zveze z vidika nezgode kot sprožilnega momenta za sedanje manifestiranje degenerativnih sprememb.

Končno ne drži niti očitek, da nižji sodišči nista prisodili odškodnine skladno s sodno prakso. Revizijsko sodišče sicer ni opravilo primerjave z v reviziji navedenimi zadevami oziroma sodbami nižjih sodišč, ker te ne morejo biti neposreden relevanten predmet primerjave. Že tako po zakonu (109. člen Zakona o sodiščih) kakor tudi po naravi stvari same je skrb za enotno sodno prakso v državi na vrhovnem sodišču. Tri odškodninske zadeve, preizkušene v revizijskem postopku, ki jih ponuja revizija za primerjavo, pa nikakor ne pokažejo, da bi v tej revizijski zadevi obravnavane višine odškodnin, seveda ob nujni individualizaciji odmere, odstopale navzdol od primerjanih primerov.

Po razloženem uveljavljani revizijski razlog ni podan, in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP/77).