Jedro

Ob dejanski ugotovitvi sodišča, da je toženec tožniku primarno dolgoval plačilo kupnine v denarju, (pogodbena volja strank je bila sklenitev prodajne pogodbe in ne morda menjalne pogodbe) je pravilna tudi odločitev sodišča, da zaveže toženca k plačilu neplačanega zneska kupnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženca, da tožniku plača 2,700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2004 do plačila.

2. Pritožbeno sodišče je v celoti zavrnilo toženčevo pritožbo proti prvostopenjski sodbi.

3. Toženec je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi "bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava". Poudarja, da je že v pripravljalni vlogi z dne 16. 9. 2004, ki je bila tožniku vročena na prvem naroku glavne obravnave 17. 9. 2004, smiselno podal ugovor pasivne legitimacije, saj je v njej navedel, da bi moral tožnik uperiti tožbeni zahtevek zoper družbo G. d.o.o. in ne zoper toženca. Družba G. d.o.o. naj bi prevzela dolg, dogovor z dne 14. 3. 2003 pa je toženec podpisal kot zakoniti zastopnik družbe in ne kot fizična oseba. Tožnik se je tako strinjal, da kompenzacijo, dogovorjeno s kupoprodajno pogodbo 13. 5. 2003, opravi tretji, prevzemnik pa stopi na dolžnikovo mesto in ne odgovarja poleg dolžnika. Pravdni stranki sta se tudi že 13. 5. 2003 dejansko dogovorili za plačilo s kompenzacijo in zato tožnik v nobenem primeru ni upravičen do plačila v denarju.

4. Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu in vročena tožniku, ta pa nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. V reviziji niso konkretizirane relevantne kršitve določb pravdnega postopka in se zato Vrhovno sodišče z njimi ni ukvarjalo.(1)

7. Povsem nepomembno je, kdaj je toženec "podal ugovor pasivne legitimacije" v smislu, da bi moral tožnik tožiti družbo G. d.o.o. in ne toženca, saj gre pri tem za vprašanje uporabe materialnega prava. Materialnopravni preizkus izpodbijane sodbe pa je zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP možen le ob upoštevanju tistih dejstev, ki predstavljajo podlago prvostopenjske in drugostopenjske sodbe. Relevantna dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je znašala kupnina za plovilo 4,700.000,00 SIT, od česar je toženec tožniku poravnal 2,000.000,00 SIT v obliki gradbenega materiala, ki ga je tožniku dobavila njegova družba G. d.o.o. V relevantnih ugotovitvah ni nikakršne podlage za stališče, da je navedena družba prevzela toženčev dolg v smislu 427. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Pravilno je tudi stališče sodišča, da je toženčeva obveznost do tožnika glede zneska 2,000.000,00 SIT prenehala z nadomestno izpolnitvijo v obliki dobavljenega gradbenega materiala.(2) Ob dejanski ugotovitvi sodišča, da je toženec tožniku primarno dolgoval plačilo kupnine v denarju, (pogodbena volja strank je bila sklenitev prodajne pogodbe in ne morda menjalne pogodbe) je pravilna tudi odločitev sodišča, da zaveže toženca k plačilu neplačanega zneska kupnine.

8. Zavrnitev revizije ima podlago v 378. členu ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj prvi odstavek 370. člena in 371. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Op. št. (2): Primerjaj prvi odstavek 283. člena OZ.