Jedro

Med okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost in ki vplivajo na višino izrečene kazni (2. odstavek 41. člena KZ), sodijo tudi tiste, na podlagi katerih je sodišče obsojenca opredelilo kot agresivno osebo. Gre za značajsko lastnost, ko je mogoče osebo opredeliti kot napadalnega, nasilnega človeka, kar ni mogoče posplošeno trditi za vse storilce kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe. Ta lastnost zato nima nobene zveze z znaki kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ.

V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zadostuje sklicevanje na pritožbene navedbe. V takem primeru zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je v ponovljenem postopku spoznalo obs. I.B. za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je kazen treh mesecev zapora. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka, od tega 100.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo zagovornikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v višini 50.000, 00 SIT kot strošek pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik je dne 18.9.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede na obrazložitev izpodbija tako sodbo sodišča prve kot sodišča druge stopnje, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona (razlog po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP) in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP (razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in "izpodbijano sodbo razveljavi oz. spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe", ter da se odloži izvršitev sodbe.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da kršitve zakona v zvezi z uporabo 41. člena KZ niso podane. V zvezi z opredelitvijo lahke telesne poškodbe zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, uveljavljano kršitev pravice do obrambe pa je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno zavrnilo. Predlaga, da se zahteva zavrne kot neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po zagovornikovem mnenju je bil kršen 41. člen KZ, ker ga sodišči sploh nista upoštevali, češ, da sta se odločili za nepogojno obsodbo iz razloga, ker je obsojenec agresivna oseba. Navedeno je namreč "pogoj za predmetno obtožbo", enega dejstva pa ni mogoče uporabiti tudi kot obteževalno okoliščino. Med olajševalnimi okoliščinami pa je v sodbi kljub očitku izbitka dveh zob celo poudarjeno, da zaradi bolezni zob z dejanjem niso nastale hujše posledice na oškodovančevem zdravju.

Izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe glede izrečene kazenske sankcije je mogoče le, če je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila (med drugim) z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP). V obravnavanem primeru tega ni mogoče trditi, saj je bila trimesečna zaporna kazen izrečena v mejah, določenih v drugem odstavku 133. člena KZ. Kar pa zadeva splošna pravila za odmero kazni, je v prvem odstavku 41. člena KZ določeno, da sodišče odmeri storilcu kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, glede na težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo. V drugem odstavku navedenega člena je določeno, da mora sodišče pri tem upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, nato pa primeroma našteva nekatere od teh okoliščin, med njimi tudi okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost. V ta okvir nedvomno sodijo tudi tiste, na podlagi katerih je višje sodišče obsojenca opredelilo kot agresivno osebo, kar pa nima nobene zveze z znaki obravnavanega kaznivega dejanja, kot to napačno povezuje zagovornik. Gre namreč za značajsko lastnost, ko je mogoče osebo opredeliti kot napadalnega, nasilnega človeka, kar ni mogoče posplošeno trditi za vse storilce tovrstnih kaznivih dejanj. Glede na to da sta obe sodišči v obrazložitvi svojih sodb navedli tako olajševalne kot obteževalne okoliščine, ne drži trditev o neupoštevanju 41. člena KZ. Očitno pa je predvsem to, da se zagovornik ne strinja z izrečeno kazensko sankcijo, s čimer uveljavlja razlog iz 4. točke 370. člena ZKP, ki je zgolj pritožbeni razlog.

Naslednja kršitev kazenskega zakona je po zagovornikovem mnenju v tem, da v konkretnem primeru ni šlo za lahko telesno poškodbo, ker je imel oškodovanec tako hudo obolenje zob, da je bilo to vzrok "izbitju" in ne udarec s pestjo. S takimi navedbami zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, to je ugotovitev, da sta oškodovancu izpadla četrti in peti zob desno spodaj, ker ga je obsojenec najmanj enkrat udaril s pestjo v predel obraza. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbi, obe izpodbijani sodbi pa imata nesprejemljive razloge o izreku nepogojne zaporne kazni. Glede slednjega je Vrhovno sodišče zavzelo stališče v predhodnjih razlogih, ki se nanašajo na kršitev 41. člena KZ in pogojev za izrek pogojne obsodbe. Trditev o pomanjkanju razlogov o pritožbi pa je povsem pavšalna in ne pojasnjuje, kateri razlogi o odločilnih dejstvih manjkajo v sodbi višjega sodišča. V skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP ne zadostuje sklicevanje na pritožbene navedbe, zato zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti.

V okvir bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pa sodi kršitev pravice do obrambe. To je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, če je kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Zagovornik v zvezi s tem navaja, da sta tako sodišče prve kot druge stopnje dobesedno molčali o obrambi, čeprav je ta ovrgla obremenilne dokaze, zagovornik pa je ves čas opozarjal na pomankljivosti obtožbe. S trditvijo o nedoslednosti in neutemeljenosti obremenilnih dokazov zagovornik uveljavlja svojo oceno le-teh, ta pa je drugačna od tiste, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje. S tem ponovno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Pravica do obrambe pa je bila potrditvah v zahtevi kršena tudi iz razloga, ker je bilo zagovorniku v ponovljenem postopku prepovedano izpraševanje prič, češ da ponavlja vprašanja. Sam pravi, da ni postavljal enakih vprašanj, saj mu ta sploh niso bila dovoljena, poleg tega je bil spremenjen senat, oškodovanec in njegove priče pa so vedno drugače izpovedovali.

Zagovornik pri tem ne pove, kako je kršitev vplivala na zakonitost izpodbijanih sodb, kar je pogoj za uveljavljanje navedene kršitve oziroma ne konkretizitra, kaj sploh je hotel vprašati, pa ni smel in kakšen vpliv je imelo to na izpodbijani sodbi. Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da se je do tega očitka opredelilo že višje sodišče na drugi strani obrazložitve svoje sodbe med drugim z navedbo, da podatki spisa za kaj takega ne dajejo podlage in jih navedlo. S temi ugotovitvami se strinja tudi Vrhovno sodišče in dodaja, da je v zapisniku o glavni obravnavi 5.2.2001 in 13.3.2001 pri zaslišanju vsake priče poleg tega, da izpoveduje enako kot v predhodnih zaslišanjih, zapisana še ugotovitev, da zanjo ni nadaljnjih vprašanj. O neki splošni prepovedi zagovorniku, da postavlja vprašanja, zato ni mogoče govoriti. Sem tudi ni mogoče šteti opozorila predsednice senata med zaslišanjem oškodovanca, da ne bo dovoljevala vprašanj, ki so že bila postavljena in je bilo nanje že odgovorjeno.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana nobena kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, deloma pa je zahteva vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP). Iz tega razloga tudi ni odredilo, da se odloži izvršitev pravnomočne sodbe (četrti odstavek 423. člena ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo, da postopek ni bil zamotan in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje (nizka plača, osebni avto letnik 1987, brez drugega premoženja, brez preživninskih obveznosti).