Jedro

Med strankama ostaja sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz 2.a člena ZVV za priznanje statusa vojnega veterana - organizatorja manevrske strukture narodne zaščite na lokalnem nivoju. Za to ni odločilno, ali je tožnik imel pisno potrdilo o opravljanju te funkcije. Bistveno je, da bi iz dokaznega postopka izhajalo, da je bil na to funkcijo imenovan s strani pristojnih organov in da jo je tudi opravljal. Tega pa v postopku ni dokazal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Upravna enota A. zahtevku tožnika za priznanje statusa in vpisa v evidenco vojnih veteranov kot organizatorja manevrske strukture mednarodne zaščite (v nadaljevanju MSNZ), ni ugodila. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožnik dne 10. 3. 2011 vložil zahtevek za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov kot organizatorja MSNZ na lokalni ravni na podlagi 2.a člena ZVV. K zahtevku je priložil knjigo Prikrita modra mreža s podnapisom Organi za notranje zadeve Republike Slovenije v projektu MSNZ leta 1990. Upravni organ je k zadevi pridobil odgovor Ministrstva za notranje zadeve, po katerem tožnika ni na seznamu organizatorjev MSNZ iz organov za notranje zadeve leta 1990. Iz uradnih evidenc Ministrstva za notranje zadeve pa izhaja, da je bil tožnik od 15. 2. 1988 do 30. 9. 1992 zaposlen na UNZ B. kot komandir policije A. V nadaljevanju upravni organ pojasnjuje, da je opravil ugotovitveni postopek, saj je zaslišal tudi C.C., ki je bil leta 1991 organizator MSNZ na pokrajinskem nivoju UNZ B. po podatkih Ministrstva za notranje zadeve. V zadevi je bil kot priča vabljen še Č.Č., ki je bil po podatkih ministrstva prav tako organizator MSNZ na pokrajinskem nivoju UNZ B. Prav tako je kot stranka podal izjavo tožnik.

V nadaljevanju se upravni organ sklicuje na 2. in 2.a člen Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV). Ugotavlja, da tožnik v svoji izjavi sicer navaja opravljanje nalog MSNZ, omenjen pa je tudi v knjigi Prikrita modra mreža. Vendar pa te navedbe niso podprte ne s potrdilom pristojnega organa, niti z izjavami organizatorjev MSNZ na višjem pokrajinskem nivoju o imenovanju tožnika za organizatorja MSNZ na nižjem občinskem nivoju. Knjiga, ki jo je tožnik predložil, pa ne predstavlja dokumenta, ki bi nedvomno potrjeval dogajanje povezano z organizacijo MSNZ. Zato je upravni organ ni mogel upoštevati kot javno listino. Tožnik tako ni izkazal izpolnjevanja pogojev v drugem in tretjem odstavku 2.a člena ZVV.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je s svojo odločbo št. 13001-64/2012 z dne 22. 5. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da pritožnik pisne odločbe o imenovanju za organizatorja MSNZ ni prejel. Prav tako mu tudi Ministrstvo za notranje zadeve ustreznega potrdila ni izdalo. Zato je v upravnem postopku v skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZVV upravni organ pred izdajo odločbe vodil ugotovitveni postopek. V ta namen je upravni organ po izdaji odločbe in prejetju pritožbe zaslišal tudi pričo D.D., ki je bil v letu 1990 od vodstva takratnega Republiškega Sekretariata za notranje zadeve določen za organizatorja MSNZ v organih za notranje zadeve na območju takratne USNZ B. Priča je potrdil, da je pritožnik v tistem času tako kot ostali komandirji takratnih postaj milic iz Dolenjske in Bele Krajine, bil obveščen o nalogah in aktivnostih MSNZ na sestanku, ki se je odvijal v začetku jeseni pri njem doma. Takrat je tožnik tudi dobil konkretne naloge v zvezi z aktivnostmi pri delu na področju MSNZ, predvsem kako zavarovati orožje, ki je bilo hranjeno na postaji milice A. Da ni bil organizator MSNZ, izhaja tudi iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve z dne 28. 3. 2011. Pritožnik je predlagal tudi zaslišanje Č.Č., ki pa se, kljub večkratnemu pozivu prvostopnega organa, zaslišanja ni udeležil. Upravni organ druge stopnje tako ugotavlja, da je tožnik opravljal posamezne določene naloge v zvezi z osamosvojitvijo Republike Slovenije, omenjene tudi v knjigi Prikrita modra mreža, vendar pa slednje ne predstavlja dokumenta, ki bi nedvoumno potrjeval dogajanje povezano z organizacijo MSNZ. Pritožnik kot dokazilo ni predložil odločbe oziroma drugega pisnega akta o imenovanju na katerokoli funkcijo sistema MSNZ. Navedenega nista potrdili niti zaslišani priči C.C. in D.D. Glede na hierarhijo MSNZ pa bi ga lahko imenovala prav ona dva. Tudi po presoji upravnega organa druge stopnje, za uveljavitev statusa vojnega veterana ne zadošča zgolj izjava stranke, ki ni potrjena z neposrednim dokazom. V postopku na prvi stopnji so bili izvedeni vsi dokazi za ugotovitev popolnega dejanskega stanja oziroma materialne resnice. Upravni organ druge stopnje je preveril tudi pritožnikove navedbe glede pozitivnega priznanja statusa vojnega veterana organizatorja MSNZ ostalim komandirjem postaj v tistem času in ugotovil, da tudi ostalim komandirjem na področju Dolenjske in Bele Krajine navedeni status ni bil podeljen.

Upravni organ tudi ni zasledil bistvenih kršitev pravil postopka. Odločbo je izdal stvarno pristojni organ, stranki pa je bila dana možnost udeležbe in se je postopka tudi udeleževala. Izjavila se je o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo upravnega organa ne strinja. Pri tem se sklicuje na vse razloge iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), zlasti pa na razloge, ker v postopku za izdajo upravnega akta materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, ker se v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, kar je vplivalo na zakonitost odločitve in ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Kolikor bi tožena stranka postopala pravilno in zakonito, bi po njegovem morala z upoštevanjem 2.a člena ZVV ugotoviti, da tožnik izpolnjuje vse zakonske znake omenjenega določila ter mu status vojnega veterana priznati. Zakon nikjer ne zahteva posebne pisne odločitve organizatorja na primer odločbe o imenovanju in podobnem. S tem, ko je tožnik po odločitvi organizatorja D.D. dejansko opravljal in opravil vse naloge narodne zaščite, ne more biti razlog za nepriznanje statusa vojnega veterana dejstvo, da tožniku v tej zvezi nihče ni izdal pisnega dokumenta. Po vedenju tožnika tudi vsem, ki se jim priznava status organizatorja MSNZ na lokalnem nivoju, niso bile izdane nikakršne odločbe o imenovanju. Tožnik je na delovnem mestu komandirja Postaje milice A. v relevantnem obdobju na lokalnem nivoju opravljal in opravil vse naloge narodne zaščite, navedene v drugem odstavku 2.a člena ZVV po odločitvi organizatorja na regionalnem nivoju D.D. Slednji je potrdil, da je tožnik dobil v spornem obdobju konkretne naloge v zvezi z aktivnostmi pri delu MSNZ. Povsod drugje po Sloveniji, razen na področju Dolenjske, so bili komandirji postaj milic z enako ali manjšo vlogo, kot jo je imel tožnik, tudi formalno vpisani v evidenco organizatorjev. Zgolj tožnik ter še dva kolega so bili iz nerazumljivih razlogov iz tega izvzeti. Po drugi strani pa so v evidenci organizatorjev MSNZ evidentirani za področje Dolenjske ljudje, za katere tožnik resnično ne ve, da bi imeli kakršnokoli povezavo z MSNZ. Tudi iz knjige oziroma strokovne publikacije Prikrita modra mreža je lepo razvidna in očitna vloga tožnika v organizaciji MSNZ na lokalnem nivoju. Zato tožena stranka neutemeljeno zavzema stališče, da gradivo, ki ga je tožnik predložil k zahtevku, ne predstavlja dokumenta, ki bi nedvomno potrjeval dogajanje, povezano z organizacijo MSNZ. Knjiga res ni javna listina, je pa še kako trden dokaz o tožnikovi vpletenosti in sodelovanju v organizacijski strukturi MSNZ na regionalnem nivoju v spornem obdobju. Tožnik je v obdobju od 17. 5. 1990 do 25. 6. 1991 varoval občinski sekretariat za LO v A., organiziral in izvajal varovanje evidenc nabornikov, organiziral in zagotovil varovanje orožja, izvedel selitev orožja Postaje milice A. na tajno lokacijo. Prav tako je organiziral in neposredno izvajal obveščevalno in kontraobveščevalno dejavnost, organiziral pokrivanje vseh vitalnih objektov komunikacij in infrastrukturnih objektov ter se v prostorih postaje milice A. pogovarjal z E.E., takratnim organom varnosti v TO. V vsem tem času je bil tožnikov predstojnik načelnik uprave g. D.D. Ni šlo za neke običajne naloge oziroma redno dejavnost tožnika na delovnem mestu komandirja PM A. Ponižujoče in zavržno je navajati, da je bil tožnik le sodelavec organizatorjev MSNZ. Tožniku je bilo iz zanesljivih virov tudi povedano, da je D.D. celo predlagal vodji službe za obrambo in varnostno načrtovanje g. F.F., naj se seznam organizatorjev za Dolenjsko razširi tudi na tožnika, vendar do tega ni prišlo iz razloga, ker naj bi bila politika taka, da se v širitev seznama naj ne bi šlo.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožnikovemu zahtevku ugodi, mu status vojnega veterana v spornem obdobju prizna ter ugotovi, da je na podlagi priznanja statusa upravičen do vpisa v vse ustrezne evidence in do vseh bonitet na tej podlagi. Prav tako naj mu tožena stranka povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik pisne odločitve o imenovanju za organizatorja manevrske strukture narodne zaščite ni prejel. Prav tako mu Ministrstvo za notranje zadeve ni izdalo ustreznega potrdila. D.D., Č.Č. in C.C. bi lahko imenovali ljudi za organizacijo MSNZ na občinskem nivoju. Zaslišani priči D.D. in C.C. v svoji izjavi nista izpovedala in potrdila, da bi tožnika imenovala na mesto organizatorja MSNZ. Tožena stranka ne zanika tožnikovega udejstvovanja in sodelovanja pri obrambi Republike Slovenije v času vojaške agresije. Na podlagi ugotovljenih dejstev pa v upravnem postopku izhaja, da niso izpolnjeni pogoji, kot jih za priznanje statusa vojnega veterana organizatorja MSNZ, določa ZVV. Zato tožniku status ni bil priznan.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, relevantno za presojo tega upravnega spora, med strankama ni sporno.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča med strankama prvenstveno ostaja neusklajeno, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz 2.a člena ZVV za priznanje statusa vojnega veterana organizatorja MSNZ na lokalnem nivoju. Tožnik bi torej moral dokazati, da je po odločitvi organizatorja manevrske strukture v obdobju od 17. 5. 1990 do 25. 6. 1991 opravljal naloge narodne zaščite oziroma opravljal funkcijo občinskega načelnika in namestnika načelnika narodne zaščite oziroma osebe, ki je bila po odločitvi pristojnega organa za notranje zadeve določena za organiziranje manevrske strukture narodne zaščite v okviru organov za notranje zadeve. Za razjasnitev omenjenega vprašanja res ni odločilno, ali je tožnik imel ali ni imel pisno potrdilo o opravljanju funkcije organizatorja MSNZ na lokalnem nivoju. Bistveno za odločitev pa je, da bi iz dokaznega postopka izhajalo, da je bil na to funkcijo imenovan s strani pristojnih organov in da jo je tudi opravljal. Tega pa tožnik v postopku ni dokazal. Glede na določbe zakona statusa vojnega veterana ni mogoče priznati vsakomur, ki je na kakršenkoli način sodeloval pri osamosvojitvi Republike Slovenije, temveč le tistimu, ki je v konkretnem postopku dokazal, da je bila njegova udeležba takšna, kot jo določa zakon. Zato delovanje tožnika tudi po mnenju sodišča nima elementov neposredne vključenosti v oboroženi odpor po 1. členu zakona. Tožnik pa tudi ni izpolnil dodatnih kriterijev iz 2.a člena. Prav tako svojega delovanja pri opravljanju dolžnosti obrambe Slovenije ni dokazal z drugimi dokazili, ki bi bili drugačni od tistih, ki so navedeni v upravnem spisu. Delovanje zunaj okvira, ki ga določa zakon, ni podlaga za pridobitev statusa vojnega veterana. Iz podatkov v spisu tudi ne izhaja, da bi bile posamezne uradne evidence uničene, niti tožeča stranka kaj takega ne trdi. Tudi pavšalno zatrjevanje, da je bil na podlagi podobnih dejstev in okoliščin drugim tak status priznan, je v konkretnem primeru premalo za ugoditev zahtevku tožnika.

Sodišče pri tem še poudarja, da je tožnik kot dokaz predlagal v tožbi tudi zaslišanje G.G. in F.F. Gre za nedopustno tožbeno novoto iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Tožnik namreč niti ne trdi, še manj dokazuje, da omenjenih prič ni mogel predlagati v postopku pred izdajo akta. Prav tako ne trdi, da bi omenjeni priči vedeli povedati o okoliščini, da je tožnik za organizatorja MSNZ na lokalnem nivoju bil imenovan.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.