Jedro

Skladno z določilom 15. člena OZ je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Če soglasja o tem med pravdnima strankama ni, pogodba sploh nastane ne. Ker toženka novega dogovora ni podpisala in hkrati zavrača plačevanje na 30,00 EUR mesečno povišanih stroškov obdelave podatkov, do soglasja volj glede tega povišanja med pravdnima strankama ni prišlo. Zato je zmotno pravno stališče pritožnice, da je manjkajočo voljo ene od pravdnih strank za sklenitev pogodbe mogoče nadomestiti s teorijo o konvalidaciji pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana odločba**

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 28. 1. 2021 (I. točka izreka, sklep) in razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 223,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dveh zneskov, razvidnih iz II. točke izreka sodbe. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 341,6 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 24,40 EUR, ki so mesečno zapadli v plačilo v tej višini od 17. 12. 2019 do 15. 1. 2021 (v 14. alineji III. odstavka izpodbijane sodbe zmotno navedeno do _15. 1. 2020_)1 je zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. V obrazložitvi je povzelo navedbe obeh pravdnih strank, svojo odločitev pa je oprlo na naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da sta pravdni stranki solastnici poslovne stavbe v Ljubljani, ki ima skupno 18 solastnikov, (2) da tožnica prejema vse račune za obratovalne stroške in jih mesečno deli med ostale solastnike, (3) da sta pravdni stranki v zvezi s tem 17. 11. 2016 sklenili dogovor (A75, v nadaljevanju: _prvi dogovor)_, v katerem sta dogovorili medsebojni ključ delitve obratovalnih stroškov in obveznost toženke, da tožnici za popisovanje števcev, obdelavo podatkov, kopiranje in izstavljanje računov mesečno plačuje po 10,00 EUR mesečno, (4) da je tožnica toženki decembra 2019 v podpis poslala nov dogovor z dne 4. 12. 2019 (A76, v nadaljevanju: _novi_ _dogovor_), v katerem je med drugim določila drugačen ključ delitve obratovalnih stroškov; stroške obdelave podatkov pa je z 10,00 EUR mesečno zvišala na 30,00 EUR mesečno, (5) da toženka _novega dogovora_ ni podpisala (6) da je ta dogovor sicer delno sprejela, vendar ne v tistem delu, ki se nanaša na povišanje stroškov za obdelavo podatkov, (7) da je tožnica toženki na podlagi _novega dogovora_ izstavila vtoževane račune za obdobje od novembra 2019 do decembra 2020, (8) da je toženka te račune delno poravnala, (9) da teh računov ni poravnala v tistem delu, ki se nanašajo na povišanje stroškov obdelave (od 10,00 EUR mesečno na 30,00 EUR mesečno) in med drugim (10), da je računa št. 2020-00575 z dne 7. 1. 2022 za znesek 232,21 ostal v celoti neplačan.

3. Upoštevajoč ta dejstva je presodilo, da soglasja volj med pravdnima strankama glede povišanja stroškov obdelave podatkov ni prišlo. Zato tožnica ni upravičena do višjega plačila od dogovorjenega s _prvim dogovorom,_ kolikor ji je toženka tudi plačevala. Zato je s III. točko izreka ta del tožbenega zahtevka (14 x 24,40 EUR) v skupni višni 341,19 EUR zavrnilo.

**Pritožba tožnice**

4. Proti III. in IV. točki izreka se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih določb pravdnega postopka. Predlagala je razveljavitev izpodbijanih delov sodbe ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa spremembo IV. točke izreka tako, da mora toženka povrniti tožnici tako pravdne stroške kot stroške pritožbenega postopka s pripadki.

5. Na vročeno pritožbo toženka ni odgovorila.

**K odločitvi o pritožbi**

6. Pritožba ni utemeljena. Na odločilne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

7. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Odgovori na odločilne pritožbene navedbe_

8. Rdeča nit obsežnih pritožbenih navedb je očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je _novi dogovor_ zaradi pretežne izpolnitve tistih obveznosti s strani toženke, ki iz tega dogovora izvirajo, stopil v veljavo na podlagi teorije o realizaciji. V prid pravilnosti tega pravnega stališča je navedla, da iz ravnanj pravnih strank očitno izhaja soglasje volj, da je za veljavnost dogovora z dne 4. 12. 2019 potrebna pisna oblika in da je toženka ta dogovor z izjemo plačevanja po 24,40 EUR mesečno, redno izpolnjevala. Torej se je strinjala, da je za veljavnost tega dogovora potrebna pisna oblika (forma al valorem).

9. To pritožbeno stališče je pravno zmotno. Pritožnica sama navaja, da toženka šteje za veljaven le _prvi dogovor_ in da _novega dogovora_ ne šteje za veljavno sklenjenega (predzadnji odstavek na 4. stani pritožbe).

10. Kot je zgoraj pojasnjeno, je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Med njimi pa _ni ugotovitve_, da je med pravdnima strankama _nesporno_, da je _prvi dogovor_ v celoti prenehal veljati (drugi stavek III. točke pritožbe). Sicer pa je ta pritožbena navedba tudi v nasprotju s pravkar povzeto pritožbeno navedbo iz predhodne točke.

11. Drži sicer pritožbena trditev, da je toženka na _novi dogovor_ pristala brez podpisa, vendar ne v tistem delu, ki se nanaša na povišanje stroškov za obdelavo podatkov. Iz tega sledi, da do soglasja volj v točki, ki je odločilna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, med pravdnima strankama ni prišlo.

12. Iz določila 58. člena OZ izhaja, da je pogodba, _za katero se zahteva pisna oblika,_ veljavna, če ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale. Skladno z določilom 15. člena OZ je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Če soglasja o tem med pravdnima strankama ni, pogodba sploh nastane ne. Ker toženka novega dogovora ni podpisala in hkrati zavrača plačevanje na 30,00 EUR mesečno povišanih stroškov obdelave podatkov, _do soglasja volj_ glede tega povišanja med pravdnima strankama _ni prišlo_. Zato je zmotno pravno stališče pritožnice, da je manjkajočo voljo ene od pravdnih strank za sklenitev pogodbe mogoče nadomestiti s teorijo o konvalidaciji pogodbe.

13. Ker ne drži pritožbena navedba (III. točka pritožbe), da je med pravdnima strankama nesporno, da je _prvi dogovor_ v celoti prenehal veljati, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, češ da obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih glede na trditve, navedbe in listinske dokaze v sodnem spisu.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek (IV. točka pritožbe), da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, ker tožbenega zahtevka ni presojalo v luči vprašanja dejanskih stroškov, ki tožeči stranki nastajajo z obdelavo podatkov. Stališče, ki ga je pritožnica zavzela (v IV. točki pritožbe), da _gre za storitev in/ali posel, ki ga tožnica mesečno opravlja za toženko, zaradi česar ji brez dvoma pripada plačilo bodisi v dogovorjeni višini, bodisi v dejanski višini, če konsenza v zvezi s tem ni,_ pa nima podlage v zakonu. Le v primeru, če bi tožnica ponudila trditve, ki bi omogočale presojo zavrnjenega dela tožbenega zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, bi se morda stroški, ki ji nastajajo v zatrjevani višini, pokazali za relevantne. Zato se pritožbeno sodišče čudi pritožbeni kritiki stališča sodišča prve stopnje, ki je v 14. točki obrazložitve na nakazalo možnost presojanja tožbenega zahtevka na podlagi neopravičene obogatitve, seveda ob ustrezni trditveni podlagi. Tej presoji sodišča prve stopnje pritožnica očita zmotno uporabo materialnega prava, vendar razlogov za tako stališče ni navedla. Če pa bi sodišče tožnici natančneje pojasnilo, katera dejstva bi morala navesti za presojanje tožbenega zahtevka tudi po določilih o neopravičeni obogatitvi, pa bi utegnilo v breme toženke kršiti določilo 23. člena Ustave RS, ki govori o tem, da ima vsakdo pravico, da o njegovih zahtevkih odloča _nepristransko_ sodišče. _Zaključek_

15. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče niti v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (363. člen ZPP).

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

1 Zaradi odprave te pisne pomote je na mestu izdaja popravnega sklepa s strani sodišča prve stopnje.