Jedro

Da je skedenj nezahtevni kmetijski objekt, torej objekt, namenjen kmetijski dejavnosti, izhaja iz 5. točke 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost. Iz definicije tega izhaja, da se skedenj kot kmetijski objekt ne more uporabljati za drugačno kot le kmetijsko dejavnost. Ali se bo načrtovani objekt potem, ko bo zgrajen, uporabljal v skladu z gradbenim dovoljenjem oziroma z drugo, spremenjeno namembnostjo pa je stvar inšpekcijskega nadzora. Glede na navedeno pa je nepravilna tudi razlaga 9. člena PUP, da sme na kmetijski površini graditi kmetijski objekt le investitor, ki se aktivno ukvarja s kmetijsko dejavnostjo (kmet).

Le v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, pa se je za stranko končal ugodno, gredo stroški v breme organa.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Upravne enote Piran št. 351-11/2012-6 z dne 1. 2. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 do vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – skednja na zemljišču parc. št. 3295 k.o. ….

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da gre za gradnjo na kmetijskem zemljišču, ki jo ureja 9. člen Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje prostorskih celot Strunjan (1), Seča (8), Karbornar – Lucan (9), Sečovlje (11) in Liminjan – Vinjole – Krog (13) v Občini Piran (Uradne objave, št. 34/90 in naslednji, v nadaljevanju PUP). Tožnik bi moral v skladu z navedeno določbo predložiti dokaz, da se aktivno ukvarja s kmetijske dejavnostjo in da bo skedenj kot nezahtevni kmetijski objekt namenjen shranjevanju sena ali slame. Ker tega ni storil, vpis v register kmetijskih gospodarstev pa še ne pomeni, da se tožnik aktivno ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, saj mu je bilo z določbo z dne 1. 12. 2011 zavrnjena zahteva za preverjanje pogojev kmeta, za izdajo gradbenega dovoljenja ni izpolnjen pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 74. c člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo (1. točka izreka) in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (2. točka). Glede slednjega je pojasnil, da gredo v skladu s 113. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) stroški v breme tistega, na čigar zahtevo se je začel postopek. V konkretnem primeru se je pritožbeni postopek začel na investitorjevo (pritožnikovo) zahtevo, zato omenjeni sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožnik se ne strinja z izdano prvostopenjsko zavrnilno odločbo in z 2. točko izreka pritožbene odločbe. V tožbi navaja, da skedenj že po definiciji (tako po SSKJ in po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost, v nadaljevanju Uredba) služi opravljanju kmetijske dejavnosti, zato ne potrebuje dodatnega opisa. Upravni organ tudi ni pojasnil, zakaj je dopolnitev vloge v tej smeri potrebna, niti ga ni poučil, katere vrste dokazil naj dostavi, zato je njegova zahteva za predložitev omenjenih dokazil neutemeljena. Poleg tega je nemogoče dokazati, da se bo skedenj, ki še ni zgrajen, dejansko uporabljal za shranjevanje sena. Upravni organ bi z ogledom zemljišča lahko ugotovil, da bo predvidena gradnja lahko služila le temu, čemur je po Uredbi namenjen skedenj. Ker tega ni storil, je dejansko stanje ostalo nepopolno in napačno ugotovljeno. Neutemeljena je tudi zahteva za predložitev dokazil o opravljanju kmetijske dejavnosti, pri čemer je upravni organ celo ugotovil, da ima tožnik registrirano kmetijsko gospodarstvo in da je njegov nosilec, zato po njegovem mnenju dodatna dokazila, da se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, niso potrebna. Tudi sicer se aktivno dokazovanje opravljanja kmetijske dejavnosti zahteva npr. v postopku za uveljavljanje predkupne pravice pri nakupu kmetijskega zemljišča, ne pa v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Poudarja, da besedne zveze „namenjeni kmetijski dejavnosti“ iz 9. člena PUP ni mogoče širiti na ugotavljanje, ali se investitor ukvarja oziroma ali se bo ukvarjal s kmetijsko dejavnostjo. Postopka izdaje gradbenega dovoljenja namreč ni mogoče aplicirati na osebo investitorja in odločati o tem, ali se bo določeni osebi dovolila gradnja določene vrste objekta. S tem bi bil presežen namen in bistvo tega postopka. Glede na vse navedeno je nepravilna tudi odločitev drugostopenjskega organa, ki je zavrnil njegov zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožnik predlaga, naj sodišče prvostopenjsko odločbo odpravi in ugodi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, podrejeno, naj prvostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. V obeh primerih predlaga, naj sodišče spremeni 2. točko izreka drugostopenjske odločbe tako, da se mu priznajo stroški pritožbenega postopka po odmeri sodišča. Zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je delno utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je gradnja skednja načrtovana na zemljišču parc. št. 3295 k.o. …, ki sodi v prvo kategorijo kmetijskih zemljišč. Dopustnost gradenj na območju kmetijskih površin ureja 9. člen PUP, ki določa, da so na teh površinah dovoljene kmetijske prostorsko ureditvene operacije, gradnja objektov in naprav, namenjenih kmetijski dejavnosti in ureditev športno rekreacijskih poti. Ta določba se po obvezni razlagi (Uradne objave Primorske novice, št. 28/08) razlaga tako, „da je potrebno za gradnjo objektov na območju kmetijskih površin upoštevati določbe Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08)“. Iz navedenega izhaja, da je treba pri razumevanju besedne zveze „gradnja objektov, namenjenih kmetijskih dejavnosti“ upoštevati določbe Uredbe, ki je veljala tudi v času izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe. Ker Uredba gradnje objektov, ki jih ureja, ne omejuje z lastnostmi investitorja, npr. da se mora ukvarjati z dejavnostjo, za katero bo namenjen objekt, je torej v skladu s PUP na kmetijskih površinah dovoljeno graditi tiste objekte, ki jih Uredba določa kot kmetijske in s tem implicitno kot objekte, ki so namenjeni kmetijski dejavnosti.

Da je skedenj nezahtevni kmetijski objekt, torej objekt, namenjen kmetijski dejavnosti, izhaja iz 5. točke 11. člena Uredbe. V omenjeni točki so namreč našteti nezahtevni pomožni kmetijsko-gozdarski objekti, med njimi tudi skedenj (5.e točka), to je enoetažen, pritličen objekt za opravljanje kmečkih opravil in shranjevanje sena ali slame z bruto površino največ 150 m2 in višino najvišje točke največ 6 m, merjeno od najnižje točke objekta, katerega streha je hkrati strop nad prostorom (enake dimenzije določa sedaj veljavna Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje v 18. točki priloge 2). Že iz te definicije izhaja, da se skedenj kot kmetijski objekt ne more uporabljati za drugačno kot le kmetijsko dejavnost. Ali se bo načrtovani objekt potem, ko bo zgrajen, uporabljal v skladu z gradbenim dovoljenjem oziroma z drugo, spremenjeno namembnostjo pa je stvar inšpekcijskega nadzora. V tem pogledu je zahteva za predložitev dokazil, da se bo skedenj dejansko uporabljal za shranjevanje sena, neutemeljena.

Glede na navedeno pa je nepravilna tudi razlaga 9. člena PUP, da sme na kmetijski površini graditi kmetijski objekt le investitor, ki se aktivno ukvarja s kmetijsko dejavnostjo (kmet). Sodišče zato le dodaja, da bi drugačna razlaga pomenila, da prostorski predpis določa investitorje, ki smejo graditi, za kar pa nima podlage v zakonu (prim. npr. 43. in 56. člen Zakona o prostorskem načrtovanju, ZPNačrt, o vsebini prostorskih aktov občine).

Ker je upravni organ nepravilno razlagal določbo PUP, je sodišče tožbi ugodilo, prvostopenjsko odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Kljub tožnikovemu predlogu ni odločilo v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1), saj v zadevi ni ugotovilo obstoja okoliščin iz prvega odstavka omenjenega člena, med drugim, da bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo.

Tožba je neutemeljena v delu, v katerem je izpodbijana 2. točka izreka drugostopenjske odločbe.

V prvem odstavku 113. člena ZUP, na katerega se sklicuje tudi pritožbeni organ, je uzakonjeno pravilo, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Le v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, pa se je za stranko končal ugodno, gredo stroški v breme organa (drugi odstavek 113. člena ZUP). Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre (ni postopka po uradni dolžnosti), ZUP pa ne določa obveznosti organa, da stranki v primeru nepravilne odločitve povrne stroške. V konkretni zadevi ni mogoče uporabiti niti določbe prvega odstavka 114. člena ZUP, po kateri v primeru, če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Drugih strank razen tožnika namreč ni bilo.

Glede na navedeno zgolj dejstvo, da je bila tožnikova pritožba neutemeljeno zavrnjena, ne daje podlage za drugačno odločitev o stroških in s tem za določitev zavezanca, ki je dolžan te stroške trpeti oz. jih povrniti tožniku (prvi odstavek 118. člena ZUP).

Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 je tožnik v primeru, če sodišče ugodi tožbi in izpodbijani upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Čeprav je tožnik s tožbo uspel le deloma, so stroški zanjo enaki kot v primeru, če bi uspel v celoti, zato mu je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila v višini 350,00 EUR, upoštevaje, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je to v obravnavanem primeru, navedeni znesek ustrezno poviša, in sicer v obravnavanem primeru za zahtevanih 20 %, torej za 70,00 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).