Jedro

Za obstoj koluzijske nevarnosti ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, kot je podana v vsaki zadevi, v kateri je treba zaslišati procesne udeležence, ampak morajo biti podane posebne, konkretne in specifične okoliščine, na podlagi katerih je mogoče a) z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že izkazal neko aktivnost v smeri začetka vplivanja na priče ali udeležence v postopku, oziroma b) utemeljiti realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec v bodoče vplival nanje in na tak način oviral potek kazenskega postopka. Le teoretična možnost vplivanja na priče ali navedba, da bo treba priče šele zaslišati, ne zadostuje za sklep, da so podani razlogi za pripor, teža kaznivega dejanja pa tudi ni tista posebna okoliščina, ki bi upravičevala bojazen, da bo obdolženi oviral kazenski postopek tako, da bo vplival na priče. Niti iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa, niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obdolženec že kaj storil ali vsaj nakazal, da bo kaj storil v smeri vplivanja na priče. Iz pravnomočnega sklepa izhajajoče splošno dejstvo, da naj bi bilo v kaznivo dejanje udeleženih več oseb, s katerimi bi obdolženec lahko stopil v stik – kot to velja za vsako zadevo – oziroma da do odreditve pripora še niso bile zaslišane vse priče, samo po sebi ne zadošča za sklepanje o obstoju konkretne, realne in upravičene bojazni, da bi obdolženec na prostosti vplival na priče oziroma soudeležence.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženega A.A. odredi le iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku.

II. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali eksplozivom po prvem in drugem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) odredila pripor iz pripornih razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Obdolženčev zagovornik je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor obdolžencu odpravi.

3. Na zahtevo je, po drugem odstavku 423. člena ZKP, odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina in predlagal njeno zavrnitev.

4. Obdolženec in njegov zagovornik sta bila z odgovorom seznanjena, pri čemer se je slednji o njem izjavil in vztrajal pri zahtevi.

B.

5. Zagovornik zahtevo vlaga zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izpodbijani pravnomočni sklep neobrazložen tako glede ponovitvene in koluzijske nevarnosti, kot tudi glede sorazmernosti odrejenega ukrepa. Utemeljenosti suma vložnik ne napada. Skladno s petim odstavkom 420. člena ZKP se sme na kršitve iz prvega odstavka tega člena vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati samo, če jih ni mogel uveljaviti v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Drugače povedano, zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le, če je izpolnjen pogoj predhodne (formalne in materialne) izčrpanosti pravnih sredstev.1 Vrhovno sodišče po pregledu listin spisa ugotavlja, da je glede ponovitvene nevarnosti in sorazmernosti zahteva materialno neizčrpana, saj teh elementov obramba v pritožbi ni izpodbijala.

6. Glede pripornega razloga koluzijske nevarnosti pa zagovornik trdi, da je le-ta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljena le z navedbo teže dejanja kot objektivne okoliščine – kar bi po vložnikovem mnenju sodilo k ponovitveni nevarnosti – in splošne subjektivne okoliščine, da naj bi bili v kaznivo dejanje vpleteni še drugi udeleženci, s katerimi bi obdolženec lahko stopil v stik. Povzeto po zagovornikovi presoji ne zadosti v sodni praksi vzpostavljenim standardom, ki terjajo konkretne, posebne okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo realno možnost vplivanja na priče oziroma druge udeležence postopka.

7. Izpodbijani pravnomočni sklep je obstoj koluzijske nevarnosti utemeljil s sklicevanjem na težo kaznivega dejanja – nevarnostjo vrste orožja in njegovo veliko količino, ter z navedbo, da naj bi bilo v kaznivo dejanje poleg obdolženega udeleženih še več oseb, zato obstaja realna nevarnost, da bi osumljeni na prostosti oviral potek kazenskega postopka s tem, da bi vplival na morebitne priče, udeležence ali prikrivalce.2 V povezavi s presojo, da ciljev ne bi bilo mogoče doseči z milejšim ukrepom, je bilo dodatno ugotovljeno tudi, da bi (v hišnem priporu) obdolženec lahko uporabljal telefon in bi tako lahko stopil v kontakt z osebami, ki so sodelovale pri kaznivem dejanju in bi jih na kazenski postopek lahko opozoril.3

8. Vrhovno sodišče pritrjuje zagovorniku, da takšna obrazložitev koluzijske nevarnosti ne ustreza standardom, vzpostavljenim v ustavnosodni praksi in judikaturi Vrhovnega sodišča. 9. Koluzijska nevarnost je na podlagi 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP podana, če je upravičena bojazen, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Tako Ustavno,4 kot Vrhovno sodišče5 sta že judicirali, da za obstoj koluzijske nevarnosti ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, kot je podana v vsaki zadevi, v kateri je treba zaslišati procesne udeležence, ampak da morajo biti podane posebne, konkretne in specifične okoliščine, na podlagi katerih je mogoče a) z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že izkazal neko aktivnost v smeri začetka vplivanja na priče ali udeležence v postopku, oziroma b) utemeljiti realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec v bodoče vplival nanje in na tak način oviral potek kazenskega postopka. Nevarnost vplivanja na druge procesne udeležence mora torej temeljiti na zanesljivih in konkretnih „posebnih“ okoliščinah, ki izkazujejo konkretno verjetnost, da bo obdolženec, če bo na prostosti, sam ali prek druge osebe vplival na priče, naj krivo pričajo, oziroma da bodo te pod njegovim vplivom storile kakšno drugo nedovoljeno dejanje, da bi ovirale sodišče pri izvedbi kazenskega postopka.6 Pri tem za utemeljitev koluzijske nevarnosti ne zadostuje že kar vsak pogovor obdolženca s pričami o tem, ali bi lahko pričale in kaj bi izpovedale, saj slednje še ne predstavlja takšne stopnje vplivanja, ki bi upravičevala ta priporni razlog; ta bi obstajal, če bi bilo ugotovljeno, da je obdolženec priče že napeljeval k lažnim izpovedbam ali k pridobivanju drugih lažnih dokazov. Iz ustavnosodne prakse tudi izrecno izhaja, da le teoretična možnost vplivanja na priče ali navedba, da bo treba priče šele zaslišati, ne zadostuje za sklep, da so podani razlogi za pripor, teža kaznivega dejanja pa tudi ni tista posebna okoliščina, ki bi upravičevala bojazen, da bo obdolženi oviral kazenski postopek tako, da bo vplival na priče.7

10. Glede na pojasnjeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niti iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa, niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obdolženec že kaj storil ali vsaj nakazal, da bo kaj storil v smeri vplivanja na priče. Glede določenih potencialnih udeležencev, ki jih našteva preiskovalna sodnica,8 iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja niti njihova povezava z obdolžencem, ki bi bila morebiti takšne narave, da bi utemeljevala realen sklep o konkretni nevarnosti obdolženčevega bodočega vplivanja nanje. Iz pravnomočnega sklepa izhajajoče splošno dejstvo, da naj bi bilo v kaznivo dejanje udeleženih več oseb, s katerimi bi obdolženec lahko stopil v stik – kot to velja za vsako zadevo – oziroma da do odreditve pripora še niso bile zaslišane vse priče, samo po sebi ne zadošča za sklepanje o obstoju konkretne, realne in upravičene bojazni, da bi obdolženec na prostosti vplival na priče oziroma soudeležence. V tem delu zahteve zato zagovornik utemeljeno navaja, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu predstavljeni razlogi ne zadoščajo za sklepanje o obstoju pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

11. Glede na pojasnjeno je Vrhovno sodišče zaključilo, da je izpodbijani pravnomočni sklep glede koluzijske nevarnosti obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato je zahtevi v tem delu ugodilo. V preostalem delu – glede ponovitvene nevarnosti in sorazmernosti – pa jo je kot neizčrpano zavrnilo (425. člen ZKP) in v tem delu v izpodbijani sklep ni posegalo. Ker je posledično podlaga za odreditev pripora iz ponovitvene nevarnosti ostala zakonita,9 je Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je pripor zoper obdolženca odredilo le na podlagi 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.10 1 Tako denimo tudi odločbe VSRS XI Ips 58052/2012 z dne 14. 2. 2013; I Ips 47924/2012 z dne 5. 9. 2013; I Ips 48272/2012 z dne 13. 2. 2014; I Ips 1313/2014 z dne 14. 5. 2015; idr. 2 Tč. 18 izpodbijanega sklepa preiskovalne sodnice. 3 Tč. 21 izpodbijanega sklepa preiskovalne sodnice. 4 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-152/06 z dne 23. 3. 2006. 5 Odločbe VSRS XI Ips 4980/2011 z dne 15. 2. 2011, XI Ips 20332/2011 z dne 26. 5. 2011, XI Ips 54651/2018 z dne 17. 1. 2019, idr. 6 Tako tudi VSRS v nedavni sodbi XI Ips 44635/2023 z dne 3. 8. 2023, tč. 8. 7 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-152/06 z dne 23. 3. 2006, tč. 11. 8 Večinoma le po prvem imenu, brez priimka. 9 Kot pojasnjeno, utemeljenosti suma vložnik ni izpodbijal. 10 Prim. s sodbami VSRS XI Ips 54651/2018 z dne 17. 1. 2019; XI Ips 16785/2019 z dne 16. 5. 2019; I Ips 274/2006 z dne 9. 11. 2006; idr.