Jedro

Kršitev kazenskega zakona pritožba uveljavlja v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon nepravilno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga je zato ostalo brez vsake podlage. Kršitev, na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obd. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v znesku 120.000,00 (sto dvajset tisoč 00/100) SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje spoznalo obd. za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po prvem odstavku 137. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo še plačilo povprečnine v znesku 60.000,00 SIT.

Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obd.

oprosti obtožbe oziroma da izpodbijano sodbo v točki 2 izreka razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona pritožba uveljavlja v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon nepravilno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga je zato ostalo brez vsake podlage. Kršitev, na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne; v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika obdolženca pa še dodaja:

Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Prepričati skuša, da se s soobd. ni prepiral ter da se je z motiko v roki le branil pred napadom z vilami, kar so sicer potrdile vse zaslišane priče. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obd. ter pričam, ampak zagovoru soobd..

Nobenega dvoma ni, da gre med družinama obeh obdolžencev za dolgoletne prepire in spore zaradi mej, čiščenja in uničevanja gramozirane ceste in drugih stvari ter da spore rešujeta na Okrajnem sodišču v Ljutomeru ali pa z inšpekcijskimi službami, ki jih običajno obvešča obd., saj te okoliščine ni zanikal. Prvostopno sodišče je povsem utemeljeno verjelo obd., ko je povedal, da sta se z soobdolžencem prepirala na cesti zaradi raztresenega gnoja na njej ter da je proti njemu mahal z motiko v roki, sam pa ga je z vilami udaril po glavi. Obd. in njegovim ožjim sorodnikom, ki so bili zaslišani kot priče, pa ni moč verjeti z vso gotovostjo, saj je obd.

navajal, da so vsi trije sorodniki bili ob njem in se pogovarjali, ko ga je soobd. napadel. Obdolženčeva žena je namreč povedala, da je v tem času bila v kuhinji in ko je slišala kričanje, je šla pogledati, kaj se dogaja.

Nobenega dvoma torej ni, da sta se obdolženca na cesti sprla, pri tem pa je obd. proti obd. mahal z motiko in ga tako ogrožal, obd. pa je soobdolženca udaril z vilami po glavi. Prvostopno sodišče je na podlagi vseh izvedenih dokazov tudi z vso gotovostjo zaključilo, da obd. pač ni ravnal v silobranu, ko je z motiko mahal proti soobdolžencu.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

Zoper prvostopno odločbo o kazenski sankciji se obdolženčev zagovornik ni pritožil, njen preizkus pa je pritožbeno sodišče opravilo glede na uveljavljana pritožbena razloga in določilo 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo obdolžencu izrečene kazenske sankcije njemu v korist. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije, obdolžencu pa izreklo kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave ter mu z njo določilo ustrezno dolgo zaporno kazen in najkrajšo preizkusno dobo, ki je po mnenju pritožbenega sodišča prekratka glede na nenehne spore med obdolžencema.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka

95. člena ZKP, povprečnina pa je odmerjena v skladu s kriteriji iz tretjega odstavka 92. člena istega zakona, torej z upoštevanjem trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obdolženca.