Jedro

Po izteku objektivnega roka pet let od dne, ko je postala sodna pravnomočna, tožeča stranka obnove ne more več predlagati, četudi je šele po izteku tega roka izvedela za okoliščine, ki tvorijo obnovitveni razlog v skladu z 10. točko 394. člena ZPP.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.744,60 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po preteku plačilnega roka dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim s sklepom predlog za obnovo tožeče stranke z dne 18. 3. 2024 zavrglo.

2.Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter samo oceni, da je bil v predlogu za obnovo postopka vsebinsko uveljavljen tudi institut vrnitve v prejšnje stanje po 116. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za vrnitev v prejšnje stanje ter odloči, da je bil predlog za obnovo postopka podan pravočasno. Podredno pa predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in razveljavljen sklep vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje z izrecnim napotilom, da naj sodišče prve stopnje po vsebini presodi tudi o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3.Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Priglasila je pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je Okrožno sodišče v Krškem 24. 1. 2013 zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 1.568.095,45 EUR s pripadki in Višje sodišče v Ljubljani je to sodbo 23. 9. 2014 potrdilo, s čimer je postala pravnomočna. Tožeča stranka je že 20. 9. 2019 podala prvi predlog za obnovo postopka, s katerim ni bila uspešna. Ponovno je vložila predlog za obnovo postopka 18. 3. 2024, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo 22. 3. 2024. Tožeča stranka je navedla, da je na podlagi 10. točke 394. člena ZPP pridobila možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša sodba.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo, ko je ob prejemu predloga za obnovo postopka najprej opravilo predhodno obravnavo oziroma formalni abstraktni preizkus predloga za obnovo, ki ga ZPP omejuje na preizkus pravočasnosti predloga v smislu 396. člena ZPP, preizkus popolnosti v smislu 2. odstavka 397. člena ZPP in na preizkus dovoljenosti predloga za obnovo postopka v smislu 395. člena ZPP. Pravilno je odločilo, da je predlog za obnovo postopka prepozen, saj je bil vložen po preteku objektivnega petletnega roka od dneva, ko je sodba postala pravnomočna (3. odst. 396. člena ZPP). Sodba sodišča prve stopnje opr. št. Pg 98/2011 je postala pravnomočna 23. 9. 2014 in se je tako petletni objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel 23. 9. 2019. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da po izteku objektivnega roka pet let od dne, ko je postala sodna pravnomočna, tožeča stranka obnove ne more več predlagati, četudi je šele po izteku tega roka izvedela za okoliščine, ki tvorijo obnovitveni razlog v skladu z 10. točko 394. člena ZPP.

7.Pritožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 399. člena ZPP, ker se ni opredelilo do izpolnjenosti pogojev instituta vrnitve v prejšnje stanje, čeprav je bil navedeni institut vsebinsko uveljavljen. Pritožbeno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da so navedbe pritožbe povsem neutemeljene. Vloga tožeče stranke (red. št. 108) je naslovljena: predlog za obnovo postopka. V njej so izrecno navedeni razlogi, ki terjajo odločanje o obnovi postopka. Tožeča stranka v tej vlogi svoj skoraj za pet let prepozen predlog za obnovo utemeljuje s tem, da je vložila predlog za obnovo znotraj objektivnega petletnega roka iz 396. člena ZPP, saj je s prvim predlogom za obnovo postopka z dne 20. 9. 2019 (s katerim, kot rečeno, ni bila uspešna) pretrgala zastaranje. Te trditve je sodišče prve stopnje pravilno ovrglo in sicer, da je to povsem napačno stališče, saj institut pretrgana zastaranja velja le za nekatere vrste materialnih rokov, medtem ko je rok za vložitev predloga za obnovo pravdnega postopka prekluzivni procesni rok in zanj ne velja pretrganje v smislu, kot ga poznamo pri materialnih rokih (npr. tek zastaranja pravice zahtevati izpolnitev obveznosti; 335. člen v zvezi s 365. členom Obligacijskega zakonika). Drugih trditev v predlogu pritožnica ni navedla. Niti ni omenjala okoliščin, ki bi utemeljevale presojanje sodišča o institutu vrnitve v prejšnje stanje.

8.Pritožnica navaja, da kljub dejstvu, da se ni izrecno sklicevala na določbo 116. člena ZPP, ki ureja vrnitev v prejšnje stanje, bi moralo sodišče prve stopnje po načelu iura novit curia to samo presoditi in ugotavljati okoliščine zamude. Pri tem pritožnica citira sodno prakso, ki je za ta primer povsem nerelevantna. Tudi ob dobrohotni razlagi podane vloge tožeče stranke z dne 22. 3. 2024, ki jo je naslovila obnova postopka, v njej niso podane trditve, ki jih je treba podati za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožnica namreč ne navede začetka teka rokov, ki jih določa 117. člen ZPP, ko mora predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložiti v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok za zamudo, niti od kdaj naj bil tekel rok šest mesecev od dneva zamude, ko ne more več zahtevati vrnitve v prejšnje stanje. Določba 2. člena ZPP določa, da v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, kar predstavlja temeljno načelo dispozitivnosti in med drugim pomeni, da sodišče ne sme samo ugibati, kaj želi stranka v sodnem postopku uveljavljati. Načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku je z vidika ustavnih pravic tudi ena izmed nujnih posledic spoštovanja avtonomije človeka oziroma človekove osebnosti.

9.Pritožbeno sodišče opozarja, da mora stranka predlagati obnovo na podlagi 10. točke 394. člena ZPP v predpisanem, torej zakonskem roku. Za obravnavo tega predloga zakon določa dva roka in sicer subjektivni rok, ki traja 30 dni in se računa od dne, ko je stranka izvedela za obnovitveni razlog oziroma od dne, ko ga je mogla uveljavljati, in objektivni rok pet let od pravnomočnosti sodne odločbe. Po izteku objektivnega roka pet let se obnova ne dovoli, čeprav je stranka šele po izteku tega roka izvedela za okoliščine, ki tvorijo obnovitveni razlog. Oba roka sta zakonska in ju ni mogoče podaljšati (110. člen ZPP). Stališče teorije je, da je vrnitev v prejšnje stanje mogoče le glede 30 dnevnega subjektivnega roka, ne pa tudi glede petletnega objektivnega roka. Sodna odločba Vrhovnega sodišča VIII Ips 370/2008, na katero se pritožnica sklicuje v zvezi s tem, da lahko predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemelji zamuda procesnega roka, za ta primer ni uporabljiva oziroma potrjuje odločitev sodišča prve stopnje. V tisti zadevi je bil predpisan prekluzivni rok za vložitev tožbe in višje sodišče ni dovolilo vrnitve v prejšnje stanje, saj je bila tožba vložena prepozno.

10.Iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I- 5/16-9 izhaja, da je institut pravnomočnosti tisti, ki zagotavlja izvajanje 158. člena Ustave RS o nespremenljivosti pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti. Le izjemoma je torej mogoče poseči v pravnomočne odločbe. Ustavno sodišče izpostavlja, da je objektivni petletni prekluzivni rok tisti, ki preprečuje vedno novo odpiranje pravnomočno zaključenih pravd. V isti zadevi je Ustavno sodišče izpostavilo, da iz ustavnosodne presoje izhaja, da so protiustavni prekluzivni roki, ki tečejo od objektivno določenega trenutka v času in se lahko tudi iztečejo v času, ko imetnik človekove pravice iz 35. člena Ustave brez lastne krivde ne ve za okoliščine, ki kažejo na neobstoj določene biološke starševske vezi, torej gre za varovanje osebnostnih pravic, kar v konkretnem primeru ni podana situacija in tako niso podani razlogi za prebitje zakonsko določenega objektivnega roka pet let za obnovo postopka družinskega življenja, kot to zatrjuje pritožnica.

11.Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do odločilnih razlogov (1. odst. 360. člena ZPP) in se tako ni opredeljevalo do tega, kako je pritožnica izvedela za nov dokaz o pridobljeni pisni izjavi priče o tem, kakšni so bili pogoji banke za izdajo bančnih garancij, do stališča, da razpravno načelo sodišču nalaga, da ravna v skladu z načelom iura novit curia itd.

12.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo zoper zavrženje predloga ni uspela, dolžna pa je povrniti toženi stranki njene potrebne stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP) v višini 1.744,60 EUR (nagrada za odgovor na pritožbo v postopku zoper procesni sklep po tar. št. 22/2 Odvetniške tarife pri vrednosti spornega predmeta 1.568.095,45 EUR znaša 2.350 točk, oziroma upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 1.410 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov ter 22 % DDV). Dolžna jih je plačati v roku 15 dni, sicer od dneva zamude tečejo zakonske zamudne obresti.

-------------------------------

1Kot sicer ne odločilen razlog pritožbeno sodišče pripominja, da je predlog za obnovo sestavila odvetniška pisarna, ki je pravni strokovnjak in torej razlikuje med predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ter predlogom za obnovo postopka in kakšno je postopanje v primeru predloga vrnitve v prejšnje stanje.

2Glej Galič, A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, 2010, str. 30.

3Če izve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

4Glej Ude. L., v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga. GV Založba, 2009 str. 595 in naslednje.

5U-I-5/16-9, z dne 19. 1. 2017, točki. 10 in 11.

6Glej Ude. L., v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga. GV Založba, 2009 str. 595 in naslednje.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 117, 396, 396/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.