Jedro

Upniku, kateremu je stečajni dolžnik poplačal svoje obveznosti s cesijo svojih terjatev, ni mogoče naložiti plačila v stečajno maso tistih zneskov, ki jih iz cediranih terjatev ni mogel izterjati. Če pa je cedirane terjatve prodal za zneske nižje od terjatev, mora plačati v stečajno maso celoten znesek terjatve.

Izrek

I. Revizija zoper sodbo v delu, v katerem je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper odločitve v točkah 1/a in 1/l izreka prvostopenjske sodbe ter v točki 2./ prvostopenjske sodbe glede obveznosti plačila zneska 507.492,80 SIT, se zavrže;

II. V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP (1977).

Tožeča stranka je vložila tožbo s tožbenim zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da pravna dejanja tožeče stranke: ena verižna kompenzacija ter enajstih cesij, nimajo pravnega učinka na stečajno maso tožeče stranke, toženi stranki pa naloži, da vrne v stečajno maso 12.238.898,20 SIT.

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da v njem označena pravna dejanja nimajo pravnega učinka na stečajno maso tožeče stranke. Dajatveni zahtevek pa je zavrnilo samo v delu, nanašajočem se na obveznost plačilo zneska 1.000.000,00 SIT iz cesije pod točko 1/k tožbenega zahtevka.

Pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo. V njej navaja, da uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi, razveljavi pa naj tudi tožbeni zahtevek (?!).

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija delno ni dovoljena.

Po prvem odstavku 497. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 450.000,00 SIT.

Za ugotovitev pravice do revizije se vrednost spornega predmeta določa po 35. do 40. členu ZPP (prvi odstavek 35. člena ZPP). V drugem odstavku 37. člena določa ZPP, da se določi vrednost spornega predmeta v primeru, če je v tožbi več zahtevkov z različno podlago, po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Tožba obsega zahtevke na ugotovitev, da dvanajst pravnih dejanj nima pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke. Zahtevki imajo različne podlage - enajst cesij in eno verižno kompenzacijo. Zato je treba pravico do revizije ugotavljati po drugem odstavku 37. člena ZPP. Z verižno kompenzacijo (1/a točka tožbenega zahtevka) je bila poravnana terjatev tožene stranke v višini 107.492,80 SIT, s cesijo z dne 22.4.1997 (točka 1/l tožbenega zahtevka) pa je bila poravnana terjatev tožene stranke v višini 400.000,00 SIT. Vrednost spornega predmeta glede omenjenih dveh zahtevkov torej ni tolikšna, da bi bila revizija dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče v obsegu, izhajajočem iz izreka sklepa, na podlagi 392. člena ZPP zavrglo.

V ostalem delu revizija ni utemeljena.

V reviziji, ki je, razen v točki 2.0./č razlogov, dobeseden prepis pritožbe, uveljavlja tožena stranka vsebinsko tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Utemeljenosti tega dela revizije revizijsko sodišče ni presojalo, ker dejansko stanje ni predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Z razlogi, s katerimi je pritožbeno sodišče zavrnilo v pritožbi uveljavljano zmotno uporabo materialnega prava, se revizijsko sodišče strinja, in glede na to, da je revizija v glavnem prepis pritožbe, nakazuje nanje. Pri tem pa dodaja, da se tožena stranka v zvezi z dolžnostjo ugotavljanja subjektivnega elementa dejanskega stanja izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju, nepravilno sklicuje na 118. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS št. 67/93 do 52/99; v nadaljevanju ZPPSL).

Po 125. členu in sledečih ZPPSL lahko stečajni dolžnik (stečajni upravitelj zanj) izpodbija samo pravna dejanja, ki jih je storil sam, predno je postal stečajni dolžnik. V tem sporu izpodbija tožeča stranka prav takšna dejanja. Kako se ugotavlja obstoj subjektivnega elementa dejanskega stanu izpodbijanja, določa 125. člen ZPPSL, ne pa 118. člen ZPPSL. Ta ureja pobotanje tiste terjatve cesionarja do stečajnega dolžnika z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika, ki jo je cesionar pridobil od cedenta - neke tretje osebe, ne pa izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Zato tožena stranka zmotno meni, da bi moralo sodišče ugotavljati obstoj subjektivnega elementa izpodbijanja po 118. člen ZPPSL. Sodišče ga je pravilno ugotavljalo po četrtem odstavku 125. člena ZPPSL.

Prav ima tožena stranka, da ji ni mogoče naložiti plačila v stečajno maso zneskov, ki jih iz nanjo cediranih terjatev ni mogla izterjati. Toda to velja samo za zneske, ki jih ni mogla izterjati od dolžnikov. Iz dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga sojenju pritožbenega sodišča pa izhaja, da nekaj terjatev ni dobila poplačanih v celoti ne zato, ker jih ni mogla v celoti izterjati od dolžnikov, ampak zato, ker jih je naprej cedirala za plačilo, nižje od višine terjatve.

Glede te okoliščine pa je pritožbeno sodišče zavzelo pravilno stališče, da na višino njene dajatvene obveznosti proti stečajni masi ne vpliva.

Iz točke č/ revizijskih razlogov izhaja, da tožena stranka ne razume odločitve pritožbenega sodišča, nanašajoče se na točko 1/k tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pod točko 1/k ugodilo. Ugotovilo je, da je brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke cesija z dne 25.2.1997. Pritožbo tožene stranke proti tej odločitvi je pritožbeno sodišče zavrnilo (odločitve ni razveljavilo, kot navaja tožena stranka v reviziji). Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo zahtevek na plačilo 1.000.000,00 SIT iz omenjene cesije v stečajno maso. To njegovo odločitev pa je pritožbeno sodišče razveljavilo, in sicer na pritožbo tožeče stranke (ne pa, kot navaja revizija, da pritožbeno sodišče ni razveljavilo odločitve sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.000.000,00 SIT).

Glede na navedeno uveljavljanih revizijskih razlogov ni. Ker tudi ni revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo.