Jedro

Imetnik živil je dolžan plačati ceno storitev za izvajanje ukrepov, ki so naloženi z ZVet (62. člen Zvet).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 37/2006 - odl. US RS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.7.2000, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep veterinarskega inšpektorja, Veterinarske inšpekcije z dne 18.5.2000. Z navedenim sklepom je prvostopni organ odločil, da tožnik trpi stroške, ki so nastali zaradi zaplembe in odvoza konfiskata pri prodaji živil živalskega porekla na sejmu v Š., v skupnem znesku 24.562,20 SIT.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je bil s pravnomočno odločbo veterinarskega inšpektorja z dne 27.3.2000, tožniku prepovedan promet in uporaba za javno potrošnjo 247 komadov domačih salam v skupni teži 143,35 kg, 62 komadov domačih klobas in trije kosi narezane salame v skupni teži 11,50 kg, ker so bila živila higiensko neustrezna za prehrano ljudi (1. točka izreka). V nadaljevanju prvostopne odločbe je bila odrejena predelava higiensko neustreznih živil, ter odločeno, da bodo stroški, nastali z zaplembo in oddajo neustreznih živil, bremenili tožnika, o teh stroških pa bo izdan poseben sklep. Prvostopni upravni organ je sklep o plačilu teh stroškov izdal dne 18.5.2000. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke, ki je zavrnila pritožbo zoper izpodbijani sklep prvostopnega organa, pravilna. Tožena stranka in pred njo prvostopni organ sta svojo odločitev pravilno oprla na 62. člen Zakona o veterinarstvu (ZVet, Uradni list RS, št. 82/94, 21/95, 16/96, 98/99, 101/99). Tožnikovi ugovori, ki jih uveljavlja v tožbi, pa se nanašajo na postopek, ki je bil že pravnomočno končan, zato jih po presoji sodišča v tem postopku, ki se nanaša na sklep o plačilu stroškov, ni mogoče uveljavljati.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in smiselno ponovi tožbene navedbe, da zasežene mesnine niso bile namenjene javni porabi in da jih je nameraval odpeljati na sušenje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in temelji na zakonu. Razlogi, na katere je oprlo svojo odločitev, imajo podlago v podatkih upravnih spisov in v določbah ZVet, katere je sodišče prve stopnje in pred njim oba upravna organa pravilno uporabilo.

Izpodbijani sklep pravilno temelji na določbah 62. člena ZVet, ki je veljal v času odločanja prvostopnega organa. Ta med drugim določa, da je imetnik živil dolžan plačati ceno storitev za izvajanje ukrepov, ki so naloženi s tem zakonom (dezinfekcije, stroški prepovedi ali omejitve prometa, stroški zaradi ukrepov pri prevozu, uvozu, izvozu in tranzitu, stroške karantene in stroške zaradi ukrepov v karanteni in druge stroške). Z izpodbijanim sklepom pa so bili v obravnavani zadevi tožniku naloženi prav stroški, ki jih je bil dolžan plačati za izvedene ukrepe iz 62. člena ZVet. Tožnik v pritožbi ponovi tožbene navedbe, glede katerih pa mu je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se nanašajo na postopek, ki je bil že pravnomočno končan in jih v tem postopku, ko se presoja zakonitost sklepa o plačilu stroškov, ni mogoče uveljavljati.

V obravnavani zadevi tožnik ni navedel, iz katerih pritožbenih razlogov izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je ob preizkusu, ali je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v upravnem sporu, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 16. členom ZUS), ugotovilo, da do takih kršitev ni prišlo in da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.