Jedro

Če se sodišče v obrazložitvi sodbe ne opredeli do okoliščine, ki bi po mnenju obrambe lahko pripeljala do izreka milejše kazenske sankcije (pogojne obsodbe), ne gre za kršitev v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, lahko pa gre za kršitev pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahteva zagovornikov obsojenega M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju je bil M.V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena mu je bila kazen eno leto in šest mesecev zapora, v katero mu je bil vštet čas pripora od 20.8.2004 od 19.30 ure do 25.8.2004 do 17.10 ure in od 19.6.2008 od 6.15 ure do 21.7.2008 do 11.20 ure. Višje sodišče je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtoženemu M.V. izrečeno kazen zvišalo na dve leti in šest mesecev zapora, sicer je pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov navedenih v prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče je namreč v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo navedlo vse relevantne okoliščine tako, da sodba nima formalnih pomanjkljivosti, nestrinjanja z izrečeno kazensko sankcijo ter višino izrečene kazni, pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi obramba v tem, da se sodišče prve stopnje pri obrazložitvi kazenske sankcije ni opredelilo, zakaj v konkretni kazenski zadevi ni pozitivne prognoze obsojenčevega vedenja v bodoče, kar bi utemeljevalo izrek pogojne obsodbe. Obramba se sicer strinja s stališčem, da osmi odstavek 364. člena ZKP ne zahteva posebne obrazložitve negativne ugotovitve o obstoju pozitivne prognoze, kot to navaja drugostopenjsko sodišče oziroma da v vsakem primeru sodišče ni dolžno obrazlagati, zakaj se ni odločilo za izrek pogojne obsodbe, vendar pa je to potrebno tedaj, kadar navedeno sodi med razloge sodbe. Kdaj bo ta odločitev navedena med razlogi, je odvisno od konkretnega primera. Ker se je obramba v konkretni kazenski zadevi posebej prizadevala dokazati, da je podana pozitivna prognoza, bi bilo sodišče dolžno v sodbi navesti razloge, zakaj predlogu obrambe ni sledilo.

6. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da so odločilna dejstva tista pravno relevantna dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo. Torej odločilna dejstva niso samo tista dejstva, ki predstavljajo zakonske znake določenega kaznivega dejanja, temveč tudi okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni (osmi odstavek 364. člena ZKP). Glede na določbo prvega odstavka 41. člena KZ odmeri sodišče storilcu kaznivega dejanja kazen, ne samo v mejah, ki so z zakonom predpisane za to kaznivo dejanje, temveč ta določba zavezuje sodišče tudi, da bo odmerilo kazen glede na težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo. V drugem odstavku tega člena kazenskega zakona so tako primeroma naštete olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih lahko sodišče upošteva pri odmeri kazni. Izrečena kazen mora biti rezultat tehtanja vseh okoliščin, ki jih je sodišče ugotovilo v zvezi z določenim storilcem (subjektivne okoliščine) oziroma njegovim ravnanjem v konkretnem primeru (objektivne okoliščine), tehtanje pa se opravi na dveh ravneh, to je na splošnem in na konkretnem nivoju. Olajševalne in obteževalne okoliščine se torej v prvi vrsti razumejo kot pravna merila, ki se uporabljajo za vrednotenje pri odmeri kazni. Zato mora sodišče v sodbi natančno navesti vse okoliščine, ki jih je v zvezi z odmero kazni upoštevalo, iz česar je mogoče jasno sklepati, zakaj bi bila neka druga kazen neprimerno visoka oziroma neprimerno nizka. Če pa sodišče meni, da je glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, lahko izreče pogojno obsodbo (tretji odstavek 51. člena ZKP). Okoliščine, ki so sodišče pripeljale do te odločitve, so prav tako obvezna sestavina obrazložitve sodbe (osmi odstavek 364. člena ZKP). Gre za okoliščine, ki se sicer uporabljajo pri odmeri kazni, vendar pa je v primeru izreka pogojne obsodbe ena od okoliščin tako tehtna, da je zaradi nje mogoče pričakovati, da obsojenec v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Res je sicer, da je zakonodajalec izključil izrek pogojne obsodbe le pri najhujših kaznivih dejanjih (če je sodišče določilo storilcu kazen zapora nad dve leti, ali če je za kaznivo dejanje predpisana kazen zapora najmanj treh let – prvi in drugi odstavek 51. člena) ter da je pozitivna prognoza mogoča tudi pri dokaj hudih kaznivih dejanjih, vendar pa navedeno ne pomeni, da bi bilo za tako (dokaj hudo kaznivo dejanje, ki pa ni zajeto v drugem odstavku 51. člena KZ) obvezno izreči pogojno obsodbo in to ne glede na način storitve določenega kaznivega dejanja in krivdo storilca.

7. Glede na vse navedeno bo torej kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z izrekom kazenske sankcije podana tedaj, ko bo sodišče obdolžencu odmerilo kazen, ne da bi navedlo razloge, zakaj je kazen takšna kot je oziroma bodo ti razlogi nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali ko bo obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, pa ne bo navedlo razlogov, zakaj se je odločilo le za kazensko sankcijo opominjevalne narave oziroma, bodo ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Iz navedenega izhaja, da v primeru, ko bo sodišče ugotovilo, da so pogoji za izrek kazni in bo svojo odločitev utemeljilo na okoliščinah, ki so vplivale na takšno odločitev, ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kolikor ne bo navajalo razlogov, zakaj ni izreklo kazenske sankcije opominjevalne narave. Zaporna kazen namreč sama po sebi izključuje izrek kazenske sankcije opominjevalne narave (ali izrek denarne kazni), prav tako kot tudi razlogi za izrek zaporne kazni izključujejo razloge za izrek pogojne obsodbe. Seveda pa kot je bilo že poudarjeno, morajo biti okoliščine opredeljene dovolj določno, da lahko z zanesljivostjo sklepamo, da takšna pravna posledica (izrečena kazen) velja za konkretno ugotovljeni dejanski stan. Če pa obramba v zahtevi izrecno izpostavlja določeno okoliščino, ki je po njenem mnenju tako tehtna, da bi lahko pripeljala do izreka milejše kazenske sankcije, to je pogojne obsodbe, pa se sodišče o tem ne opredeli, s tem ne bo kršilo določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč bi lahko kršilo pravico do obrambe, kar bi v primeru, da je kršitev vplivala na zakonitost sodbe, pripeljalo do relativne bistvene kršitve določb postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP).

8. V konkretni kazenski zadevi je sodišče prve stopnje najprej povzelo predloge obrambe, ki je menila, da bi bila v primeru krivdoreka na mestu pogojna obsodba, poudarjalo, da način obtoženčeve vožnje ni bil nespameten in objesten ter da pri njem ni nobenih zavržnih nagibov, dejanje pa je obtoženec smiselno priznal in ga hudo obžaloval, izjemno hude posledice pa trpi sam, pri čemer je tudi dogodek časovno precej odmaknjen. Obramba je nadalje poudarila še, kar je sodišče prve stopnje prav tako povzelo v sodbi, da obtoženi V. do sedaj ni bil nikoli kaznovan, tudi ni storilec prometnih prekrškov, da je šlo za enkraten dogodek, specialno preventivni učinek kazni pa je bil po mnenju obrambe v konkretnem primeru dosežen z življenjem, kot ga obtoženec živi sedaj. Za tem je sodišče povzelo navedbe okrožne državne tožilke, ki je izpostavila dejstvo, da obtoženec ni navezal stika s preživelim A.N., vendar je slednjo okoliščino zavrnilo kot tako, ki bi lahko vplivala na višino kazni, saj je presodilo, da glede na težo dejanja, dejansko ni izključeno, da si svojci pokojnih stika z obtožencem niso želeli. Prav tako tudi obtoženčevega zagovora, na kar opozarja okrožna državna tožilka, ni štelo kot obteževalne okoliščine pri izbiri kazni niti dejstva, da je slovenskemu sodišču nedosegljiv. Kot kriterij za izbiro kazni, pa je sodišče poudarilo predvsem težo kaznivega dejanja, stopnjo obtoženčeve kazenske odgovornosti ter cilj, ki se ga z izbiro kazenske sankcije zasleduje, to pa je v prvi vrsti načelo pravičnega kaznovanja. Ob upoštevanju tega načela je po presoji sodišča glede na težo obravnavanega kaznivega dejanja, ki je zaradi števila smrtnih žrtev izstopajoča, kljub vsemu, kar govori v prid obtožencu in kar je izpostavila njegova zagovornica, edina ustrezna kazen, zaporna kazen. Takšna kazen je po presoji sodišča utemeljena ne glede na dejstvo, da je obtoženec urejena oseba, da nastalo nesrečo obžaluje in da je do sedaj nekaznovan za tovrstna kazniva dejanja.

9. Višje sodišče je na vsebinsko podoben očitek kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožbo zagovornikov zavrnilo z obrazložitvijo, da v obrazložitev odločbe glede na določbo osmega odstavka 364. člena ZKP spadajo le okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo pri odmeri izrečene kazni. Prvostopenjska sodba pa te okoliščine oziroma odločilna dejstva vsebuje.

10. Z navedenim pravnim stališčem pa, kot je bilo že pojasnjeno, v točkah šest in sedem, v celoti soglaša tudi Vrhovno sodišče. Sodba sodišča prve stopnje natančno navaja tiste okoliščine, zaradi katerih je zaključilo, da je edina primerna kazen, kazen zapora (to je teža kaznivega dejanja oziroma število smrtnih žrtev). Navedlo pa je tudi številne olajševalne okoliščine, zaradi katerih ni sledilo predlogu okrožne državne tožilke za izrek višje zaporne kazni. Ker vsebuje torej tudi odločitev o kazenski sankciji razloge o odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to uveljavljajo zagovorniki v zahtevi.

11. Z izpodbijano sodbo pa sodišče prve stopnje tudi ni kršilo obsojencu pravice do obrambe oziroma pravice stranke do izjave ne glede na to, da zahteva sodišču očita (čeprav s kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), da ni zavzelo stališča glede obstoja pozitivne prognoze, čeprav je obramba to okoliščino izrecno izpostavila. Sodba vsebuje namreč tudi razloge o okoliščinah, ki jih je posebej navedla obramba in ki jih je sodišče tudi presojalo, vendar jih ni ocenilo za tako tehtne, da bi vplivali na izrek kazenske sankcije opominjevalne narave, temveč jih je štelo le kot okoliščine, ki so vplivale na dolžino izrečene kazni zapora (olajševalne okoliščine). Sicer pa tudi, kolikor sodišče do navedb obrambe v konkretni kazenski zadevi ne bi zavzelo stališča (česar kot rečeno sodišču prve stopnje ni mogoče očitati), navedena okoliščina ne bi v ničemer vplivala na zakonitost sodbe, glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izrečeno kazen zvišalo na dve leti in šest mesecev zapora, oziroma je štelo obravnavano kaznivo dejanje za tako hudo, da glede na določbo prvega odstavka 51. člena KZ izrek pogojne obsodbe sploh ni možen.

12. Z nadaljnjimi navedbami, da sodišče ni z gotovostjo ugotovilo znaka kaznivega dejanja kršitve cestno prometnega predpisa, kot ga je obdolžencu očitala obtožba, da prehitra vožnja ni bila vzrok obravnavani prometni nesreči ipd., obramba sodišču ne očita kršitev določb procesnega ali materialnega zakona, temveč le izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Vlaganje zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa glede na drugi odstavek 420. člena ZKP ni dopustno.

13. Res je sicer, da je očitek drugega odstavka 20. člena Zakona o varnostni cestnega prometa (ZVCP) splošne narave in govori le o dolžnem ravnanju udeležencev v cestnem prometu in je brez kaznovalnih določb, vendar pa je nadaljnji očitek kršitve prvega odstavka 27. člena tega zakona povsem utemeljen in v vzročni zvezi z nastalo posledico, to je v obravnavani prometni nesreči in hujši posledici (smrt treh ljudi).

14. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da sodišče ni kršilo v zahtevi uveljavljanih procesnih kršitev in kršitev materialnega zakona, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je na podlagi določila člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.