Jedro

V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD je bilo treba prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena tega zakona, vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona (ZUSDDD-B). ZUSDDD-B je pričel veljati 24. 7. 2010. Ob upoštevanju podatka, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil dne 17. 10. 2013, tj. po poteku 3-letnega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ s tem, da je tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetnega dovoljenja je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka izgubil pravico do pridobitve izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) zavrgel. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 17. 10. 2013 vložil prošnjo za izdajo predmetnega dovoljenja na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. ZUSDDD v prvem odstavku 8. člena določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena vloži v roku treh let od uveljavitve tega zakona. Ta zakon je stopil v veljavo dne 24. 7. 2010. Rok za oddajo vloge je bil tako določen do vključno 24. 7. 2013. Ker tožnik prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določb ZUSDDD ni vložil v predpisanem roku, je bilo treba njegovo vlogo na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavreči. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določb ZUSDDD vložil prepozno oziroma po izteku predpisanega roka. Posledično je tožnikovo prošnjo kot prepozno utemeljeno zavrgel. Tožnik v tožbi navaja, da je bila Slovenija po odločitvi Mednarodnega sodišča v Strasbourgu dolžna izbrisanim priznati pravico do prebivanja. Odločitev Mednarodnega sodišča pa za uveljavitev te pravice ne določa roka. Izbrisanih tudi nihče ni pozival, naj uveljavijo svoje pravice. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in mu prizna pravico do prebivanja, oziroma, da izpodbijani akt odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah v odločbi z dne 6. 12. 2013 in sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (RS) na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD vložil dne 17. 10. 2013. Tožnik tega podatka v tožbi ne izpodbija.

V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD je bilo treba prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena tega zakona (tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi), vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona, kot je bila sprejeta z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZSDDD, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 50/2010 z dne 24. 6. 2010 (v nadaljevanju ZUSDDD-B).

ZUSDDD-B je pričel veljati 24. 7. 2010. Ob upoštevanju podatka, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil dne 17. 10. 2013, tj. po poteku 3-letnega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ po presoji sodišča s tem, da je tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Prav tako je pravilno odločila tožena stranka, ki je s svojo odločbo pritožbo tožnika zavrnila. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetnega dovoljenja je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka izgubil pravico do pridobitve izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.

V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče pojasnjuje, da rok za oddajo vlog do 24. 7. 2013, kot je že zgoraj navedeno, določa ZUSDDD-B. Tožnik pa v tožbi ne zatrjuje, da bi bil ta zakon v nasprotju z Ustavo RS ali veljavnimi načeli mednarodnega prava. Sklicuje se sicer na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, ki pa je konkretno ne navaja, zato se sodišče do tega ne more opredeliti.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.