Jedro

Kot potrebni stroški postopka se praviloma priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Pritožnik ima prav, da bi morali biti toženi stranki priznani potni stroški od meje delovnega območja sodišča do sedeža sodišča in nazaj.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka v okviru prisojenega zneska glavnice 188.402,13 EUR (četrta vrstica v prvem odstavku) razveljavi za znesek 7.551,00 EUR, v točki IV izreka o pravdnih stroških pa se spremeni tako, da mora tožena stranka v 15-ih dneh poravnati tožeči stranki le 4.022,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku paricijskega roka dalje do plačila. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15-ih dneh poravnati tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v višini 986,74 EUR.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zaradi umika tožbe za znesek 51.144,98 EUR sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 4255/2013, z dne 15.1.2013, razveljavi in se postopek v tem delu ustavi. Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugotovi, da obstaja terjatev tožene stranke po omenjenem sklepu o izvršbi v višini 7.551,00 EUR z obrestmi po predpisani obrestni meri od 31.12.2016 dalje do plačila in zneska 188.402,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je razvidno iz točke II izreka izpodbijane sodne odločbe. Prav tako je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka plačati stroške izvršilnega postopka v višini 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.2013 do 1.7.2013 in od 2.7.2013 do plačila, z obrestmi po predpisani obrestni meri. V preostalem delu pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se omenjeni sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne. V izpodbijani odločbi je sodišče tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 5.337,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku tega roka do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izda ustrezno odločbo. V pritožbi opozarja, da je v znesku 188.402,13 EUR vključen tudi znesek 7.551,00 EUR, s čimer je sodišče prve stopnje preseglo tožbeni zahtevek. Poleg tega izpodbijana sodba opozarja, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje v tistem delu, ko je ugotovilo obstoj terjatve v znesku 1.247,04 EUR za dobavljeno pločevino ter obstoj terjatve v znesku 585,29 EUR in 155,28 EUR za dobavljeno drugo blago. Iz dobavnic, ki jih je tožeča stranka predložila kot dokaz, namreč ni razvidno, kdo je dobavitelj. Tožeča stranka je načrtno prikrivala, kdo je bil dejansko dobavitelj. V tem delu tudi ni predložila originalnih dokumentov. Zgolj ti dokumenti niso verodostojen dokaz. Treba je tudi upoštevati, da teh navedb ni potrdila nobena od predlaganih prič, to je B.H., T.R. in D.D. Tožeča stranka ni dokazala, da je bilo konkretno blago dejansko dobavljeno. Izpovedi teh prič pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh ni ocenilo, kar predstavlja kršitev načela skrbne dokazne ocene. Iz računa št. 341/11 izhaja, da je tožeča stranka vtoževala terjatev v zvezi s pogodbo o dokončanju del oziroma o izdelavi pozicij (I.I.). Vendar pa bi moralo sodišče upoštevati, da je bilo v 4. členu pogodbe določeno, da cena za dogovorjeni obseg del znaša 125.850,00 EUR. Kar zadeva znesek 25.170,00 EUR, je iz omenjenega računa razvidno, da naj bi ta znesek predstavljal DDV. Vendar pa tožeča stranka ni upravičena pogodbeno dogovorjeni ceni prištevati še DDV, saj pogodba tega ne določa. Napačna je tudi odločitev v izreku o pravdnih stroških. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožeča stranka ni uspela z zneskom 195.953,00 EUR. Sodišče je napačno odmerilo tudi sodno takso v višini 4.384,00 EUR, kar pa ni pravilno, saj bi moral znesek za plačilo sodne takse znašati 4.215,00 EUR. Pravdna stranka si tudi ni dolžna zbirati odvetnika iz kraja sedeža sodišča. Takšna je sodna praksa na območju drugih višjih sodišč. V nobenem primeru pa ni najti razumne utemeljitve, da bi odvetnik iz Kopra ne imel enakega položaja, kot ga ima na primer odvetnik iz Lenarta ali Slovenske Bistrice. Ta dva bi bila očitno upravičena do povračila potnih stroškov na relaciji Lenart - Maribor oziroma Slovenska Bistrica – Maribor in nazaj.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče se pridružuje pritožbeni kritiki (kateri sledi tudi nasprotna pravdna stranka v odgovoru na pritožbo), da je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev obstoja glavnične terjatve (poleg zneska 7.551,00 EUR z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri od 31.12.2016), v višini 180.851,13 EUR, medtem ko ji je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo prisodilo znesek 188.402,13 EUR. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek, je v tem delu s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (357. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Sicer pa pritožba tožene stranke glede preostalega dela izpodbijane odločitve o glavni stvari ni utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v tem pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede odločitve o priznanju obstoja terjatve po računu 323/2011 v višini 858,29 EUR in z rokom plačila 22.9.2011 (dobava rešetk in pritrdilnih sponk), terjatve po računu 322/2011 v višini 155,28 EUR in z rokom plačila 22.9.2011 (dobava kablov) in terjatve po računu 336/2011 v višini 1.247,04 EUR in z rokom plačila 7.10.2011 (dobava pločevine), sprejelo prepričljivo in razumno dokazno oceno, temelječo na predloženih računih, naročilnicah in dobavnicah. Iz vseh predloženih naročilnic, ki se nanašajo na konkretne dobave (priloge A5, A6 in A7), je jasno razvidno, da je konkretno blago (ki je identično tudi v predloženih računih in dobavnicah) pri tožeči stranki naročila tožena stranka. Prav tako iz dobavnic izhaja, da je bilo naročeno blago toženi stranki tudi dobavljeno, pri čemer tudi po oceni pritožbenega sodišča zgolj okoliščina, da je na dobavnicah prekrito ime dobavitelja, samo po sebi nima relevantnega pomena. Pravni posel sta namreč sklenili pravdni stranki (kar je razvidno iz podpisanih naročilnic), kar pomeni, da je iz tega naslova tožena stranka obligacijsko pravno zavezana k plačilu (in sicer ne glede na to, če je blago dobavila tretja oseba). Na podlagi predloženih pisnih dokazil je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da so bile vse tri sporne dobave dejansko opravljene(1). Tožeča stranka je torej v zadostni meri dokazala to dejstvo, tožena stranka pa (razen posplošenega ugovarjanja, da dobave niso bile opravljene) v ta namen ni predložila nobenega konkretnega dokaza. Pritožbeno sodišče v tej zvezi tudi ugotavlja, da tožeča stranka za potrditev tega pravno pomembnega dejstva ni izrecno in substancirano predlagala izvedbe dokaza z zaslišanjem prič B.H.,T.R. in D.D., pri čemer pa iz teh izpovedb izhaja le to, da omenjene osebe niso znale povedati konkretno ničesar o spornem dejstvu. Zaradi tega se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v okviru dokazne ocene upravičeno ni oprlo na izpovedbe omenjenih treh zaslišanih prič, kot to zmotno izpostavlja tožena stranka v obravnavani pritožbi.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki upravičeno in utemeljeno priznalo tudi terjatev po računu 341/11 (priloga A8) v višini 151.020,00 EUR s pp. V tej zvezi je sodišče prve stopnje ponudilo številne prepričljive argumente, do katerih je prišlo na podlagi celovite in argumentirane presoje izvedenih dokazov (listinska dokumentacija, medsebojno skladne izpovedbe zaslišanih prič), ki jih posplošena pritožbena izvajanja glede pomanjkljive dokumentacije ne morejo z ničemer ovreči. Kar pa zadeva pritožbeno navedbo, da DDV v konkretnem primeru med strankama ni bil pogodbeno dogovorjen (kar naj bi izhajalo iz člena 4. Pogodbe z dne 18.8.2011), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za prepozne (zamude pritožnik tudi ni z ničemer opravičil) in zato nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi napada odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev obstoja denarne terjatve v višini 287.780,00 EUR, pri čemer je uspela z zahtevkom v višini 188.402,13 EUR, torej z deležem 65 %, na kar upravičeno opozarja obravnavana pritožba. Pri stroških tožeče stranke bi moralo sodišče prve stopnje sodno takso za postopek na prvi stopnji pravilno odmeriti na znesek 4.215,00 EUR (ne pa na znesek 4.384,00 EUR), kar pomeni, da bi morali biti stroški tožeče stranke pravilno odmerjeni na končni znesek 8.597,85 EUR; upoštevaje 65 % uspeh v pravdi, pa na znesek 5.588,60 EUR.

Kot potrebni stroški postopka se praviloma priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Taka je praktično enotna sodna praksa(2). Izjemoma je sicer mogoče šteti tudi potne stroške pooblaščenca s sedežem izven območja sodišča za potrebne, če to v konkretnem primeru opravičuje narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem in druge okoliščine. Vendar so te okoliščine trditveno in dokazno breme stranke, ki povrnitev takih stroškov uveljavlja. V predmetni zadevi pa tožena stranka v predlogu za povrnitev pravdnih stroškov niti ni skušala utemeljiti, zakaj gre v tem delu za potrebne stroške postopka.

Prav pa ima pritožnik, da bi morali biti toženi stranki priznani potni stroški od meje delovnega območja sodišča do sedeža sodišča in nazaj (v konkretnem primeru Slovenska Bistrica - Maribor in nazaj), zato je pritožbeno sodišče v tem delu toženi stranki priznalo potne stroške v višini 51,73 EUR (23,3 km x 2 x 3x 0,37 EUR/km), kar pomeni, da znašajo skupni stroški tožene stranke v obravnavani zadevi 4.447,58 EUR, oziroma glede na 35 % uspeh, 1.566,10 EUR. Po pobotu medsebojnih stroškovnih terjatev mora tako tožena stranka plačati tožeči stranki le 4.022,50 EUR pravdnih stroškov, spričo česar je pritožbeno sodišče v tem delu (točka IV izreka izpodbijane sodbe) sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka glede glavne stvari temelji na določbi tretjega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je v celoti priglašenim pritožbenim stroškom tožeče stranke v odgovoru na pritožbo.

Pravdni stranki v zvezi s pritožbo zoper stroškovno odločitev in odgovorom na to pritožbo nista posebej uveljavljali stroškov pritožbenega postopka, zato pritožbeno sodišče ni imelo podlage za sprejem odločitve v tem delu.

op. št. 1: Tudi zaslišana priča A. I. je potrdil to dejstvo, ki ga je zatrjevala tožeča stranka.

op. št. 2: Tako na primer odločbe VDSS št. PDP 95/2014, PDP 507/2014 ter odločbe VSL I Cpg 1142/2012, I Cpg 162/2012, I Cp 428/2001, II Cp 483/2010, II Cp 746/2015.