Jedro

Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je zagovornik na glavni obravnavi dne 4. 2. 2013 med drugim podal predlog za izločitev listin in dokazni predlog, kar je storil v pisni obliki (l. št. 155 do 159), sodišče prve stopnje pa o tej zahtevi in predlogu na tej glavni obravnavi ni odločilo, pač pa je o zahtevi za izločitev listin odločilo šele s sodbo, torej tedaj, ko je odločilo o glavni stvari, s tem pa storilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki upoštevajoč dejstvo, da pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v postopku zasega zvezka modre barve obdolženi C. N. niso bile storjene take kršitve postopka, ki bi imele za posledico ugotovitev, da gre za nedovoljen dokaz, se okoliščina, da je sodišče prve stopnje o izločitvi listin odločilo na način, kot je to že bilo obrazloženo, ne pokaže kot absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Pritožba ima sicer prav, da je tudi o zasegu predmeta potrebno sestaviti zapisnik in ne le izdati potrdilo o zasegu, kot je bilo to storjeno v obravnavani zadevi, vendar prezre, je v tej zadevi bila izdana odredba za hišno preiskavo, in da je obdolžena C. N. sama, ko je bila seznanjena z namenom oprave hišne preiskave, izročila policistu predmet, modri zvezek, ki so ga policisti želeli zaseči pri opravi hišne preiskave.

Ravnanje obdolžencev, opisano v prvostopnem krivdnem izreku pa zajema tudi ravnanje obdolžencev na sestanku z dne 2. 3. 2012, na katerem so skupno sestavili govor in oblikovali zahteve po takojšnji izselitvi Ciganov iz vasi in jih utemeljili s strahom, da se bo zaradi njihove naselitve v vasi kaj zgodilo, te zahteve pa je na sestanku dne 7. 3. 2012 prebrala obdolžena C. N. Iz dokaznega postopka je jasno povzet objektivni del kaznivega dejanja, in sicer, da so obdolženci sestavili zapisnik po svojih zahtevah, izposlovali sestanek dne 7. 3. 2012, na katerega so bili na njihovo zahtevo povabljeni predstavniki občin Č. in S., KS Č., CSD Č., PP Č., Upravne enote, Osnovne šole ter predstavniki medijev V., D. in B., da so na sestanku dne 7. 3. 2012 vsi obdolženci s strani C. N. prebrano izjavo vzeli za svojo, saj so jo predhodno tudi skupno oblikovali, na sestanku pa enotno zagovarjali njeno vsebino, pri čemer je obdolženi V. S. še dodatno zaničevalno vprašal: „kaj za te podgane ni strupa, da se ne bi toliko množili“. Vse to je bilo uperjeno zoper narodnostno in etično pripadnost priseljene romske družine in storjeno na način, ki lahko ogroža javni red in mir. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v ravnanju obdolžencev, torej tudi obdolženega V. S., zaznati vse zakonske znake očitanega jim kaznivega dejanja. Obdolženci so jih udejanili zavestno in hote, saj so pri svojih izjavah vztrajali kljub opozorilom policista, da ima njihovo ravnanje zakonske znake kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožbe državne tožilke in zagovornikov obdolžene C. N. ter obdolženih V. S. in A. N. se zavrnejo kot neutemeljene ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi C. N., V. S. in A. N. se oprostijo plačila stroškovpritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Črnomlju je s sodbo I K 36334/2012 z dne 28. 6. 2014 obdolžene V. S., C. N., A. N., V. P. in R. J. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po prvem odstavku 297. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B in jim ob uporabi 57. in 58. člena KZ-1B izreklo pogojno obsodbo (pravilno: pogone obsodbe), s katero je obdolženim A. N., V. P. in R. J. določilo kazen 1 meseca zapora, obdolženi C. N. kazen 2 mesecev zapora in obdolženemu V. S. kazen 4 mesecev zapora, vsem obdolženim pa preizkusno dobo 2 let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da so obdolženi V. S., A. N., V. P. in R. J. dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke in 8. točke 92. člena ZKP, in sicer vsak do 1/4 ter vsak sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, obdolženo C. N. pa je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper to sodbo so se pritožili: - okrajna državna tožilka zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka v delu, ki se nanaša na obdolženo C. N., s predlogom, da pritožbeno sodišče ta del izreka prvostopne sodbe spremeni in obdolženi C. N. naloži plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; - zagovorniki obdolžene C. N. iz pritožbenih razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in s predlogom, da pritožbeno sodišče prvostopno spremeni ter obdolženo oprosti obtožbe in kazenski postopek zoper njo ustavi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču; - obdolženi V. S., ki pritožbenega razloga ne navaja, iz pritožbe pa je razbrati, da se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; pritožbenemu sodišču predlaga izrek oprostilne sodbe; in - obdolženi A. N., ki prav tako ne navaja pritožbenega razloga, v pritožbi pa zanika izvršitev kaznivega dejanja ter predlaga, da ga pritožbeno sodišče oprosti obtožbe in kazenski postopek zoper njega ustavi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. 3. Na pritožbo državne tožilke so podali odgovor zagovorniki obdolžene C. N. V njem predlagajo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da so vse pritožbe neutemeljene.

**K pritožbi zagovornikov obdolžene C. N.:**

5. Po stališču zagovornikov obdolžene C. N. je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker o zahtevi za izločitev dokazov, ki jo je zagovornik podal na glavni obravnavi dne 4. 2. 2013, ni odločilo s posebnim sklepom, niti o tej zahtevi ni odločilo v izreku napadene sodbe. Do zahteve za izločitev dokazov se je opredelilo zgolj v 8. točki obrazložitve sodbe, pa še tam ne v celoti, saj je zahtevo zavrnilo zgolj na podlagi dejstva, da je bila izdana odredba za hišno preiskavo in ker le ta ni bila opravljena zaradi sodelovanja obdolžene in prostovoljne izročitve iskanega predmeta, je napravilo sklep, da zadostuje, da policija za zaseženi predmet izda potrdilo o zasegu, in da na tak način opravljen zaseg ne predstavlja kršitev določb zakona o kazenskem postopku. Policisti so že dne 7. 3. 2012 ob 14.00 uri sestavili uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja, istega dne sta se policista Policijske postaje Č. kot pooblaščeni uradni osebi z vsemi pooblastili udeležila sestanka v prostorih Krajevne skupnosti Č., iz uradnega zaznamka z dne 21. 3. 2012 pa izhaja, da je na tem sestanku obdolžena C. N. iz zvezka modre barve prebrala izjavo v imenu krajanov, iz katere naj bi bilo moč razbrati več besednih zvez, iz katerih naj bi izhajalo javno spodbujanje sovraštva. Tedaj navzoča policista nista ukrenila vse potrebno v skladu s 148. členom ZKP in nista zasegla zvezka, v katerem naj bi se nahajala domnevna sporna izjava C. N. V uradnem zaznamku z dne 21. 3. 2012 ni zapisano to, kar izhaja iz obrazložitve odredbe Okrožnega sodišča v Novem mestu I Kpd 17413/2012 za opravo hišne preiskave in iz predloga Policijske postaje Č. za opravo hišne preiskave, da je C. N. po končanem sestanku zvezek z obremenjujočo izjavo odnesla, policisti pa so šele 4. 4. 2012 podali predlog za hišno preiskavo in opravili zaseg predmetov čeprav niso bili izpolnjeni pogoji iz 164. člena ZKP, ki določa, da sme policija še pred začetkom preiskave zaseči predmete po 220. členu ZKP, če bi bilo nevarno odlašati, saj v konkretnem primeru nevarnost odlašanja ni bila podana, hišna preiskava pa je bila odrejena popolnoma nezakonito, ker so policisti že dne 7. 3. 2012 zaznali vse elemente kaznivega dejanja, pa niso takoj ukrepali. Sploh pa se hišna preiskava ni opravila, kar izhaja iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov z dne 4. 4. 2012, ker je C. N. prostovoljno izročila predmet, zaradi katerega je bila preiskava odrejena. Prostovoljna izročitev predmeta, če po njej ni opravljena hišna ali osebna preiskava, pa se ne šteje za preiskavo, po kateri morajo policisti sestaviti zapisnik po določbi sedmega odstavka 216. člena ZKP. Bi pa policisti morali ravnati po določbi petega odstavka 220. člena ZKP in razen potrdila o zasegu predmeta izdati tudi zapisnik o zasegu predmetov, česar pa niso storili. Tako niso ravnali v skladu s splošno določbo iz prvega odstavka 79. člena ZKP. Zaradi vsega navedenega zapisnik o opravljeni hišni preiskavi nima procesne veljave, zasežen predmet - modri zvezek, pa bi bilo zato potrebno izločiti.

6. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Pritožbeno sodišče v zvezi z odločanjem sodišča prve stopnje o zahtevi zagovornika obdolžene C. N. za izločitev listin, in sicer, predloga za opravo hišne preiskave Policijske postaje Č. z dne 4. 4. 2012, odredbe Okrožnega sodišča v Novem Mestu, opr. št. I Kpd 17417/2012 z dne 4. 4. 2012, zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča, št. 3 J 693/14 z dne 4. 4. 2012, potrdila o zasegu predmetov, št. 3 J 693/14 z dne 4. 4. 2012 in zvezka modre barve (format A4), z napisom „office line“, z ročno napisanimi zapiski na 20 straneh, ni zasledilo takih kršitev določb ZKP, ki bi predstavljale bistvene kršitve in bi bile razlog za razveljavitev prvostopne sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je zagovornik na glavni obravnavi dne 4. 2. 2013 med drugim podal predlog za izločitev listin in dokazni predlog, kar je storil v pisni obliki (l. št. 155 do 159), sodišče prve stopnje pa o tej zahtevi in predlogu na tej glavni obravnavi ni odločilo, pač pa je o zahtevi za izločitev listin odločilo šele s sodbo, torej tedaj, ko je odločilo o glavni stvari, pri čemer pa so vsebina in razlogi za odločitev razvidni iz točke 8 obrazložitve napadene sodbe, kot to pravilno navajajo v pritožbi tudi zagovorniki obdolžene C. N. Po določbi četrtega odstavka 340. člena ZKP izda sodišče po uradni dolžnosti, ali na predlog strank sklep in izloči iz spisa zapisnike in druge dokaze, na katere se po določbah ZKP ne sme opirati sodna odločba. Posebni sklep izda tudi, če zavrne predlog strank za izločitev. Sklep, s katerim je bilo odločeno o izločitvi zapisnikov in drugih dokazov pa se sme izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo. S tem, ko sodišče prve stopnje o zahtevi zagovornika za izločitev listin, ni izdalo posebnega sklepa, je sodišče prve stopnje sicer ravnalo v nasprotju s citirano zakonsko določbo, ni paobdolženi odvzelo pravice do pritožbe, kot to navajajo zagovorniki v pritožbi. Zoper sklep, s katerim se odloči o izločitvi zapisnikov in dokazov, se je namreč možno pritožiti le s pritožbo zoper sodbo, zagovorniki pa so to tudi storili. Gre torej za relativno kršitev določb kazenskega postopka, ki upoštevajoč dejstvo, da pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v postopku zasega zvezka modre barve obdolženi C. N. niso bile storjene take kršitve postopka, ki bi imele za posledico ugotovitev, da gre za nedovoljen dokaz, se okoliščina, da je sodišče prve stopnje o izločitvi listin odločilo na način, kot je to že bilo obrazloženo, ne pokaže kot absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Pritožba ima sicer prav, da je tudi o zasegu predmeta potrebno sestaviti zapisnik in ne le izdati potrdilo o zasegu, kot je bilo to storjeno v obravnavani zadevi, vendar prezre, je v tej zadevi bila izdana odredba za hišno preiskavo, in da je obdolžena C. N. sama, ko je bila seznanjena z namenom oprave hišne preiskave, izročila policistu predmet, modri zvezek, ki so ga policisti želeli zaseči pri opravi hišne preiskave in je torej zaseg predmeta bil opravljen po prostovoljni izročitvi predmeta s strani obdolžene. Pri tem sta bila sestavljena zapisnik o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča (l. št. 23), iz katerega je razvidno, da hišna preiskava ni bila opravljena in so v zapisniku navedeni razlogi za tako odločitev, izdano pa je bilo tudi potrdilo o zasegu predmetov (l. št. 23), iz katerega je razvidno, kateri predmet in na kak način je bil zasežen. Okoliščina, da policista, ki sta bila navzoča na sestanku dne 7. 3. 2012, na katerem je bilo zaznano kaznivo dejanje in sta o tem še istega dne sestavila uradni zaznamek, nista takoj zasegla zvezka modre barve iz katerega je obdolžena C. N. prebrala inkriminirane besede, na pravilnost kasnejše odredbe sodišča o opravi hišne preiskave pri obdolženi C. N. in z njo povezanim zasegom modrega zvezka, ki ga je policistom izročila C. N. pred izvedbo hišne preiskave, ni relevantna. Na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča, da zahtevi za izločitev dokazov ne ugodi, namreč nima tehtnega vpliva. Priči T. P. in R. Z. sta pojasnili potek predkazenskega postopka in razloge za kasnejši predlog za izvedbo hišne preiskave, kakor je to razvidno iz obrazložitve napadene sodbe, sodišče prve stopnje pa je njune razloge sprejelo kot tehtne in po proučitvi zapisnika o hišni preiskavi ter potrdila o zasegu predmetov ni našlo okoliščin, ki bi modri zvezek zaznamovale kot nedovoljen dokaz v smislu določil drugega odstavka 18. člena ZKP. Zato tudi ni ugodilo zahtevi za izločitev dokazov. S tako odločitvijo ter razlogi zanjo pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Zvezek modre barve obdolženi C. N. ni bil odvzet na nezakonit način, zato ga je sodišče prve stopnje smelo uporabiti kot dokaz v dokaznem postopku.

7. Po stališču pritožbe zagovornikov ravnanje obdolženih nima znakov kaznivega dejanja, temveč gre le za prekršek. Popolnoma identičen opis namreč vsebuje Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), ki v 2. členu določa, da javni red in mir pomeni stanje, v katerem je zagotovljeno neovirano izvrševanje pravic in dolžnosti po ustavi in zakonu, v 7. členu določa, da kdor se na javnem kraju prepira, vpije ali nedostojno vede, se kaznuje zgolj z denarno kaznijo, v 20. členu pa določa, da če so dejanja iz 6., 7., 12., 13. in 15. člena tega zakona, torej tudi dejanje nedostojnega vedenja oziroma nasilnega in drznega vedenja storjena z namenom vzbujanja narodnostne, rasne, spolne, etnične, verske, politične nestrpnosti ali nestrpnosti glede spolne usmerjenosti, se storilec kaznuje zgolj z globo. V kolikor torej sodišče smatra, da je bilo dejanje storjeno z namenom vzpodbujanja rasne nestrpnosti, bi šlo v konkretnem primeru kvečjemu za prekršek in ne za kaznivo dejanje. Pritožba v tej zvezi opozarja še na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-88/2007 z dne 1. 8. 2004, ki se nanaša sicer na razveljavitev 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), vendar je po pritožbi uporabna tudi v konkretnem primeru. Definicija kaznivega dejanja mora imeti dodatni element, presežek kriminalne dejavnosti, zaradi katerega je ravnanjebolj nevarno družbi in zahteva kazenski pregon ter ga to loči od prekrška.

8. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Pritožba ponavlja stališče, ki ga je zagovornik obdolžene C. N. izoblikoval že v ugovoru pravne narave, podanem zoper obtožni predlog in ga ponovil v besedi strank. Navedeno stališče je s tehtnimi razlogi, ki jih navaja v točkah 10, 11 in 12 obrazložitve sodbe, kot nepravilno prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče z razlogi prvostopne sodbe v celoti soglaša in jih sprejema kot pravilne ter se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Dejanje obdolžencev, kot je opisano v prvostopnem krivdnem izreku, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 297. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B, zakonski znaki tega kaznivega dejanja pa se ne prekrivajo s prekrškom iz člena 7 v zvezi s členom 20 ZJRM-1. Pritožba prezre, da do kršitve javnega reda in miru na sestanku dne 7. 3. 2012 ni prišlo, ravnanje obdolžencev, opisano v prvostopnem krivdnem izreku pa zajema tudi ravnanje obdolžencev na sestanku z dne 2. 3. 2012, na katerem so skupno sestavili govor in oblikovali zahteve po takojšnji izselitvi Ciganov iz vasi in jih utemeljili s strahom, da se bo zaradi njihove naselitve v vasi kaj zgodilo, te zahteve pa je na sestanku dne 7. 3. 2012 prebrala obdolžena C. N.. Pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 297. člena KZ-1B je poudarek na javnem spodbujanju ali razpihovanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli ndrugi osebni okoliščini in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev. Pri prekršku, ki ga navaja pritožba, pa je poudarek na kršitvi javnega reda in miru, ki že nastopi, namen kršitve pa je spodbujanje narodnostne, rasne, spolne, etične, verske, politične strpnosti ali nestrpnosti glede spolne usmerjenosti. Tako že gramatikalna primerjava pokaže, da se znaki kaznivega dejanja in znaki prekrška ne prekrivajo, da niso identični, in da torej ne gre za primer, podoben tistemu, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče in na katerega se sklicuje pritožba.

9. Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov niti o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga pritožba zagovornikov prav tako graja. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolžencev in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa pravilno zaključilo, da je obdolžena C. N. storila očitano ji kaznivo dejanje na način in v okoliščinah, kot je to opisano v prvostopnem krivdnem izreku. V obrazložitvi sodbe je navedlo tehtne, prepričljive in povsem sprejemljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožba zagovornikov s svojimi pritožbenimi izvajanji ne more omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Pritožba prihaja sama s seboj v nasprotje, ko najprej navaja, da izjave, ki jo je na sestanku dne 7. 3. 2012 prebrala obdolžena C. N. in izjav, ki so jih podali ostali obdolženi, ne gre pripisati njihovemu skupnemu delovanju, in da izjave niso spodbujale prebivalcev V. k nestrpnosti do Romov, zatem pa, da je dokazni postopek pokazal, da so imeli vsi prebivalci V. sestanek, na katerem so oblikovali skupna stališča in izvolili odbor, ki jih bo zastopal, stališča pa so zapisali. V drugem delu navedenega zapisa namreč pritožba negira prvi del, in sicer glede tega, ali gre za skupno delovanje obdolžencev ali ne. Najprej namreč zatrjuje, da inkriminiranih izjav ni mogoče pripisati skupnemu delovanju, zatem pa sama navede, da so jih obdolženci skupaj z ostalimi krajani V. oblikovali in zapisali, obdolžena C. N. pa jih je kasneje na sestanku prebrala. Zato s pritožbo, ki z navedenim skuša prepričati, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo, ni mogoče soglašati.

11. Pritožba nima prav tudi, ko zatrjuje, da s prebranimi izjavami obdolženci niso spodbujali sovražnost in nestrpnost do Romov kot etične skupnosti. Navedeno je v nasprotju s pravilnimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, obrazloženimi v točki 11 obrazložitve napadene sodbe, pri čemer sodišče prve stopnje pred tem v točki 9 obrazložitve pravilno ugotavlja, da ni dvomiti, da so vsebino na sestanku dne 7. 2. 2012 s strani obdolžene C. N. prečitane izjave vsi obdolženci sprejeli kot svojo. Sodišče prve stopnje namreč tako ugotovitev temelji prav na okoliščini, da so pred tem na skupnem sestanku krajanov V. to izjavo oblikovali, zgolj zaradi tehnične izvedljivosti pa jo je na sestanku dne 7. 3. 2012 lahko prečitala le ena oseba in to je bila obdolžena C. N. Vendar je to storila v svojem imenu in imenu soobdolženih, pri čemer se noben od obdolženih od prečitanega ni distanciral ali omejil in je pri izjavi vztrajala kljub izkazanim opozorilom navzočega policista R. Z. o zaznanih znakih kaznivega dejanja, o čemer izpovedujejo priče in kar dokazuje DVD posnetek sestanka. Na osnovi navedenega sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da so obdolženci na sestanku predstavili navedeni „govor“ kot svoj. Pri tem še ugotavlja, da vsebina, ki jo je prečitala obdolžena C. N., ni bila vsiljena kateremu od obdolženih, kot je to razvidno iz izvedenega dokaznega postopka, in da ravnanje in obnašanje vsakega od obdolženih na sestanku, kot je to jasno razvidno iz DVD posnetka, kaže, da so enotno zagovarjali vsebino pričitanega govora. V točki 11 obrazložitve sodbe pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da so obdolženi vedeli, na koga naslavljajo skupno izjavo, se zavedali kdo je na sestanek bil vabljen in kdo je prisoten, pri čemer so tam bili tudi novinarji, in da je vsebina govora in izrazov v njem ter zahtev glede romske družine objektivno žaljiva ter hkrati takšna, da ima namen ustvarjanja in širjenja nestrpnosti do pripadnikov romske etične skupine. Pri tem sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja konkretne inkriminirane izraze in besedne zveze ter zaključuje, da predstavljajo omalovaževanje in pripisujejo manjvrednost ter manjšo pomembnost, v konkretnem primeru romske družine, ravno iz razloga njene etične pripadnosti. Večkrat je bila namreč uporabljena beseda „Cigan“, ki v celotnem kontekstu, ob izražanem nezadovoljstvu obdolžencev z njihovo priselitvijo v V., brez dvoma vsebuje zaničljiv pomen. Slednje sodišče prve stopnje pravilno utemeljuje s strani obdolžencev izrečenimi besedami: „niso nam enaki“ in zavrača zagovore obdolžencev, torej tudi obdolžene C. N., ko skušajo prikazati svoje ravnanje le kot odziv zaradi zaskrbljenosti oziroma bojazni pred morebitnimi problemi v zvezi z nastanitvijo preštevilčne družine v komunalno premajhni in neustrezno urejeni hiši. Sodišče prve stopnje je na osnovi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da obdolženci, torej tudi obdolžena C. N., o družini v tistem času niso vedeli drugega kot to, da so Romi, njihove izjave pa kažejo na nestrpnost do etične skupnosti Romov. Glede na način njihovega podajanja in njihovo vsebino, ko so obdolženci zatrjevali, da „bodo stvari vzeli v svoje roke in potem bo kar bo, pa magari pride do kakšnega linča, ter naj se zopet vrne kmečki punt in linčanje“, so dejansko spodbujali sovražnost in nestrpnost do Romov, ki temelji na narodnostni in etični pripadnosti. Ob tem ni prezreti, da se obdolženi C. N. očita, da je prebrala tudi izjave kot npr. „to se širi kot kuga 21. stoletja“, saj take izjave nikakor ni mogoče opravičevati s skrbjo, povezano z naselitvijo ene same družine in zgolj zaradi komunalnih in drugih problemov, povezanih in vnaprej namišljenih v zvezi s to družino. Zato ni mogoče pritrditi obširnim pritožbenim izvajanjem, s katerimi zagovorniki skušajo prepričati v zmotnost in nepravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

12. Ni sprejemljivo stališče pritožbe, da je glede ugotovitve, ali so obdolženi javno vzpodbujali sovražnost in nestrpnost, ki temelji na etični pripadnosti, javnost njihovega ravnanja presojati skozi oseben odnos obdolžencev do javnosti, ne pa na podlagi objektivnih dejstev, ki dokazujejo, da so navedeno počeli javno, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Obdolženi so se skupaj s predsednico krajevne skupnosti I. M. dogovorili, koga bodo vabili na sestanek dne 7. 3. 2012, na sestanku so videli, da so prisotni tudi predstavniki medijev, ter da se sestanek snema na DVD, in da so na sestanku predstavniki vseh vabljenih inštitucij. Zato ni dvomiti v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da so objektivno in subjektivno delovali javno. V čem bi naj bil posnetek na DVD, ki je bil predvajan kot dokaz, zrežiran in obdelan, pritožba ne pojasni pritožbeno zatrjevanje, da obdolžena ni imela vpliva na poročanje medijev, pa tudi nima nobene teže, glede na to, da so ti poročali zgolj o tem, kar je bilo na sestanku izrečeno, kot je to razvidno iz dokaznega gradiva, ki je del kazenskega spisa. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti v delu, ko zatrjuje, da izjave, ki jih je po sestanku dal V. S., niso bile podane v sostorilstvu, temveč je v tem delu obdolženi V. S.a deloval povsem samostojno, zaradi česar obdolženi C. N. ni mogoče pripisati sostorilstva. Obdolženi V. S. je namreč zgolj ponovil to, kar je izrekel že na sestanku in kar je bilo predstavljeno kot skupno stališče, ki ga je prebrala obdolžena C. N. Da je bila slednja prisiljena v branje izjave, in da bi zato izjavo bilo potrebno izločiti iz spisa, pa pritožba ne more prepričati, ker za kaj takega ne navaja tehtnih razlogov. Enako velja za pritožbeno navedbo, da prebrana izjava ne predstavlja mnenja obdolžene C. N., To je namreč navedeno v nasprotju z zagovorom obdolženke, v katerem ni govorila o kakršnikoli prisili, izjavila pa je, da je šlo za skupno izjavo, kar pomeni, da je z njeno vsebino soglašala. Sicer pa je iz njenega obnašanja, razvidnega na posnetku DVD, razvidno, da se z prebrano izjavo v celoti identificira.

13. Pritožbene navedbe, da ni bilo sovražnega govora, in se prebrana izjava ni nanašala na manjšino ali pripadnike manjšinske skupnosti, temveč zgolj na točno določeno družino, je v nasprotju s tem, kar izhaja iz vsebine s strani obdolžene C. N. prebrane izjave, katere citati so navedeni v prvostopnem krivdnem izreku: „da bodo sadove in sledi dela staršev obdolženih zamazale in uničile ciganske družine v njihovi vasi, da cigani morajo ven iz vasi, kajti slej ko prej se bo razširila kuga 21. stoletja, saj nimajo urejenih pogojev za življenje“, „čimprej izseliti cigane iz vasi in to po hitrem postopku, drugače bomo mi vzeli stvar v roke, potem bo kar bo - pa magari pride do kakšnega linča! (naj se zopet vrne kmečki punt in linčanje)?“ Navedene besede jasno kažejo, da so usmerjene proti etični skupnosti Romov, ne pa zgolj proti posamezni družini, pri čemer uporabljeni izrazi in besede ne dopuščajo nikakršnega dvoma, da vzpodbujajo sovražnost in nestrpnost, ki temeljita na narodnostni in etični pripadnosti, ne pa na nečem drugem, v kar skušajo prepričati zagovorniki. Ne gre tudi zgolj za razžalitev članov družine H., kot to navaja pritožba, ampak ima opisano vse zakonske znake kaznivega dejanja, za katerega je bila spoznana za krivo obdolžena C. N. 14. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi prepričljivo obrazložilo tudi obstoj direktnega naklepa pri obdolženki (točka 12 obrazložitve), zato ni pritrditi pritožbi, ki temu oporeka. Pritožbena izvajanja, da gre le za goli naklep, brez aktivnih ravnanj, usmerjenih v prepovedano posledico, so nerazumljiva, saj je bilo ugotovljeno, da je obdolženka ravnala na način, opisan v krivdnem izreku, torej je aktivno izvršila kaznivo dejanje in ni ostalo le pri golem naklepu.

15. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v preostalih pritožbenih razlogih ne navaja ničesar, kar bi omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zagovornikov obdolžene C. N., vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

16. Zagovorniki zgolj podrejeno grajajo tudi odločbo o kazenski sankciji, pri čemer zatrjujejo, da iz same obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti, zakaj sodišče prve stopnje smatra, da je obdolžena C. N. imela večji doprinos k storitvi kaznivega dejanja, od soobdolžencev, katerim je določilo nižje kazni. Zgolj dejstvo, da je bila ona tista, ki je prebrala sporni zapis, ne pomeni dodatnega doprinosa k obravnavanemu dejanju. Ugotovitve, da je govorila s povzdignjenim glasom, se prepirala in podobno, pa niso pravilne. Sodišče je namreč zanemarilo, da je pred branjem sporne izjave prepir deloma izzval tudi J. V., ter da je bila obdolžena izzvana in razburjena. Obdolžena je bila pripravljena sodelovati s policijo in sodiščem, doslej je nekaznovana in po spornem dogodku z njene strani ni prišlo do nobenega kršenja JRM. Pritožniki so mnenja, da bi nanjo preventivno vplivala preventivno že krajša preizkusna doba.

17. Po oceni pritožbenega sodišča ni razlogov za spremembo obdolženki na prvi stopnji izrečene kazenskega sankcije. Ta je zgolj opozorilne narave, pri njeni odmeri pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo delež vsakega obdolženca pri kaznivem dejanju, izvršenem v sostorilstvu, pri čemer je ta glede na opis kaznivega dejanja, ki je skladen z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, pri obdolženi C.i N. višji kot pri obdolženih A. N., V. P. in R. J. ter je zato sodišče prve stopnje obdolženki določilo tudin temu ustrezno kazen zapora. Preizkusna doba, ki jo je odmerilo, pa je prav tako primerna, glede na težo in naravo storjenega kaznivega dejanja.

**K pritožbi obdolženega V. S.:**

18. Obdolženec v pritožbi navaja, da je obravnavana sodba tipičen primer subjektivne in zelo pristranske sodbe, ki ga spominja na kozlovsko sodbo v Višji gori, da gre za konstrukt, ki je značilen za vladajočo strukturo in njene represivne organe, pri čemer opozarja na zgodovino in osebnosti, ki so bile po krivem obsojene (Matija Gubec, Franc Rozman Stane, Martin Luther King, itd.), navaja, da so bili obdolženi postavljeni s strani celotne vasi, da zastopajo interese vasi, da so zadevo zakomplicirali policaji in mediji, ti so tudi napihnili zadevo, kar sploh ni bil njihov namen, policisti pa so njihov strah in protest obrnili v nestrpnost ter sovražni govor. Poudarja, da je sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sodbe navedlo, da je posebej upoštevalo, da imajo prebivalci v bližini romskih naselij praviloma slabe izkušnje glede sosedskih odnosov s pripadniki te etične skupnosti in da je s tem v zvezi sprejeti skrb oziroma bojazen obdolžencev, kakšne morebiti negativne spremembe v bivalnem okolju bo zanje prinesla naselitev prebivalcev s povsem drugačnimi življenjskimi navadami, običaji, vrednotami in mentaliteto, in da potem torej njihov strah le ni bil iz trte zvit. Našteva težave, do katerih je v zvezi z romsko družino prišlo po izreku sodbe, se sprašuje, kdo bo „dokapitaliziral njegovo hišo, ki je postala pol manj vredna s priselitvijo ciganske družine v hiško, ki je le dva metra oddaljena“, navaja, da so Cigani na S. zelo nasilni, arogantni, kradljivi, da so tam prisotne droge in orožje, vas V. pa je oddaljena le 8 km, zaradi česar je njihov strah upravičen ter navaja še vrsto drugih podatkov, ki niso v direktni povezavi z izrečeno sodbo, kot npr. intervju Milana Kučana na TV in podobno. Graja delo policije, varuha človekovih pravic in drugih institucij v zvezi z romsko problematiko ter podaja lastno gledanje na življenje Romov in vse skupaj povezuje z osebnimi težavami, povezanimi z izgubo zaposlitve.

19. Z navedenimi pritožbenimi izjavami obdolženi ne more omajati pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, kar zadeva njegovo vlogo pri izvršitvi kaznivega dejanja. To je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno ter jo oprlo na dokaze, izvedene v dokaznem postopku. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na ustrezne razloge prvostopne sodbe, s katerimi prvostopno sodišče utemeljuje krivdni izrek glede obdolženega V. S. 20. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je iz dokaznega postopka jasno povzet objektivni del kaznivega dejanja, in sicer, da so obdolženci sestavili zapisnik po svojih zahtevah, izposlovali sestanek dne 7. 3. 2012, na katerega so bili na njihovo zahtevo povabljeni predstavniki občin Č. in S., KS Č., CSD Č., PP Č., Upravne enote, Osnovne šole ter predstavniki medijev V., D. in B., da so na sestanku dne 7. 3. 2012 vsi obdolženci s strani C. N. prebrano izjavo vzeli za svojo, saj so jo predhodno tudi skupno oblikovali, na sestanku pa enotno zagovarjali njeno vsebino, pri čemer je obdolženi V. S. še dodatno zaničevalno vprašal: „kaj za te podgane ni strupa, da se ne bi toliko množili“. Vse to je bilo uperjeno zoper narodnostno in etično pripadnost priseljene romske družine in storjeno na način, ki lahko ogroža javni red in mir. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v ravnanju obdolžencev, torej tudi obdolženega V. S., zaznati vse zakonske znake očitanega jim kaznivega dejanja. Obdolženci so jih udejanili zavestno in hote, saj so pri svojih izjavah vztrajali kljub opozorilom policista, da ima njihovo ravnanje zakonske znake kaznivega dejanja.

21. Navedenega obdolženi V. S. s posplošenimi pritožbenimi izvajanji, v katerih ne zatrjuje, da ni ravnal na način, kot je opisan v izreku prvostopne sodbe, pač pa z njimi podaja lastno oceno o svojem ravnanju in njegovem pomenu, ne more ovreči. Njegovi laični zaključki, ki temeljijo na okoliščinah, ki niso z ničemer povezane z obravnavanim kaznivim dejanjem in o njih govori v pritožbi, niso razlog za kakršenkoli dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in na njem temelječih pravnih zaključkov. Ko pritožnik v delu pritožbe citira del obrazložitve prvostopne sodbe iz točke 13, prezre, da z navedenimi razlogi prvostopno sodišče z ničemer ne dekriminalizira ravnanje obdolženega, za katerega je bil spoznan za krivega, temveč navaja le okoliščine, ki jih je upoštevalo pri odmeri in izbiri kazenske sankcije. Skuša razumeti ravnanje obdolženca kot skrb, povezano z naselitvijo prebivalcev z drugačnimi življenjskimi navadami, nikakor pa ne pritrjuje ravnanju obdolženca, ko je v tej skrbi z inkriminiranimi besedami, zapisanimi v prvostopnem krivdnem izreku, udejanja zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja. Obdolženi si torej napačno razlaga del obrazložitve sodbe.

22. Iz navedenih razlogov se pokaže pritožba obdolženega V. S., uperjena zoper prvostopni krivdni izrek, kot neutemeljena.

23. Ker pritožba, vložena iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pritožnik smiselno uveljavlja, po določbi 386. člena ZKP obsega tudi odločbo o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu in ugotovilo, da ni nobenega tehtnega razloga za njeno spremembo v korist obdolženca. Prvostopno sodišče mu je namreč ob pravilnem vrednotenju teže obravnavanega kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde ter okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo.

**K pritožbi obdolženega A. N.:**

24. Obdolženi ponavlja svoj zagovor, ko navaja, da je bil član vaškega odbora, da so ga v odbor določili vaščani, kot bližnjega soseda Romov, čeprav se s tem ni strinjal, da so rekli, da bo tako pozabil na svojo bolezen, in da je zato pristal, za kar mu je žal. Navaja, da besede, ki jih je izrekel dne 7. 3. 2012, niso bile uperjene v javno spodbujanje sovražnosti in nestrpnosti proti romski družini, ampak so bile posledica dejstva, da ta družina nima dovolj bivalnega prostora, niti ustrezne komunalne urejenosti, zaradi česar se boji zase in potek svoje bolezni.

25. Tak zagovor obdolženca je ocenilo že sodišče prve stopnje in ga s tehtnimi razlogi, zapisanimi v obrazložitvi prvostopne sodbe, zavrnilo kot nesprejemljiv. Ugotovilo je, da je obdolženi zavestno in hote sodeloval pri sestavi govora in zahtev vaščanov V., ki jih je na sestanku dne 7. 3. 2012 prebrala obdolžena C. N. in bil na tem sestanku kot član vaškega odbora, pri čemer se tudi ni distanciral od vsebine prebrane izjave ter jo je zato po ugotovitvah sodišča prve stopnje štel za svojo in z njo soglašal, glede na njeno vsebino pa izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je k prebrani izjavi dodal, da „to ni za k nam“, s čimer je brezosebno in opredmeteno poimenoval romske priseljence. Zato ni verjelo zagovoru obdolženca, da se z izjavo ni strinjal. Ker obdolženi v pritožbi, razen da ponavlja navedeno izjavo in svoj zagovor, ne navaja ničesar drugega, kar bi lahko povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, se pokaže njegova pritožba, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, kot neutemeljena.

26. Tudi pri tem obdolžencu je pritožbeno sodišče skladno z določbo 386. člena ZKP preizkusilo odločbo o kazenski sankciji, ki je pritožba ne napada in ugotovilo, da ni razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Za obravnavano kaznivo dejanje mu je bila izrečena sankcija opozorilne narave, z njo določena kazen le 1 meseca zapora in preizkusno dobo 2 let, vse to pa ustreza teži in naravi storjenega kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, kakor tudi vsem drugim za izbiro in odmero kazenske sankcije upoštevanim okoliščinam.

**K pritožbi okrajne državne tožilke:**

27. Pritožba graja odločbo o stroških kazenskega postopka, s katero je sodišče prve stopnje obdolženo C. N. na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona. Sodišče prve stopnje je tak izrek oprlo na osebne, družinske in premoženjske razmere obdolžene, kot izhaja iz podatkov spisa, pritožnica pa navaja, da bi moralo preveriti, kakšno pokojnino prejema bolna mati obdolženke, za katero slednja skrbi, pri vseh obdolžencih pa pri odločanju o plačilu povrnitve stroškov uporabiti enaka merila, glede na to, da so tudi nekateri drugi obdolženci brez zaposlitve in brez dohodkov in še preživljajo otroke ter so mogoče v težjem finančnem položaju kot C. N. Ti obdolženi si tudi zagovornikov niso zagotovili, kot si je to obdolžena C. N., pri čemer je zagovornik ne zastopa iz naslova brezplačne pravne pomoči. 28. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenih pritožbenih izvajanj ne vidi razlogov za spremembo na prvi stopnji sprejete odločbe o oprostitvi plačila stroškov kazenskega postopka s strani obdolžene C. N. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je obdolženka brez dohodkov, da skrbi za bolno mater, in da nima sredstev, s katerimi bi lahko stroške postopka plačala. Okoliščina, da njena mati prejema pokojnino, pa kot pravilno v odgovoru na pritožbo navajajo zagovorniki obdolženke, ni razlog za naložitev plačila stroškov postopka obdolženki. Slednji opozarjajo, da je obdolženka v spis predložila zdravniško potrdilo o zdravstvenem stanju njene mame in odločbo, da ji je postavljena kot skrbnik za posebni primer, denar, ki ga kot pokojnino prejema njena mati, pa pripada izključno materi in ne obdolženki. Okoliščina, da je za zagovarjanje pooblastila zagovornike, sama po sebi ne dokazuje, da ima obdolžena finančna sredstva in bi bila zato sposobna plačati stroške kazenskega postopka, kakor obratno okoliščina, da drugi obdolženci niso imeli zagovornikov, ne dokazuje, da so slednji brez sredstev. Z navedenim pritožbeno sodišče soglaša, pri čemer ugotavlja, da pritožnica ni izkazala okoliščin, ki bi kazale, da je obdolžena sposobna plačati stroške kazenskega postopka.

29. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo okrajne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

30. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz točke I izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

31. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvah, da obdolženi nimajo sredstev, s katerimi bi lahko plačati stroške pritožbenega postopka brez nevarnosti za lastno preživljanje in preživljanje oseb, ki so jih dolžni preživljati (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).