Jedro

Vprašanje pogodbene volje, torej ugotavljanje tega, kaj sta stranki s pogodbo zasledovali, je stvar dejanskega stanja (ki ga z revizijo ni mogoče izpodbijati).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožnikoma plačati 1,455.365 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.1995. Tožnika je zavezalo, da morata toženi stranki povrniti 96.245 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da sta se stranki dogovorili, da zajema kupnina za stavbno zemljišče v znesku 401.340,70 SIT vrednost samega zemljišča in vrednost obstoječe komunalne opremljenosti ter 4% manipulativne stroške, ne pa tudi sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremljenost stavbnega zemljišča (bodoče stroške komunalnega opremljanja).

Zoper sodbo pritožbenega sodišča sta tožnika vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajata, da sta v skladu s pogodbo o pravicah in obveznostih pri pridobivanju pravic uporabe na stanovanjskem zemljišču in pri gradnji stanovanjske hiše toženi stranki plačala 401.340,70 SIT. S tem sta plačala tako vrednost zemljišča kot tudi sorazmeren del stroškov za pripravo in opremljenost stavbnega zemljišča. Tako so se namreč pravdne stranke dogovorile ob sklepanju pogodbe. Kljub temu pa sta sodišči ugotovili, da omenjeni znesek ne zajema tudi sorazmernega dela stroškov komunalne opremljenosti.

Ta ugotovitev je v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev (15. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89 - ZOR) ter v nasprotju z načelom prepovedi povzročanja škode (16. člen ZOR). Upoštevati je treba, da je tožena stranka strokovnjak, tožnika pa sta neuka. Zato sta toženi stranki zaupala. Ta je tudi pogodbo pripravila, tožnika pa sta jo le podpisala. Bila sta prepričana, da je bilo s plačilom zneska 401.340,70 SIT zajeto tudi plačilo stroškov za pripravo in opremljenost stavbnega zemljišča. Ker pa tožena stranka Občini ... teh stroškov ni plačala (znesek 287.800,20 SIT), sta morala to storiti sama, saj sicer ne bi dobila gradbenega dovoljenja.

Da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, dokazuje tudi nesporno dejstvo, da je morala tožena stranka svojemu (bivšemu) članu J. D. plačati le vrednost zemljišča, ki je po oceni izvedencev znašala na dan 31.8.1984 168.245,68 SIT. Član zadruge nikakor ni bil upravičen še do zneska, ki se nanaša na komunalno opremljenost zemljišča, ker v to zemljišče ni vlagal. Razmerje med toženo stranko in njenim bivšim članom v tem postopku ni pomembno. Sodišče tega razmerja ne bi smelo vplesti v spor med tožnikoma in toženo stranko. Da J. D. ni plačal stroškov za komunalno opremljenost zemljišča, je logično, saj člana zadruge nista zaprosila za gradbeno dovoljenje. Finančna kartica, s katero sodišče utemeljuje svoje zaključke, pa je listina, ki jo je pripravila tožena stranka in tožnika zato močno dvomita v njeno verodostojnost. Zato sta tudi predlagala, naj sodišče izvede dokaze za ugotovitev, ali je tožena stranka J. D. nakazala sporni znesek. Ker je sodišče ta dokaz zavrnilo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče se sicer sklicuje na bodoče stroške komunalne opremljenosti, vendar ti niso predmet spora.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99-2/2004 - ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, s katerimi tožnika izpodbijata dejansko stanje. Revizijsko sodišče je torej vezano na konkreten dejanski stan, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki je prestal pritožbeni preizkus. Razčleniti ga je mogoče na naslednje prvine:

1. tožnika sta s toženo stranko dne 4.9.1991 sklenila pogodbo o pravicah in obveznostih pri pridobitvi pravice uporabe na stavbnem zemljišču in pri gradnji stanovanjske hiše;

2. po tej pogodbi sta tožnika toženi stranki plačala 401.340,70 takratnih YUD, kar je predstavljalo znesek, ki ga je za to zemljišče tožena stranka morala plačati J. D. (385.904,56 YUD), povečan za 4% manipulativnih stroškov;

3. med pravdnima strankama je bilo dogovorjeno, da je s tem plačana le vrednost zemljišča in lokacijska dokumentacija za manjšo hišo, ne pa tudi prispevek za komunalno urejenost;

4. tožnika torej z dogovorjenim zneskom nista plačala tudi stroškov bodočega komunalnega opremljanja zemljišča. Na to dejansko stanje sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Odločilna je namreč ugotovitev, da se stranki nista dogovorili, da znesek 401.340,70 YUD predstavlja še kaj več kot le vrednost zemljišča in stroške za lokacijsko dokumentacijo za manjšo hišo, oziroma da s tem zneskom ni plačan tudi sorazmeren del stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča. Razlaga pogodbene določbe o tem, na kaj se nanaša znesek 401.340,70 YUD, oziroma, ali je z njim zajet tudi sorazmeren del stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča, temelječa na dokazni oceni o pravi volji strank ob sklepanju pogodbe, je nejasnost glede tega, na kaj se ta znesek nanaša, tako odstrla, da uporaba določbe 100. člena ZOR (na katero morda nakazuje revizija, ko navaja: "tožena stranka je pripravila pogodbo, ki je predmet tega spora, tožeči stranki pa sta tako pogodbo podpisali, saj jima niso bile dane niti možnosti pogajanja niti možnosti izbire") ne prihaja vpoštev (če se pri tem celo zanemari dejstva, ki se nanašajo na obstoj v tem zakonskem določilu predpisanih predpogojev za njegovo uporabo). Vprašanje pogodbene volje, torej ugotavljanje tega, kaj sta stranki s pogodbo zasedovali, pa je stvar dejanskega stanja, ki ga z revizijo ni mogoče izpodbijati.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na načelo enake vrednosti dajatev. Prvič zato, ker predstavlja to načelo (kot interpretacijsko vodilo) le dopolnilno pravilo za razlago nejasnih pogodbenih določil (101. člen ZOR), v konkretnem primeru pa je ugotovitev o pravi volji strank ob sklepanju pogodbe nejastnost glede vprašanja, na kaj se je nanašal znesek 401.340,70 YUD, tako odstrla, da uporaba določb ZOR o razlagi nejasnih pogodbenih določil sploh ne prihaja vpoštev. Drugič pa zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je predmet pogodbe zemljišče, za katero je morala tožena stranka J. D. plačati 385.904,56 YUD, na kolikor je sodni cenilec dne 1.8.1991 ocenil njegovo vrednost. Sodni cenilec je seveda ocenil le do takrat nastale, ne pa tudi (predvidene ali nepredvidene) bodoče stroške komunalnega opremljanja zemljišča. Razmerje med toženo stranko in J. D. je tako v tej pravdi le dokazno pomembno. Obveznost tožene stranke, da ob odstopu od pogodbe J. D. plača vrednost zemljišča ter da je bila ta vrednost ocenjena na 385.904,56 YUD, je namreč indic, ki kaže na to, da znesek, za katerega so se dogovorili tožnika in tožena stranka, predstavlja takratno vrednost zemljišča. Vprašanje, ali je tožena stranka J. D. ta znesek tudi plačala, je zato (tudi dokazno) irelevantno.

Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, revizijskega očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa tožnika nista konkretizirala, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).