Jedro

Tožena stranka je v ponovljenem postopku popolno in pravilno ugotovila dejansko stanje ter nanj v delu, v katerem kot razlagalni pripomoček uporablja Direktivo EU, pravilno uporabila materialno pravo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča razlogi za zapustitev matične države, ki jih je tožnik podal v vlogi in tudi na zaslišanju, ne predstavljajo preganjanja v smislu ZAzil in Direktive EU.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 - ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, U.P.B.2, Uradni list RS, št. 51/2006, 37/2006 - sklep US RS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.11.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka v skladu s 1. alineo 1. odstavka 35. člena ZAzil v rednem azilnem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ker je menila, da mu v izvorni državi, to je Bosni in Hercegovini, ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in Direktive Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite z dne 29.4.2004 (direktiva EU).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka sicer nepravilno navedla, da tožnik ni navedel pravega razloga, ki je zakonita podlaga za preganjanje po 1. členu ZAzil, glede na to, da je v upravnem postopku zatrjeval, da je preganjan zaradi pripadnosti romski narodnosti, ki je podlaga za preganjanje po Ženevski konvenciji oziroma ZAzil, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve. Tožnik je sicer opisal posamezne napade in sodišče ne dvomi v neprijetnosti, ki jih je pri tem doživel, vendar navedene oblike preganjanja niso takšne, da bi dosegle tolikšno stopnjo intenzivnosti preganjanja, kot jo predvideva upravno sodna praksa, ki se pri pravilni interpretaciji opira na Direktivo EU (1.a odstavek 9. člena), niti ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil. Ob presoji je sodišče upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik sam navedel, da je v BiH menjaval kraje in da ga preganjajo v domačem kraju, kjer je večinsko prebivalstvo srbsko. Iz tožnikovih izjav tudi izhaja, da se je v Republiko Srbsko vračal le zaradi ureditve dokumentov, sicer pa je živel v krajih, ki spadajo v Federacijo, kjer pa ni bil preganjan. Ne more slediti navedbam tožnika, da se v domači kraj ne more vrniti, ker je Rom. Sam je namreč povedal, da ni mogel nikjer živeti, ker je brat prodal njegovo premoženje, sorodniki pa so tudi odšli v tujino. Tožnik je izpostavil dogodke pred občino, vendar zaradi nadlegovanj, ki jih je doživel, še ni mogoče sklepati, da v hiši, če bi jo še imel, ne bi mogel živeti. Tožnik se v domačem kraju niti ni poizkusil naseliti, prebival je v krajih, kjer je imel sorodnike ali prijatelje. Za presojo pravilnosti odločitve je pomembno tudi dejstvo, da se je ob napadih odzvala policija, ki je prišla in napadalce, čeprav neuspešno, poizkusila najti. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka v postopku pridobila in preučila poročila mednarodnih institucij, ki se nanašajo na politično in družbeno situacijo v Bosni in Hercegovini, ter na podlagi tako ugotovljenega stanja o razmerah v tej državi ocenila objektivno stanje in tožnikovo subjektivno ogroženost v primeru njegove vrnitve v Bosno in Hercegovino. Iz mednarodnih poročil, ki se nahajajo v upravnih spisih, izhaja, kar pravilno ugotavlja že tožena stranka, da je oblast Bosne in Hercegovine sposobna zagotoviti varnost svojim državljanom. Pravilno je tudi sklepala, da bi si tožnik lahko poiskal zaščito v matični državi pri lokalni policiji, kar je tudi storil, kakor tudi pri mednarodnih institucijah, ki prav tako glede na pridobljena poročila, zagotavljajo varnost in zaščito v Bosni in Hercegovini. Poročila mednarodnih organizacij so po presoji sodišča verodostojni vir informacij, pri čemer pa tožnik niti ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da vsebina uporabljenih informacij ne bi bila pravilna. Zato tudi niso podani pogoji za priznanje subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji, določeni v 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožnik vlaga zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da mu je bila prošnja za priznanje azila upravičeno zavrnjena in da tudi po mnenju sodišča prve stopnje navedene oblike preganjanja ne dosegajo tolikšno stopnjo intenzivnosti preganjanja, kot jo predvideva upravno sodna praksa. Taka odločba je nepravilna, saj je navedel, da je iz matične države pobegnil zato, ker so ga preganjali Srbi - četniki, ker je Rom in ker mislijo, da je bil med vojno na strani Muslimanov. Četniki so mu grozili s smrtjo. Že leta 1993 so ga z nožem rezali po telesu, tako da ima za vse življenje vidne brazgotine po celem telesu. Nato je bil po vrnitvi v BiH dvakrat močno pretepen s strani četnikov, in sicer pred občino v Bratuncu in Srebrenici. Po pretepu so mu zagrozili, da ga bodo ubili, če ne bo tako kot so že storili vsi njegovi sorodniki, odšel iz vasi. Kot Rom je bil vseskozi žrtev fizičnega in verbalnega nadlegovanja. Če ne bi odšel, bi ga četniki ubili. Prvostopno sodišče ga ni zaslišalo, s čimer je kršilo načelo zaslišanja. Zato predlaga, da naj vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da njegovi prošnji za priznanje političnega azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka odločala v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 913/2006-7 z dne 26.4.2006 in sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 43/2006-2 z dne 18.1.2006. V navedenem sklepu je Vrhovno sodišče RS toženi stranki naložilo, da mora v ponovljenem postopku odločiti po zaslišanju tožnika, torej da mora o tožnikovi prošnji odločiti v rednem azilnem postopku in ne v tako imenovanem pospešenem postopku. Tožena stranka je v ponovljenem postopku v celoti upoštevala navedeni napotek vrhovnega sodišča. Na zaslišanju z dne 12.10.2006 je tožnika ob prisotnosti njegovega pooblaščenca seznanila s poročili o stanju v Bosni in Hercegovini in mu dala možnost, da se o njih izjavi. Ponovno ga je tudi zaslišala o okoliščinah in razlogih, ki jih je v svoji vlogi za priznanje azila navajal kot vzrok za zapustitev matične države.

Tožena stranka je tudi po presoji pritožbenega sodišča popolno in pravilno ugotovila dejansko stanje ter nanj, v delu, v katerem kot razlagalni pripomoček uporablja Direktivo, pravilno uporabila materialno pravo. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je tožena stranka upoštevala tožnikove navedbe na zaslišanju z dne 12.10.2006, da se je v Srebrenico oziroma Bratunac vračal le zaradi ureditve dokumentov, da pa v navedenih krajih ni živel, ker je njegov brat prodal hišo in so vsi sorodniki odšli v tujino. Upoštevane so bile tudi tožnikove navedbe, da je od leta 1993 do leta 2000 živel v Nemčiji, od leta 2000 pa do konca leta 2004 pa v raznih krajih v Federaciji, kjer pa ni bil preganjan. Za presojo pravilnosti odločitve tožene stranke pa je pomembno tudi dejstvo, kar pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, da se je ob dveh napadih na tožnika odzvala policija, ki je prišla in napadalce poizkušala najti. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča razlogi za zapustitev matične države, ki jih je tožnik podal v vlogi in tudi na zaslišanju dne 12.10.2006, ne predstavljajo preganjanja v smislu ZAzil in Direktive EU. Materialno pravo je bilo torej pravilno uporabljeno.

Z odločitvijo na seji sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZUS-1, saj je to ravnanje prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnik v tožbi ni navedel nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bi po opravljeni glavni obravnavi bilo mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.