Jedro

Za sostorilca je mogoče šteti le osebo, ki je delovala v teku izvrševanja kaznivega dejanja. Oseba, ki pri kaznivem dejanju ni sodelovala v tem času, temveč pred njegovo izvršitvijo ali pa po vnaprejšnjem dogovoru po izvršitvi, zato ne more biti sostorilec

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, 200.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obtoženega M.Č. in ostale za krive storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ, obtoženega M.H. pa še kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena tega zakona. Obtoženemu M.Č. je izreklo denarno kazen v višini 100.000 SIT ter stransko kazen izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije v trajanju 3 let in 6 mesecev. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo le pritožbi obtoženega A.A. in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo v odločbi o varnostnem ukrepu, medtem ko je ostale pritožbe (tudi pritožbo zagovornika obtoženega M.Č.) zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obtožencem naložili v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenega M.Č. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanega mu kaznivega dejanja.

Vrhovni državni tožilec ... v odgovoru na zahtevo podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kot spravljanje čez državno mejo je šteti vsako aktivnost obdolženca, s katero prispeva ali bistveno olajšuje prebežnikom prehod čez državno mejo in pri tem ni potrebno, da bi bil sam tudi fizično navzoč in spremljal prebežnike pri neposrednem prehodu čez državno mejo. Iz samega opisa kaznivega dejanja je razviden prav takšen prispevek obdolženca in tudi njegovo mesto in vloga pri skupnem izvrševanju kaznivega dejanja, ki je utemeljeno označen kot sostorilstvo. Pri tem je tudi izrecno navedeno, na katere državne meje se nanaša ilegalni prehod. Če pa zagovornik v z ugotovljeno vlogo, kakor sta ga sodišči pripisali M.Č. ne soglaša, pa uveljavlja pravzaprav razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona naj bi bila po mnenju zagovornika podana s tem, ker obsojenec ni izpolnil vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 111. člena KZ, saj sodišče ni ugotovilo, da bi ravno obsojeni Č. spravil katerega od pribežnikov čez državno mejo. Prehod državne meje Republike Slovenije pa je po odločbi Ustavnega sodišča Up 265/01 z dne 26.10.2001 glavni element tega kaznivega dejanja.

Sodišče je obsojenega Č. spoznalo za krivega, da je v sostorilstvu z ostalimi soobsojenci in še neidentificiranimi osebami iz koristoljubnosti spravil 22 državljanov BiH čez hrvaško-slovensko mejo v Slovenijo z namenom, da jih prepelje v Italijo, vendar pa jim slednje ni uspelo, ker so jih pred slovensko-italijansko mejo ustavili policisti, pri čemer so si vloge v naprej razdelili (obsojeni Č. je po dogovoru v avtomobilu prepeljal 5 pribežnikov od kraja Z. v bližino slovensko-italijanske, ker je bil s strani policije ustavljen), za opravljeno storitev pa bi prejeli po 1000 bosanskih KM. Vsak izmed obsojencev je tako imel točno določeno vlogo, vloge so bile medsebojno povezane tako krajevno kot časovno, vsi obtoženci pa so tudi vedeli, da delujejo skupaj, s skupnim delovanjem pa so uresničili vse znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 133. člena KZ (sodba sodišča prve stopnje 1. odstavek na strani 13).

Sostorilstvo je podano, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi (25. člen KZ).

Pogoj, da je določeno osebo mogoče šteti za sostorilca je, da sta izpolnjena tako subjektivni kot objektivni element sostorilstva. Objektivni element sostorilstva je v zakonskem besedilu izražen z besedami, "da sodelujejo pri izvršitvi kaznivega dejanja" (sostorilstvo v ožjem smislu), oziroma z besedami, "če s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi" (sostorilstvo v širšem smislu), subjektivni element pa z izrazom "skupno", kar pomeni, da se za sostorilca šteje le oseba, ki se je zavedala, da skupaj z drugimi sodeluje pri storitvi določenega kaznivega dejanja in je štela to kaznivo dejanje za svoje (cum animo auctoris). Iz navedenega zakonskega besedila tudi jasno izhaja, da je možno za sostorilca šteti le osebo, ki je delovala v teku izvrševanja kaznivega dejanja, torej v teku uresničevanja njegovih zakonskih znakov. Oseba, ki pri kaznivem dejanju ni sodelovala v tem času, temveč pred njegovo izvršitvijo ali pa po vnaprejšnjem dogovoru po izvršitvi, zato ne more biti sostorilec, lahko pa njegovo sodelovanje predstavlja katero od drugih oblik udeležbe pri tem kaznivem dejanju (npr. pomoč po 27. členu KZ).

V konkretni kazenski zadevi, kot je bilo že povedano, sodišče ugotavlja, da se je obsojeni M.Č. z ostalimi sostorilci in še neugotovljenimi osebami dogovoril, da bo spravil 22 državljanov BiH iz republike Hrvaške preko Slovenije v Italijo za plačilo (torej iz koristoljubnosti) pri čemer so si vloge medsebojno razdelili. Sam je peljal 5 tujcev - prebežnikov le od dogovorjenega kraja v Sloveniji proti Italiji, vendar do prestopa meje ni prišlo, ker jih je pred tem ustavila policija. Če bi torej obe dejanji ločili, bi lahko govorili o enem dokončanem kaznivem dejanju po 2. odstavku 311. člena KZ (prestop hrvaško-slovenske meje) in enem poskušanem tovrstnem kaznivem dejanju (poskus prehoda čez slovensko-italijansko mejo), ravnanje obsojenega M.Č. pa bi v tem primeru pravno opredelili kot vnaprej obljubljeno pomoč h kaznivemu dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena v zvezi s 27. členom KZ, saj je po vnaprejšnjem dogovoru deloval tedaj, ko je bilo to dejanje že izvršeno ter kot kaznivo dejanje sostorilstva pri poskusu kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ ali vsaj pomoč k poskusu tega kaznivega dejanja. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi sledilo pravni kvalifikaciji v obtožnici ter obe dejanji pravno opredelilo kot eno samo kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo, ob upoštevanju subjektivne plati storilcev, oziroma ugotovljenega dejstva, da so po vnaprej dogovorjenem načrtu želeli spraviti večje število tujcev iz Hrvaške preko Slovenije v Italijo, torej v tedanje države EU. Sicer pa bi pravna opredelitev v primeru, če bi ravnanje obsojencev ločili na dve dejanji in obsojenega Č. spoznali za krivega storitve pomoči pri dokončanem in sostorilstva ali pomoči pri poskusu kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ, bila zanj vse prej kot milejša, saj bi mu za vsako od obeh dejanj bilo možno izreči kazen kot storilcu pri dokončanem kaznivem dejanju.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da sodišče ni kršilo kazenskega zakona v škodo obsojenega Č.

Ostale navedbe zagovornika v zahtevi, da obsojeni Č. ni ravnal iz koristoljubnosti, da med soobsojenci ni bilo dogovora ter da je s svojim ravnanjem pomagal le svojim "kompatriotom" pomenijo le očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Očitek kršitve določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena zagovornik v zahtevi ne obrazloži, takšnega pavšalnega očitka pa Vrhovno sodišče glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP ni presojalo. Vrhovno sodišče se namreč v nasprotju s pritožbenim postopkom, ki predvideva tudi preizkus po uradni dolžnosti, omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Dolžnost vložnika je, da konkretno navede v čem naj bi bile zatrjevane kršitve zakona. Posplošenih trditev namreč glede na strogo določene meje preizkusa zahteve ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zahteva pa je deloma vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (člen 425. ZKP).

Odločitev o stroških postopka, nastalih pri odločanju v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče določilo višino povprečnine, upoštevajoč zapletenost in trajanje te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).