Jedro

Odstopnina je denarni znesek, s plačilom katerega pogodbena stranka, v korist katere je bila ustanovljena pogodbena odstopna pravica, uresniči odstopno pravico in s tem povzroči razvezo osnovne pogodbe. Vendar se dogovor o ustanovitvi odstopne pravice ne domneva. Stranki se skladno s 67. členom OZ zanj lahko pogodbeno dogovorita. Odstopno pravico sporazumno – torej ob soglasju obeh strank, ustanovita s pravnim poslom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 171,35 EUR stroškov z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2014 naprej in za pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 228,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.(1) Predlaga spremembo sodbo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je zmotno naziranje sodišča, da je treba sporno razmerje presojati skladno z določili OZ(2) o ari. Pravdni stranki sta 14. 5. 2014 res sklenili predpogodbo prodajne pogodbe, ki pa ni bila nikoli realizirana. 30. 6. 2014 sta podpisali listino, s katero sta sporazumno odstopili od predpogodbe. Ni šlo za enostranski odstop tožeče stranke. Razlogi o tem so v nasprotju s samo listino, zgrešeni in neutemeljeni. Do prekinitve predpogodbe je prišlo na podlagi soglasja volj obeh strank. Za tak primer je treba uporabiti določbo OZ o vzpostavitvi stanja pred sklenitvijo pravnega posla in vračanja prejetega. Zapis v nadaljevanju točke II. sporazuma je irelevanten. Sicer pa kaže, da se je toženec zavedal svoje obveznosti do tožnice, a je ni želel izpolniti. Ne drži, da tožeča stranka ni prerekala navedb tožene glede odstopa od nakupa nepremičnine. To je storila v vlogi z dne 29. 4. 2015. Že v uvodu je jasno napisala, da prereka vse navedbe tožene stranke, če se s posameznimi izrecno ne strinja. Sodišče torej ne bi smelo takšnih očitno izmišljenih navedb šteti za priznane. Sicer pa razlog za odstop od predpogodbe ni relevanten.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Po prvem odstavku 448. člena istega zakona se sme sodba, izdana v takem sporu, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Odločilno je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvo sodišče. Pritožbeno sodišče torej ne more upoštevati pritožbenih navedb, ki grajajo dejanske ugotovitve o vsebini dogovora med pravdnima strankama, realizaciji predpogodbe in dejanskih razlogih za njeno prenehanje. Na ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče vezano. Dokazne ocene sodišča prve stopnje, oprte na oceno zapisa obeh pogodb, ne preizkuša več. Zato tudi podrobnejši odgovor na vse pritožbene trditve, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, ni potreben.

6. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne more prerasti v uveljavljane postopkovne kršitve. Pritožba sodišču očita kršitev 214. člena ZPP, ker je kot priznano štelo (neprerekane) trditve tožene stranke o krivdnih razlogih za odstop tožeče stranke od namere nakupa garsonjere (sklenitve končne pogodbe po sklenjeni predpogodbi). Gre za procesno kršitev relativnega značaja (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki v sporu majhne vrednosti ni predmet pritožbenega preizkusa.

7. Pritožba nadalje navaja, da so navedbe sodbe o tem, da je razlog za prekinitev sklenjene pogodbe na strani tožnice, v nasprotju z navedenimi dokazi. S tem očitkom meri na absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, v resnici pa izpodbija sprejeto dokazno oceno, kar v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni mogoče. Navedene procesne kršitve pa ni. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi dobesedno povzelo pogodbeni zapis drugega odstavka II. točke sporazuma z dne 30. 6. 2014 (razlogi v točki 9 sodbe).(3) Tehnične napake pri prenosu dokazne vsebine listine v razloge sodbe torej sodišče ni zagrešilo.

8. Pravna presoja, pojasnjena v drugem odstavku 10. točke sodbe, da sta se z obravnavanim sporazumom pravdni stranki dogovorili za odstopno pravico tožeče stranke od (pred)pogodbe ob hkratnem zadržanju prejete are kot odstopnine, pa je pravno pravilno oprta na drugi odstavek II. točke sporazuma, ki je v obravnavanem primeru relevantno materialno pravo v zvezi s prvim in drugim odstavkom 67. člena OZ.

9. Drži, da je prišlo do sklenitve sporazuma na podlagi soglasja volj obeh pravdnih strank o razvezi predpogodbe, kot pravi pritožba. Vendar je zmotno pritožbeno naziranje, da gre zato za pravni položaj po 111. členu OZ. Sodišče je pravilno sledilo jezikovni in logični razlagi sporazuma. Določbe pogodbe se primarno uporabljajo tako, kot glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, pač pa iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 82. člena OZ). Ob jasnem zapisu, da tožnica odstopa od namere nakupa garsonjere, prodajalec pa zavrača njen predlog za vrnitev prejete are ali vsaj njene polovice, je presoja o sklenitvi pogodbe o odstopni pravici tožnice proti plačilu odstopnine v višini prejete are, pravilna. Odstopnina je denarni znesek, s plačilom katerega pogodbena stranka, v korist katere je bila ustanovljena pogodbena odstopna pravica, uresniči odstopno pravico in s tem povzroči razvezo osnovne pogodbe. Vendar se dogovor o ustanovitvi odstopne pravice ne domneva. Stranki se skladno s 67. členom OZ zanj lahko pogodbeno dogovorita. Odstopno pravico sporazumno – torej ob soglasju obeh strank, ustanovita s pravnim poslom, kot sta to storili pravdni stranki v obravnavanem primeru.

10. Pritožbeni razlogi niso podani. Sprejeta odločitev je pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker pritožnica ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, toženi stranki pa mora povrniti stroške z odgovorom na pritožbo. Odmerjeni so v mejah postavljenega zahtevka na list. št. 35 spisa. Nanašajo se na potrebne odvetniške stroške, ki so odmerjeni po Odvetniški tarifi,(4) ki se uporablja v tem postopku.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami Op. št. (3): Navedeno pogodbeno določilo glasi: „Kupovalka s podpisom tega sporazuma odstopa od namere nakupa garsonjere in je predlagala prodajalcu, da vrne prejeto aro v celoti oziroma vsaj polovico, s čimer pa se prodajalec ni strinjal“ Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 2/2015