Jedro

Upoštevaje obdolženčevo nagnjenost k nasilnemu razreševanju medsebojnih odnosov, njegovo predkaznovanost, način in intenziteto storitve sedaj obravnavanega kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno le pet dni po tem, ko je prenehala predhodno izrečena prepoved približevanja isti oškodovanki, izkaže pripor kot neogibno potreben ukrep za odpravo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in s tem tudi sorazmerno nevarnosti, ki bi nastopila s prostostjo obdolženca po prestani kazni.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega L. Ž. in njegove zagovornice se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Kopru zoper obdolženega L. Ž., ki se trenutno nahaja na prestajanju kazni šestih mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. štev. I K 45727/2015 z dne 24.04.2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. štev. II Kp 45727/2015 z dne 21.09.2017 in ki jo je pričel prestajati dne 17.07.2018 zaradi pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP (ponovno) odredilo pripor, za katerega je sklenilo, da prične teči od dne, ko bo obdolženec zaporno kazen prestal. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da naj bi obdolženec kazen prestal oz. ponovno pričel prestajati pripor dne 17.01.2019. 2. Zoper ta sklep se z vlogo, ki jo je vsebinsko šteti kot pritožbo, pritožuje obdolženi L. Ž. sam. Navaja, da dogajanje, zaradi katerega se je ponovno znašel v kazenskem postopku, kakor tudi vsa poprejšnja kazniva dejanja močno obžaluje in meni, da pripor ni neogibno potreben. Na svoja dva otroka je močno navezan, trenutno pa živi pri novi partnerici. Obljublja, da se kaj podobnega ne bo več primerilo, prav tako pa tudi to, da hišnega pripora ne bo kršil, v kolikor bo seveda sodišče ugodilo njegovi pritožbi. Odprava pripora bi nenazadnje koristila tudi njegovi bivši partnerici oz. oškodovanki N. R. ki bi s tem, ko bi on lahko imel več časa za stike z otroki, tudi sama imela zase več časa na razpolago. Predlaga, da višje sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se mu namesto pripora odredi hišni pripor.

3. Obdolženčeva zagovornica se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter predlog državnega tožilstva za odreditev pripora z dne 28.11.2018, opr. štev. Kt 10339/2018 zavrne ter pripor odpravi, podrejeno pa, da namesto pripora obdolžencu izreče hišni pripor, ki naj bi ga obdolženec prestajal pri svoji materi L. D., katere izjavo zagovornica tudi prilaga svoji pritožbi.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. V obravnavani kazenski zadevi je, po poprejšnjem nestrinjanju preiskovalne sodnice s predlogom za odreditev pripora zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru zoper obdolženca s sklepom z dne 01.06.2018 iz razloga po 2. točki prvega odstavka 432.čl. ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201.čl. ZKP odredil pripor, ki ga je obdolženec pričel prestajati dne 13.06.2018. Odtlej se je obdolženec nahajal v priporu vse do 17.07.2018, ko je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru opr. štev. III K 24616/2018 z dne 11.07.2018 pripor zoper obdolženca odpravljen z dnem, ko bo pričel prestajati kazen šestih mesecev zapora po poprejšnji sodbi, kar se je zgodilo dne 17.07.2018, tako, da obdolženec predvidoma prestane kazen dne 17.01.2019. Dne 30.11.2018 pa je državno tožilstvo zoper obdolženca predlagalo ponovno odreditev pripora, kar je sodišče storilo s sedaj izpodbijanim sklepom.

6. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti. O utemeljenosti suma v smeri obravnavanega kaznivega dejanja ni nikakršnega dvoma. Izhaja iz medicinske dokumentacije za oškodovanko, ki se nahaja v spisu in njene izpovedbe, pa tudi iz izpovedb prič B. K. in N. B.. Po presoji pritožbenega sodišča pa je podan tudi priporni razlog po 2. točki prvega odstavka 432. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena. Nikakršnega dvoma ni o tem, da gre pri obdolžencu za osebo, ki je nagnjena k nasilnemu razreševanju medčloveških odnosov, pa tudi sedaj obravnavano kaznivo dejanje naj bi storil le pet dni po tem, ko je potekel ukrep prepovedi približevanja oškodovanki N. R. (gre tedaj za isto oškodovanko) in ki je bil obdolžencu izrečen s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru opr. štev. I Kpd 19387/2018 z dne 26.04.2018. Ob dejstvu, razvidnem iz izpiska iz kazenske evidence, da je bil obdolženec za kazniva dejanja z elementi nasilja že kaznovan in to s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru opr. štev. I K 45727/2015 z dne 24.04.2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. štev. II Kp 45727/2015 z dne 21.09.2017, za kar mu je bila izrečena šestmesečna zaporna kazen, ki jo obdolženec sedaj prestaja, je tedaj jasno, da je mogoče obdolženčevo nasilno obnašanje preprečiti edinole s priporom, zaradi česar se ta ukrep izkaže tudi kot neogibno potreben. Kolikor pa obdolženec v svoji pritožbi navaja, da je zelo navezan na svoje otroke, pa je potrebno povedati, da spisovni podatki tega ne potrjujejo. Sedaj obravnavano kaznivo dejanje naj bi bilo namreč storjeno v navzočnosti obdolženčevega sina A. Ž., ki naj bi obdolženca celo prosil, naj mame ne pretepa, kar pa očitno obdolženca ni odvrnilo od njegovega početja. Vse te skrbi in navezanosti na otroke, kar obdolženec navaja v svoji pritožbi, gotovo ni svojstveno. Iz spisovnega gradiva je razvidno, to pa izpostavlja tudi zagovornica v svoji pritožbi, da sodišče pri odločanju o odreditvi pripora ni upoštevalo prispevka oškodovanke N. R., ki naj bi samovoljno pregledala obdolženčev mobilni telefon. Ne glede na način, na katerega naj bi oškodovanka to storila, pa ta okoliščina nima takšne teže, da bi se že samo zaradi tega odločitev prvostopenjskega sodišča pokazala kot kakorkoli dvomljiva, bo pa lahko upoštevna kot okoliščina v nadaljnjih fazah kazenskega postopka.

7. Ker se tako, upoštevaje obdolženčevo nagnjenost k nasilnemu razreševanju medsebojnih odnosov, njegovo predkaznovanost, način in intenziteto storitve sedaj obravnavanega kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno le pet dni po tem, ko je prenehala predhodno izrečena prepoved približevanja isti oškodovanki, izkaže pripor kot neogibno potreben ukrep za odpravo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in s tem tudi sorazmerno nevarnosti, ki bi nastopila s prostostjo obdolženca po prestani kazni, odpade tudi kakršnakoli možnost nadomestitve tega ukrepa z milejšim, tako, kakor to v pritožbah predlagata pritožnika.

8. Glede ne vse navedeno je bilo potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti, odločitev o tem pa opreti na določbo tretjega odstavka 402. člena ZKP.