Jedro

Možnost, da bi se lahko dokazi hranili pri institucijah v Srbiji, ni podlaga za odpravo izpodbijane odločbe. Kolikor pa bo tožeča stranka dokaze sama pridobila, bo imela možnost predlagati obnovo postopka.

Denarni depoziti ter obligacijski vrednostni papirji niso predmet denacionalizacije po 8. členu ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo podržavljenega premoženja v delu, ki se nanaša na deleže na delniškem kapitalu in nepremičninah gospodarskih družb. Z izpodbijano odločbo pa zahtevo za denacionalizacijo premoženja v bankah, zavarovalnicah in drugih finančnih institucijah, zavrnil. V obrazložitvi sklepa je navedel, da na podlagi 54. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) Ministrstvo za finance ni pristojno za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo delniškega kapitala in nepremičnin gospodarskih družb, zato je zahtevo za denacionalizacijo v tem delu, na podlagi 3. odstavka 66. člena ZUP, zaradi nepristojnosti zavrgel. O zahtevi za denacionalizacijo v tem delu, ki se nanaša na delniški kapital in nepremičnine gospodarskih družb, pa je že odločila Upravna enota Novo mesto, kot pristojni organ z odločbo, št. 301-9/93-87 z dne 15. 12. 2008. V obrazložitvi odločbe pa navaja, da denarni depoziti ter obligacijski vrednosti papirji niso predmet denacionalizacije po 8. členu ZDen, zato je denacionalizacijo v tem delu, na podlagi tega določila, zavrnil. V postopku je organ opravil uradne poizvedbe o listinah, ki bi izkazovali podržavljenje različnih vrst premoženja A.A. ter B.B. in C.C. pri Banki Slovenije, Arhivu Republike Slovenije, Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Zgodovinskem arhivu Ljubljana – Enota za Dolenjsko in Belo krajno, pri Ministrstvu za pravosodje, Ministrstvu za gospodarstvu, Ministrstvu za notranje zadeve, SOD in v svojem arhivu. Vsi naslovniki so se pozivu odzvali, vendar z odgovorom, da z iskanimi listinami ne razpolagajo.

Upravni organ je poizvedbe opravil tudi pri Upravni enoti Novo mesto. Tam razpolagajo samo s kopijo odločbe Okrajne zaplembne komisije v Novem mestu, opr. št. 4 z dne 1. 9. 1945, s katero je bilo C.C. zaplenjeno celotno premoženje, na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ. Ta je bila kasneje konkretizirana s komisijskimi zapisniki, s pomočjo katerih je Upravna enota v postopku denacionalizacije identificirala podržavljeno premoženje. Le-to pa se je nanašalo le na kmetijska zemljišča in gozdove ter dve žagi, katerih sestavna dela so bile premičnine in nepremičnine. Morebitni deleži C.C. v bankah in hranilnicah po navedbah upravne enote niso omenjeni. Kar zadeva domnevno podržavljanje A.A. je upravna enota, v okviru svoje sodelovalne dolžnosti, opravila poizvedbe o kakršnikoli dokumentaciji o podržavljenju, vendar neuspešno. Na ustni obravnavni z dne 2. 2. 2010, na kateri je upravni organ seznanil pooblaščenca o uspehu dokazovanja je pooblaščenec predlagal, da se opravi poizvedbo še pri X. banki. in Banki Slovenije. Upravni organ je predlogu ugodil. X. banka je odgovorila, da nima arhiviranih listin, Banka Slovenije pa je odgovorila, da v svojem arhivu nima nobenih dokumentov, ki bi segali pred leto 1972, ko je nastala. Vse gradivo iz tega obdobja je 15. 12. 1989 izročila Arhivu Slovenije. Glede državljanstva denacionalizacijskih upravičencev je organ ugotovil, da za C.C. ni izkazano državljanstvo SR Slovenije in SFRJ. Ta tako glede na 9. člen ZDen ne izpolnjuje pogoje za priznanje statusa upravičenca, status upravičenca gre zato skladno z določilom 12. člena ZDen njegovim pravnim naslednikom. Glede podržavljenja pa je upravni organ pridobil le kopijo odločbe Okrajne zaplembne komisije v Novem mestu, št. 4 z dne 1. 9. 1945, s katero je bilo v celoti zaplenjeno premoženje C.C. Listino o podržavljenju premoženja B.B. in A.A. ni uspel pridobiti. Kar zadeva podatke o obsegu in lastništvu domnevnega premoženja upravičencev je vlagateljica predložila kopijo izkazov hranilnične uprave (domnevno Mestne hranilnice Y.) za leti 1907 in 1908, iz katerih je razviden podatek, da je bil predsednik upravnega odbora A.A., kopijo Računa splošne rezerve z dne 31. 12. 1925 in izsek iz knjige o Mestni hranilnici. Dodatnih listin tudi upravni organ ni uspel pridobiti. Iz teh listin pa ni mogoče ugotoviti niti obsega, niti lastništva premoženja v Mestni hranilnici Y., domnevno podržavljenega B.B. in A.A.. Upravni organ je v okviru drugih postopkov pridobil dokumentacijo o premoženju Z. banke in W., ki bi lahko bila vlagateljici v korist, vendar pa zgolj iz te dokumentacije, brez kakršnih koli dokazil o lastništvu na delniškem kapitalu, ni mogoče ugotoviti niti obsega niti lastništva premoženja, domnevno podržavljenega upravičencem. Glede na to, da listin, ki bi konkretizirale odločbo Okrajne zaplembne komisije o zaplembi premoženja C.C., upravni organ ni uspel pridobiti, pa ni mogoče ugotoviti vrste in obsega, niti ostalega premoženja, odvzetega C.C. Glede na to, da iz listin, s katerimi upravlja upravni organ, ni mogoče ugotoviti, kakšno in kolikšno premoženje v bankah, zavarovalnicah in drugih finančnih institucijah je bilo domnevno podržavljeno C.C. in B.B. in A.A., glede premoženja B.B. in A.A. pa ni izkazan niti akt o podržavljenju, je upravni organ ugotovil, da zahteva vlagateljice za denacionalizacijo premoženja C.C. in B.B. ter A.A. v bankah, zavarovalnicah in drugih finančnih institucijah ni utemeljena in jo je zavrnil. Tožeča stranka v tožbi predlaga razveljavitev sklepa in odločbe. Navaja, da odgovor Banke Slovenije z dne 22. 4. 2010 potrjuje v celoti njene navedbe o tem, kako so jemali premoženje staršem. Ker so bili dokumenti očitno preneseni v nekdanjo Narodno banko Jugoslavije in so v njenem arhivu, ali pa v arhivu Srbije, seveda ni mogel pridobiti od tam podatkov oziroma dokumentov. Zato jih tudi Ministrstvo za finance ni našlo v Sloveniji, morda bi jih lahko v naslednici Banke Jugoslavije, če je to Ministrstvu za finance seveda mogoče, torej če obstajajo kakšni stiki, ali dogovori o izmenjavi, pomoči ipd. Če teh dokumentov v tem času ni mogoče pridobiti niti organu, bi bilo mogoče smotrno postopek dati v mirovanje za čas, dokler se ne uredi dostopnost teh arhivov, saj bodo naslednice nekdanje države v nekem času po pričakovanjih vendarle morale skleniti nek sporazum o delitvi arhivov, ali njih dostopnosti. Seveda je tudi možnost, ki jo navaja Banka Slovenije, da so ti arhivi uničeni. Napačna je informacija, da v spisu pri UE Novo mesto ni dokazil o odvzemu premoženja B.B., saj je na osnovi tamkajšnjih listin bila vrnjena njej oziroma naslednikom zemlja, lokal in hiša, res pa ni dokumentov za vse odvzeto. Če so arhivi uničeni, bi kazalo obseg odvzetega premoženja dokazovati s posrednimi dokazi, kot je npr. številka računa C.C. pri W., s hranilnimi knjižicami Mestne hranilce Y., poročili bank, itd. Pri zadevi kaže upoštevati dosedanjo sodbo Upravnega sodišča v tem primeru in sodbo Vrhovnega sodišča. Na osnovi pojasnila Banke Slovenije bi morda lahko Ministrstvo za finance našlo kakšne dokumente in zato predlaga razveljavitev sklepa in odločbe in predlaga vrnitev v ponovno odločanje ali pa mirovanje postopka do možnosti pridobitve dokumentov iz Srbije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih ugotovitvah, navedenih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Navaja, da je storila vse, kar je bilo mogoče, da bi pridobila listine, ki bi izkazovale podržavljenje premoženja A.A. ter B.B. in C.C.. Nasprotuje predlogu, da naj se toženi stranki naloži pridobitev dokumentov in podatkov pri pravni naslednici Narodne banke Jugoslavije ali Narodni banki Srbije. Tožeča strank ni izkazala, da je poskusila sama pridobiti dokumente pri navedenih institucijah, poleg tega pa s tem predlaga dokaz, ki ga je imela možnost predlagati v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, pa tega ni storila (3. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Zato predlaga, da se tožba zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Glede sklepa: Iz izreka sklepa izhaja, da se zahteva D.D. za denacionalizacijo podržavljenega premoženja v delu, ki se nanaša na deleže na delniškem kapitalu in nepremičninah gospodarskih družb, zavrže. Iz obrazložitve pa dalje, da tožena stranka na podlagi 54. člena ZDen, za vračanje oblik podržavljenega premoženja, naštetih v izreku, ni pristojna. O tem je tudi že odločila UE Novo mesto kot pristojni organ z odločbo št. 301-9/93-87 z dne 15. 12. 2008. Organ je zato, glede na navedene razloge, zahtevo v tem delu pravilno zavrgel. Tožeča stranka predlaga razveljavitev sklepa, vendar ugovorov, ki bi se nanašali na nepravilnosti, nima. Sodišče glede na tožbeni predlog zgolj ugotavlja, da je tožena stranka pravilno uporabila 54. člen ZDen in posledično določbe ZUP.

Glede odločbe: V obravnavani zadevi za tožečo stranko ni sporno, da v dokaznem postopku do izdaje izpodbijane odločbe ni bilo mogoče za denacionalizacijske upravičence pridobiti listin o podržavljenju (za C.C. listin, ki bi konkretizirale podržavljanje njegovega premoženja v bankah in hranilnicah). Sporno za tožečo stranko tudi ni, da predloženi dokazi (kopije izkazov hranilnične uprave za leti 1907 in 1908, kopija računa splošne rezerve za dne 31. 12. 1925, izsek iz knjige o mestni hranilnici) ne dokazujejo podržavljenja, niti obsega oz. lastništva podržavljenega premoženja v institucijah, ki jih za posamezne denacionalizacijske upravičence našteva. Ugovarja pa tožeča stranka zaključku postopka z izpodbijano odločbo, ker meni, da bi bilo potrebno dokazovanje o spornih dejstvih (podržavljanje; obseg podržavljenega premoženja) razširiti še na dokumente, ki jih lahko hrani Narodna banka Jugoslavije oz. Srbije ali drugi arhivi Srbije. Njenemu predlogu, da bi postopek šel v mirovanje za čas, dokler se ne uredi dostopnost teh arhivov, kar smiselno pomeni odpravo izpodbijane odločbe iz razloga, ker tožeča stranki ni bila dana možnost dokazovanja spornih dejstev tudi na predlagan način, sodišče ne more slediti. Sodišče namreč ugotavlja, da je organ v celoti sledil napotilu Upravnega sodišča RS iz sodbe št. U 1262/98 z dne 20. 12. 2000. Vse predlagane dokaze je skušal poiskati na institucijah, ki bi jih lahko hranile in kot je predlagala tožeča stranka. Dokazni predlog, kot ga navaja v tožbi, je tožbena novota (v postopku pred organom ga tožeča stranka ni predlagala), zato ga sodišče v skladu s 3. odstavkom 20. člena ZUS-1 ne more upoštevati. Poleg tega pa tožeča stranka ni izkazala, da je sama poskusila najti dokumente pri predlaganih institucijah, zato ima tožena stranka prav, da nasprotuje naložitvi, kot jo tožeča stranka predlaga. Sodišče torej v zvezi s tem predlogom zaključuje, da možnost, da bi se lahko dokazi hranili pri institucijah v Srbiji, ni podlaga za odpravo izpodbijane odločbe. Kolikor pa bo tožeča stranka dokaze sama pridobila, bo imela možnost predlagati obnovo postopka.

V nadaljevanju tožeča stranka meni, da bi se lahko obseg odvzetega premoženja dokazoval s posrednimi dokazi. Naveden ugovor sodišče razume kot ugovor na pravilnost dokazne ocene. Glede na navedeno sodišče meni, da vsi pridobljeni in presojani dokazi ne dajejo podlage, da bi bilo denacionalizacijskim upravičencem podržavljeno premoženje, ki ga tožeča stranka v zahtevi za denacionalizacijo zahteva. V zvezi s predlogom, da bi bilo potrebno sporno ugotavljati npr. s številko računa C.C. pri W., hranilnimi knjižicami Mestne hranilnice Y., poročili bank itd., pa še dodaja, da sodišče soglaša s toženo stranko, da denarni depoziti ter obligacijski vrednostni papirji niso predmet denacionalizacije po 8. členu ZDen. Katera druga dejstva, kot o denarnem depozitu številka računa oz. hranilna knjižica lahko posreduje v smislu spornega podržavljenja oz. obsega podržavljenega premoženja, ki je lahko predmet denacionalizacije, pa tožeča stranka ne pojasni. Sodišče zato ugovora v smeri nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ali pravilne uporabe materialnega prava ne more upoštevati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa in odločbe pravilen ter da sta sklep in odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.