Jedro

Sklep o tem, da se sprememba tožbe ne dovoli, ni sklep, s katerim bi se postopek končal, saj je tožeči stranki na voljo, da uveljavlja nove zahtevke poleg obstoječih v drugi pravdi. Zato revizija zoper takšen sklep ni dovoljena.

Izrek

Revizija zoper sodbo se zavrne, zoper sklep pa zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbene zahtevke za plačilo 502.278,00 SIT iz naslova vlaganj v skupno nepremičnino; za plačilo 8.800,00 DEM v tolarski vrednosti iz naslova oddajanja skupne nepremičnine in s tem povezanih povečanih stroškov vode in elektrike; za plačilo 3.200,00 DEM v tolarski vrednosti iz naslova preveč plačane vode in elektrike ter za plačilo pravdnih stroškov. S sklepom (pomotno navedeno: s sodbo) pa je zavrglo tožbeni zahtevek (prav: tožbo) za plačilo 4.500,00 DEM v tolarski vrednosti iz naslova nedovoljene uporabe garaže; naložilo tožeči stranki, naj povrne toženi pravdne stroške, in ni dovolilo razširitve tožbe z dne 10.4.1998. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke proti tej odločbi in jo potrdilo. Zavzelo je stališče, da tožnica ne more zahtevati povračila za investicije, ki so bile v skupni hiši opravljene do razdružitve skupnega premoženja leta 1988. Tožeča stranka ni dokazala, da je izvajala nujne investicije in tudi ne, da bi tožena stranka z njimi soglašala. Glede tožbenega zahtevka v zvezi z oddajanjem nepremičnine tožnica ni dokazala ne podlage ne višine svoje terjatve. Ne zatrjuje pogodbenega razmerja, v katerem bi bila dogovorjena dopustna devizna klavzula. Sodišče pravilno ni dovolilo spremembe tožbe, ker je tožena stranka nasprotovala in tudi sicer ne bi bila smotrna.

Tožeča stranka je vložila revizijo zoper sodbi prvostopnega in drugostopnega sodišča, sodeč po njeni vsebini pa tudi zoper sklepa, ki se tičeta spremembe tožbe, ki je sodišče ni dovolilo. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodiščema očita, da vehementno prezirata dejstvo, da je bila obravnavana hiša razdeljena že s sklenitvijo prodajne pogodbe 31.5.1985 in torej ne šele leta 1988, kot to trdita. Opisuje, kako so bile takrat nujne investicije, kako so bile zmožnosti in sposobnosti tožnice večje, kar je rezultiralo v njeni večji angažiranosti in vloženih sredstvih. Sodba je v tem protispisna in materialno pravo je bilo nepravilno uporabljeno. Dobršen del revizije je namenjen trditvi, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo tudi, ko sodišči nista dovolili spremembe tožbe s specificiranimi tožbenimi zahtevki. Protispisna je sodba v delu, v katerem zatrjuje, koliko več oseb je koristilo nepremičnino po posredovanju tožencev, odškodnine tožnici pa ne prizna.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija zoper sodbo ni utemeljena, zoper sklep pa je nedovoljena.

Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 2.6.1998, torej pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) 14.7.1999 (503. člen ZPP). Zato se je postopek nadaljeval po prejšnjih predpisih (prvi odstavek 498. člena ZPP), torej po Zakonu o pravdnem postopku iz leta 1977 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in drugi do št. 27/90 - ZPP/77). Zato je revizijsko sodišče uporabilo določbe slednjega predpisa.

Kar zadeva odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo 502.278,00 SIT iz naslova vlaganj v strankam solastno nepremičnino, revizijskim trditvam, da nepremičnina ni bila razdeljena leta 1988, ni mogoče pritrditi. Tožnica pozablja, da je sama v začetnih navedbah tožbe (res da že leta 1988) zapisala, "da je bilo nepremično premoženje razdruženo s sklepom naslovnega sodišča, opr. št. N 34/87 ...". Tudi iz priloženega nepravdnega spisa pod to opravilno številko sledi, da je bilo solastno premoženje, s katerim so povezani tožbeni zahtevki, razdeljeno v naravi s sodnim sklepom z dne 12.9.1988. Res sta sicer tožnica in pravni prednik tožencev I. B. v kupni pogodbi z dne 31.5.1985 zapisala, kaj predstavlja v naravi enaki idealni delež vsakega izmed njiju, vendar pa sta šele v sodnem postopku izposlovala odločbo o delitvi solastne stvari, s katero je bila opravljena fizična delitev obravnavane nepremičnine. Vendar sodišči te okoliščine nista šteli kot ključne podlage za razsojo, marveč le kot časovni mejnik, do katerega so bile opravljene prve investicije (okna, vrata, podest idr.) in potem druge (fasada). Bistvena je namreč ugotovitev nižjih sodišč v zvezi s prvimi investicijami, da tožničina vlaganja v hišo niso presegla njenega solastninskega deleža v razmerju do vseh vlaganj. To je razlog, zaradi katerega je bil ta zahtevek zavrnjen. Tako se pokaže kot odvečno revizijsko poudarjanje potrebnosti takratnih vlaganj (saj je sodišči ne zanikata) po eni strani, po drugi pa kot nedovoljeno zatrjevanje o večjih zmožnostih, sposobnostih, angažiranosti in investicijah tožnice. Omenjena ugotovitev o nepreseganju tožničinih vlaganj njenega deleža na hiši je namreč dejanske narave. Dejanskih ugotovitev nižjih sodišč pa v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Ker tožnica ni dokazala večjih vlaganj, kot bi odpadla nanjo glede na njen solastninski delež, ji torej ne gre obogatitveni zahtevek. Materialno pravo potemtakem ni bilo nepravilno uporabljeno, kršitve po 13. točki drugega odstavka 354. člena pa revizija v zvezi s tem niti vsebinsko ne opredeli.

Takšne kršitve ni niti v zvezi z zahtevkom iz naslova oddajanja skupne nepremičnine, ki ga je sodišče tudi zavrnilo, čeprav je ugotovilo, da je v hiši letovalo kar šestkrat več "ljudi tožene stranke" kot pa tožeče. Zahtevek je bil zavrnjen iz razlogov, ker mora skupne prostore uporabljati tako ena kot druga stranka, saj pripada prvo in drugo nadstropje tožnici, pritličje in tretje nadstropje pa toženi stranki. Tako gre za specifično skupno uporabo. Po drugi strani pa tožnica ni izkazala niti višjih izdatkov za vodo in elektriko, niti ne, da bi gostje tožene stranke prebivali v njenih prostorih. Torej spet ni nič "protispisnega".

V zvezi z napadeno sodbo revizijskim trditvam oziroma razlogom ni mogoče pritrditi. Revizijsko sodišče je preizkusilo z vidika pravilne uporabe materialnega prava tudi ostale revizijsko nenapadene dele sodbe in ob takšnem preizkusu ni ugotovilo nepravilnosti. Zato je revizijo v delu, ki napada sodbo, zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Revizija zoper sklep, s katerim je drugostopno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep prvostopnega sodišča, pa ni dovoljena. S tem sklepom namreč sodišče spremembe tožbe z uveljavljanjem treh novih zahtevkov (prvi odstavek 191. člena ZPP/77) ni dovolilo (drugi odstavek 190. člena ZPP/77), ker tožena stranka nanjo ni pristala. Revizija je sicer dovoljena tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar le takšen, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP/77). Sklep o tem, da se sprememba tožbe ne dovoli, pa ni takšne narave, saj je tožeči stranki na voljo, da uveljavlja takšne zahtevke postavljene poleg obstoječih, v drugi pravdi. Revizijo proti izpodbijanemu sklepu je bilo zato treba zavreči (drugi odstavek 389. člena in 392. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP/77).