Jedro

Tožniku je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi določbe 11. odstavka 92. člena ZObr, ker je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato je upravičen le do odpravnine, določene v 6. odstavku 93. člena ZObr, če je to zanj ugodneje kot po splošnih predpisih, ne pa hkrati tudi do odpravnine, ki jo za primer upokojitve določa 132. člen ZDR. Delavcu lahko namreč delovno razmerje preneha le na eni podlagi, zato tudi dveh odpravnin ne more prejeti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "1. Zavrne se zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke št. 1004-666/2006-4 z dne 26.2.2007 in za spremembo 3. točke sklepa tožene stranke št. 1000-689/2006-3 z dne 4.12.2006 tako, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja na obrambnem področju in zaradi odhoda v pokoj v znesku šestih povprečnih plač na zaposlenega v RS oziroma šestih zadnjih plač zaposlenega, če je to zanj ugodneje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2006 do plačila.

2. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 140,45 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

3. Tožnik krije sam svoje stroške postopka." Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 175,57 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke št. 1004-666/2006-4 z dne 26.2.2007, sklep št. 1000-689/2006-3 pa spremenilo v 3. točki izreka tako, da je tožniku iz naslova odpravnine prisodilo šest, namesto treh plač. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 421,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka ter odločilo, da svoje stroške postopka tožena stranka krije sama.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo tožnikovi izpovedi, da mu delovno razmerje ni prenehalo po njegovi volji. Iz določbe 11. odstavka 92. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 - 40/2004) izhaja pravica delavca, ki izpolni pogoje za starostno upokojitev, do odpravnine v primeru, če mu delovno razmerje preneha s potekom koledarskega leta. V tem primeru ne gre za prenehanje delovnega razmerja zaradi upokojitve, ampak za prenehanje delovnega razmerja po ZObr, po katerem vojaška oseba pod opisanimi pogoji ne more več nadaljevati z delom na obrambnem področju. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 31.12.2006, ko se je tudi dejansko upokojil in mu je torej prenehalo po njegovi volji. Upravičen je le do ene odpravnine, bodisi zaradi upokojitve, bodisi zaradi prenehanja delovnega razmerja po 11. odstavku 92. člena ZObr. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Izvedlo je tudi vse potrebne dokaze za popolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno pa je uporabilo materialno pravo.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik dne 20.8.2006 izpolnil pogoje za starostno upokojitev, o čemer je obvestil toženo stranko. Ta je izdala sklep z dne 4.12.2006 o prenehanju delovnega razmerja in o pravici do odpravnine ob upokojitvi. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnikovo obvestilo ne pomeni prošnje za prenehanje delovnega razmerja zaradi upokojitve. Zato mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi 11. odstavka 92. člena ZObr in ne zaradi upokojitve. Ker se po stališču sodišča prve stopnje odpravnina ob upokojitvi in odpravnina, določena za primer prenehanja delovnega razmerja po 11. odstavku 92. člena ZObr ne izključujeta, je odločbo drugostopenjskega organa tožene stranke razveljavilo, sklep prvostopenjskega organa pa v delu o odpravnini spremenilo tako, da se mu priznata dve odpravnini.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Najprej pa je treba poudariti, da je tožnik, ki v bistvu vtožuje le odpravnino (kar izhaja iz označbe predmeta spora in tudi iz njegovih navedb), k uveljavljanju svoje domnevne pravice pristopil povsem napačno. Odločba in sklep, ki ju izpodbija, v ničemer ne kršita njegovih pravic. S sklepom z dne 4.12.2006 je odločeno o datumu prenehanja delovnega razmerja zaradi izpolnitve pogojev za starostno pokojnino, ki ni sporen in o odpravnini v višini treh povprečnih plač na zaposlenega v RS oziroma treh njegovih plač, če je to zanj ugodneje. Najmanj to, kar je odločeno v 3. točki sklepa, tožniku pripada, zato sklep ne more biti nezakonit. Sklep ni nezakonit, če je v njem uporabljena pravna podlaga napačna, saj je odločilen njegov izrek, ne obrazložitev. V izreku pa je tožniku priznano najmanj to, kar mu gre. Zato je sodišče prve stopnje v sklep z dne 4.12.2006 po nepotrebnem posegalo, saj je zakonit, prav tako pa tudi odločba z dne 26.2.2007; nenazadnje si tožnik s tako odločitvijo tudi ne bi mogel kaj dosti pomagati, saj bi moral v primeru, če tožena stranka ne bi prostovoljno plačala, vložiti novo tožbo in zahtevati plačilo odpravnine v višini, kot meni, da mu pripada. To pa v bistvu s tožbo v tem delovnem sporu tudi želi. Zato bi moral zahtevek postaviti enostavno tako, da bi zahteval izplačilo zneska, ki meni, da mu pripada. K temu bi ga moralo sodišče prve stopnje pozvati v okviru procesno materialnega vodstva.

Ne glede na to, kako je postavljen zahtevek, pa je sodišče prve stopnje presojalo, ali je tožnik upravičen do višje odpravnine od že priznane ali ne. Postavilo se je na stališče, da tožniku pripada odpravnina po obeh temeljih - zaradi upokojitve in po 11. odstavku 92. člena ZObr - in sicer zato, ker ZObr ne določa, da se ti dve odpravnini izključujeta. Pri tem je sodišče prve stopnje prezrlo bistveno: da je lahko tožniku (tako, kot vsakemu drugemu delavcu) delovno razmerje prenehalo le na eni podlagi. Ni mu moglo prenehati tako zaradi upokojitve kot zaradi pogojev iz 11. odstavka 92. člena ZObr. Če slučajno oba pogoja nastopita na isti dan, to ne pomeni, da mu je delovno razmerje prenehalo na dveh podlagah. Zato tudi do dveh odpravnin ni upravičen. Ker tožniku pripada le ena odpravnina in ker je osnova pri obeh podlagah enaka, niti ni bistveno, na kateri podlagi mu je delovno razmerje prenehalo. Kljub temu je sodišče prve stopnje ugotovilo, in s tem soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po 11. odstavku 92. člena ZObr, torej z iztekom koledarskega leta, v katerem je izpolnil pogoje za starostno upokojitev. Gre za poseben, z zakonom predviden način prenehanja delovnega razmerja, ki je posledica specifičnosti in organizacije dela ter drugih zahtev poklicnega dela v vojski. V primeru prenehanja delovnega razmerja na tej podlagi ZObr zagotavlja delavcu pravico do odpravnine kot ob upokojitvi po splošnih predpisih. Le, če bi bila v tem primeru odpravnina višja, kot je odpravnina ob upokojitvi, bi tožnik lahko (ne da bi izpodbijal sklep tožene stranke z dne 4.12.2007) zahteval izplačilo razlike. Ker pa je za ta primer določena enaka odpravnina, kot ob upokojitvi, do razlike ne bi bil upravičen. Sklep in odločba tožene stranke, ki ju tožnik izpodbija, sta tudi iz tega razloga zakonita in tožniku priznavata vse, kar mu pripada.

Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno spremenilo sklep tožene stranke z dne 4.12.2007 in razveljavilo odločbo z dne 26.2.2007. Ker gre le za napačno uporabo materialnega prava, dejansko stanje pa je v celoti razčiščeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne priglašene stroške postopka in sicer po 100 točk za odgovor na tožbo, prvo pripravljalno vlogo in pristop na prvi narok (po Odvetniški tarifi - OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 je sicer določena višja tarifa) ter 2% za materialne stroške, kar skupaj znaša 140,45 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške in sicer za pritožbo v višini 375 točk in za materialne stroške v višini 2%, kar skupaj znaša 175,57 EUR.

Ker gre v tem primeru za spor, v katerem revizija po določbah ZDSS-1 in ZPP ni dovoljena, lahko pa jo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 dopusti, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o tem. Pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije ni dopustilo.