Jedro

V konkretnem primeru zapadlost terjatve ne izhaja iz sodne poravnave, temveč je odvisna od nastopa bodočih, negotovih dejstev (zamude s plačilom obroka več kot 30 dni ali dvakratna zamuda s plačilom obroka), ki jih je treba ugotoviti na predpisan način. Iz 3. alineje drugega odstavka 1. točke sodne poravnave namreč ni razviden natančen datum zapadlosti upnikove terjatve. Sodna poravnava, ki vsebuje pogojno terjatev, tako brez predložitve javne listine oziroma po zakonu overjene listine, ki izkazuje zapadlost terjatve, ni izvršljiva. Če upnik s takšno listino ne razpolaga, mora zapadlost terjatve uveljavljati s tožbo v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 12. 1. 2018 sklenilo, da se tožba z dne 21. 8. 2017 zavrže ter da tožnik sam krije svoje stroške postopka. Z izpodbijanim sklepom z dne 28. 2. 2018 pa je sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 187,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik v pritožbi z dne 23. 1. 2018 izpodbija sklep z dne 12. 1. 2018 v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da predmetna sodna poravnava ne predstavlja izvršilnega naslova za plačilo celotnega zneska tožnikove terjatve v višini 40.000,00 EUR. Na podlagi tako sklenjene sodne poravnave lahko tožnik od tožene stranke izterja zgolj posamezne že zapadle mesečne obroke, ne pa celotne terjatve, saj datum zapadlosti terjatve ne izhaja iz sodne poravnave. Sklicuje se na sodno prakso, iz katere izhaja, da je sodišče druge stopnje v primerljivih zadevah zavzelo stališče, da je v primeru, ko zapadlost terjatve ne izhaja iz sodne poravnave, temveč je odvisna od nastopa bodočih, negotovih dejstev (npr. neplačila dveh zaporednih mesečnih obrokov), takšno zapadlost treba ugotoviti na predpisan način, tj. s pravnomočno odločbo v pravdnem postopku. Tožena stranka je že s plačilom prvega zneska v višini 4.000,00 EUR prišla v zamudo, saj je bil ta v celoti poravnan šele 25. 8. 2017 (plačan bi moral biti do 7. 4. 2017). Drugi del zneska v višini 36.000,00 EUR, glede katerega je bilo dogovorjeno plačevanje mesečnih obrokov po 1.000,00 EUR, pa je prav tako začela plačevati z zamudo, saj je prvi obrok, ki bi moral biti poravnan do 1. 5. 2017, plačala šele 4. 9. 2017. Iz 3. alineje drugega odstavka 1. točke sklenjene sodne poravnave izhaja, da če pride do zamude s plačilom obroka več kot 30 dni ali do zamude s plačilom obroka več kot dvakrat (pri čemer ni potrebno, da je zamuda zaporedna), se po drugi zamudi šteje, da je v poplačilo zapadla celotna terjatev. Iz sodne poravnave torej ni razvidna zapadlost celotne terjatve, saj je ta odvisna od nastopa bodočih in negotovih dejstev (zamude s plačilom obroka za več kot 30 dni ali zamude mesečnega obroka dvakrat), zato je treba točen datum zapadlosti ugotoviti na predpisan način iz 20. člena ZIZ. Tožba na ugotovitev zapadlosti celotne terjatve po sklenjeni sodni poravnavi je zato dopustna in jo je sodišče neutemeljeno zavrglo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V pritožbi z dne 16. 3. 2018 tožnik izpodbija sklep z dne 28. 2. 2018 v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je izpodbijani sklep o stroških sodišče izdalo za tem, ko je tožena stranka po prejemu sklepa o zavrženju tožbe priglasila pravdne stroške. Izpostavlja, da je zoper sklep o zavrženju tožbe vložila pritožbo, o kateri še ni bilo odločeno. Sklep o zavrženju torej še ni postal pravnomočen, zato zaključek sodišča, da tožnik s svojim zahtevkom ni uspel, pomeni zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v celoti razveljavi in zavrne zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sklepa v mejah razlogov, ki jih uveljavljajo pritožbe, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe in posledično njegovo tožbo nepravilno zavrglo.

6. Tožnik je v predmetnem postopku vložil tožbo na ugotovitev zapadlosti po sklenjeni sodni poravnavi z dne 22. 3. 2017. 7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sklenjene sodne poravnave izhaja, da je bilo z njo dogovorjeno plačilo celotne premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je tožnik utrpel v škodnemu dogodku dne 17. 9. 2013. V tem postopku tožena stranka je bila zato tožniku dolžna plačati 40.000,00 EUR, in sicer na naslednji način: - znesek 4.000,00 EUR v roku 14 dni po podpisu poravnave, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila; - preostanek, 36.000,00 EUR, pa v 36 zaporednih mesečnih obrokih po 1.000,00 EUR mesečno, vsakega 1. dne v mesecu, tako da prvi obrok zapade v plačilo 1. 5. 2017, v primeru zamude posameznega obroka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne zamude dalje do plačila; - v primeru, da pride do zamude s plačilom obroka za več kot 30 dni ali da tožena stranka zamudi s plačilom obroka več kot dvakrat (pri čemer ni potrebno, da je zamuda zaporedna), se po drugi zamudi šteje, da je v poplačilo zapadla celotna terjatev.

8. V konkretnem primeru je tožnik v tožbi navedel, da mu nasprotni stranki sodne poravnave obveznosti po sodni poravnavi nista plačevali redno. Ker je tožena stranka dvakrat zamudila s plačilom obroka, je nastopila posledica 3. alineje drugega odstavka 1. točke sklenjene poravnave, in sicer je v plačilo zapadla celotna glavnica v višini 40.000,00 EUR. Kot dokaz za te trditve je tožnik predložil sodno poravnavo z dne 22. 3. 2017. 9. Sodna poravnava je izvršljiva, če je terjatev iz sodne poravnave zapadla. Ta se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino. Če zapadlosti na tak način ni mogoče dokazati, se dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, ali je terjatev zapadla (20. člen ZIZ1).

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru zapadlost terjatve ne izhaja iz sodne poravnave, temveč je odvisna od nastopa bodočih, negotovih dejstev (zamude s plačilom obroka več kot 30 dni ali dvakratna zamuda s plačilom obroka), ki jih je treba ugotoviti na predpisan način. Iz 3. alineje drugega odstavka 1. točke sodne poravnave namreč ni razviden natančen datum zapadlosti upnikove terjatve. Sodna poravnava, ki vsebuje pogojno terjatev, tako brez predložitve javne listine oziroma po zakonu overjene listine, ki izkazuje zapadlost terjatve, ni izvršljiva. Če upnik s takšno listino ne razpolaga, mora zapadlost terjatve uveljavljati s tožbo v pravdnem postopku.2

11. Sodišče prve stopnje je prezrlo določbo tretjega odstavka 20. člena ZIZ, ki tožniku v konkretnem primeru daje pravni interes za ugotovitveno tožbo. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je datum zapadlosti celotne poravnave popolnoma jasen in bi lahko tako tožnik vložil ustrezen predlog za izpolnitev obveznosti iz poravnave (pravilno: predlog za izvršbo). Res je, da je lahko nastanek v poravnavi določenega bodočega pogoja na podlagi tožnikovih zatrjevanj povsem očiten, vendar se izvršilno sodišče do tega ne bi smelo oziroma moglo opredeliti. Izvršilno sodišče lahko sprejme vsebinsko odločitev o dovolitvi izvršbe le, če obstoji izvršilni naslov in izvršljivost že v času odločanja o upnikovem predlogu za izvršbo. Od izvršilnega sodišča zaradi načela stroge formalne legalitete tako ni moč zahtevati vsebinskega odločanja o morebitnem nastanku pogoja za izvršljivost celotne terjatve. To presojo lahko opravi le sodišče v pravdnem postopku. Ker je pritožba tožnika zoper sklep z dne 12. 1. 2018 utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in ob ugotovitvi, da je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ostalo neraziskano (tožba je bila namreč zavržena), izpodbijani sklep razveljavilo.

12. Utemeljena je tudi pritožba tožnika zoper sklep o stroških z dne 28. 2. 2018. Ker je pritožbeno sodišče sklep o zavrženju tožbe razveljavilo, je posledično odpadla tudi podlaga za izpodbijani sklep o stroških, zato ga je pritožbeno sodišče razveljavilo.

13. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi in se zaradi zmotne pravne presoje dejanskega stanja ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in izpodbijana sklepa razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). Z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka in glede na naravo stvari in okoliščine primera je smotrno, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo na pritožbeni obravnavi.

14. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva stališča pritožbenega sodišča in obravnava sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče v tem sklepu. Potrebno je opraviti vsebinsko presojo zapadlosti celotne terjatve iz predmetne sodne poravnave, izvesti predlagane dokaze in se opredeliti tudi do navedb tožene stranke, nato pa odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

15. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 3/07, s spremembami. 2 Tako tudi sklepi Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1073/2016, I Ip 859/2012, I Ip 1073/2016, sklepi Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 3476/2016, I Ip 369/2010, I Ip 2693/2013, I Cp 1951/2013, III Ip 3476/2016.