Jedro

Glede na to, da je podlaga za nastanek skupnega premoženja delo, ni nujno, da je zakonec preživljalca (stranke pogodbe o dosmrtnem preživljanju) prispeval direktno k preživljanju sopogodbenika, ampak zadostuje, da je prispeval svoje delo oziroma sredstva v življenjsko skupnost in s tem kril manjkajoči delež v denarju, delu ali obojem za zakonca, ki je slednjega namenil preživljanju preživljanca.

Nobenega tehtnega razloga zato ni, da bi bile posledice pogodbe o preužitku, v pogledu vprašanja, ali je premoženje, ki je bilo z njo prenešeno, skupno premoženje zakoncev ali ne, drugačne kot pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v izreku pod točkama B in C, to je glede odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi in stroških postopka ter v celoti sklep z dne 3. 5. 2010 in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1.) Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko A ugotovilo, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank tovorno vozilo znamke Mercedes Benz 2538, letnik 1997, osebni avtomobil znamke BMW in motokultivator s priključki znamke Pascvali 917, pri čemer je delež vsake od pravdnih strank na navedenem premoženju do ½. Toženi in nasprotno tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči in nasprotno toženi stranki znesek 16.458,00 EUR s pripadki. Pod točko B izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženec kot nasprotni tožnik zahteval ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnine, vpisane v vl. št. xx k.o. H. ter da znaša njegov delež na teh nepremičninah 4/5, delež tožnice oziroma nasprotne toženke pa 1/5. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine z vknjižbenim dovoljenjem ter zahtevek za povračilo stroškov. Pod točko C je odločilo, da je tožena oziroma nasprotno tožeča stranka dolžna povrniti tožeči oziroma nasprotno toženi stranki njene pravdne stroške v višini 5.285,26 EUR s pripadki.

(2.) S sklepom z dne 3.5.2010 je sodišče prve stopnje odločilo še o podredno postavljenem tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi tako, da ga je zavrglo.

(3.) Pritožbi vlaga tožena oziroma nasprotno tožeča stranka in sicer zoper odločitev sodišča pod točkama B in C sodbe ter zoper odločitev o zavrženju podrednega tožbenega zahtevka, to je sklep z dne 3.5.2010. Pritožbo zoper sodbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče razpiše obravnavo in nato sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V bistvenem navaja, da v zvezi z nasprotno tožbo pravne podlage zahtevka ni bila dolžna opredeljevati, saj je to naloga sodišča. Trditvena podlaga ni pomanjkljiva. Jasno je navajala, da je vlagala v nepremičnine tožeče oziroma nasprotno tožene stranke in da so bile zgrajene nova stanovanjska hiša s prizidano kurilnico, kletjo in garažo ter urejenim dvoriščem, nov kozolec, na parceli 1533 pa je bila zgrajena nova zidanica, skratka, da so z vlaganji nastale nove stvari. V dokaz teh trditev je predlagala tudi dokaze. Ugotovitev obsega funkcionalnega zemljišča hiše nima nobene pravne in dejanske zveze z ugotovitvijo obstoja solastnine na nepremičninah ter ugotovitvijo obsega deležev. Tudi sicer slovenska zakonodaja pojma funkcionalnega zemljišča ne pozna več. Opozarja, da sodišče prve stopnje o podrednem zahtevku ni odločalo. V izpodbijanem delu ima sodba tudi takšne vsebinske in formalne pomanjkljivosti, da se je dejansko sploh ne more preizkusiti, kar že samo po sebi predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Priglaša stroške pritožbe.

(4.) V pritožbi zoper sklep z dne 3.5.2010, ki ga pritožnica vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navaja, da je sodišče svojo odločitev nepravilno oprlo na 2. odstavek 108. člena ZPP. To določilo se namreč za vloge, ki so bile vložene pred uveljavitvijo novele ZPP, ne uporablja. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev odločitve. Priglaša stroške pritožbe.

(5.) Pritožbi sta utemeljeni.

(6.) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izreku sodbe pod točko A postala pravnomočna, saj pravdni stranki zoper ta del odločitve nista vložili pritožbe. Glede na to, da je predmet pritožbenega preizkusa le odločitev v zvezi z nasprotno tožbo, bo v nadaljevanju toženec oziroma nasprotni tožnik poimenovan tožnik, tožnica oziroma nasprotna toženka pa toženka.

(7.) Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP ter pravilno uporabo materialnega prava.

Glede pritožbe zoper sodbo (8.) Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ima sodba v izpodbijanem delu takšne vsebinske in formalne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, kar bi sicer pomenilo kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo jasne razloge, ki si med seboj tudi ne nasprotujejo, upoštevajoč pri tem materialnopravno podlago, ki jo je sprejelo. Pomanjkanje razlogov o dejstvih, ki so odločilna z vidika drugačne pravne presoje, za katero se zavzema pritožnik, pa pomeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, katerega posledica je tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ne pa očitano kršitev.

(9.) Katero je tisto premoženje, ki tvori skupno premoženje zakoncev, določa zakon in posredno tudi sodna praksa, ki zakonske določbe interpretira in na ta način dopolnjuje. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) tako v 2. odst. 51. člena določa, da je vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom med zakonsko zvezo, to je od njene sklenitve do prenehanja (1), njuno skupno premoženje. Osnovni element presojanja, kaj spada v skupno premoženje, je torej delo. Delo, kot konstitutivni element za nastanek skupnega premoženja, sestavlja katerakoli pojavna oblika, preko katere se ustvarja neka vrednost. Delo zakoncev ni nujno skupno, za delo se tudi ne šteje zgolj tisto, ki prinaša neposredne finančne koristi, ampak je delo tudi vsaka dejavnost zakonca, ki je namenjena zadovoljevanju raznovrstnih potreb družine, vzgoje in varstva otrok, vodenje gospodinjstva, delo v zvezi z vzdrževanjem premoženja ali povečanjem njegove vrednosti ter pomoč drugemu partnerju, pri čemer se delo ne ocenjuje v skladu z njegovo tržno vrednostjo.

(10.) V konkretnem primeru, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, med pravdnima strankama ni spora o tem, da je toženka postala lastnica nepremičnin, ki so vpisane v vl.š t. xx k.o. H. (in za katere sodišče ugotavlja, da so njeno posebno premoženje) na podlagi izročilne pogodbe, ki jo je sklenila v letu 1991 z mamo in bratom (priloga A10 in A11). Tožnik je v svojih tožbenih trditvah navedel, da je šlo pri izročilni pogodbi za odplačno pogodbo in da sta obveznosti iz te pogodbe izvrševali obe pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze, pri čemer toženka trditvi glede odplačnosti ni ugovarjala, zatrjevala pa je, da je obveznosti izvrševala sama. Pritožbeno sodišče je ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre pri premoženju, ki ga je toženka pridobila s pogodbo z dne 9.1.1991 in aneksom sklenjenim istega dne, za posebno premoženje toženke, presojalo po uradni dolžnosti v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

(11.) Sodna praksa se je že izrekla, da je skupno premoženje tudi tisto premoženje, ki je pridobljeno na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, čeprav je pogodbo sklenil samo eden od zakoncev s tem, da je po nekaterih stališčih, ki izhajajo iz sodnih odločb, potrebno tudi to, da sta obveznosti iz pogodbe izpolnjevala oba zakonca (2). Pritožbenemu sodišču se zdi stališče, ki ne zahteva izpolnjevanja s strani obeh zakoncev, pravilnejše, saj, glede na to, da je podlaga za nastanek skupnega premoženja delo, v smislu kot je bilo pojasnjeno zgoraj, ni nujno, da je zakonec preživljalca prispeval direktno k preživljanju sopogodbenika, ampak zadostuje, da je prispeval svoje delo oziroma sredstva v življenjsko skupnost in s tem kril manjkajoči delež v denarju, delu ali obojem za zakonca, ki je slednjega namenil preživljanju preživljanca (3).Drugače bi bilo le v primeru, če bi se na primer preživljanje izplačevalo iz posebnega premoženja preživljalca in obveznosti po pogodbi tudi ne bi terjale njegovega večjega delovnega prispevka, ki bi vplival na siceršnji njegov prispevek v življenjsko skupnost z njegovim zakoncem.

(12.) V času, ko je bila izročilna pogodba sklenjena (9.1.1991), OZ, ki sedaj ureja izročilno pogodbo, pogodbo o preužitku in pogodbo o dosmrtnem preživljanju, še ni veljal. Zakonsko sta bili urejeni zgolj izročilna pogodba in sicer v členih 106 do 116 Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in pogodba o dosmrtnem preživljanju v členih 117 do 122 ZD. Pogodba o preužitku, ki se je v praksi prav tako pogosto uporabljala, pa se je presojala še na podlagi pravnih pravil Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) in je po sodni praksi pomenila pogodbo, s katero sta pogodbeni stranki dogovorili medsebojne obveznosti podobno, kot so bile urejene s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, le da je bila izročitev premoženja izvršena že ob sklenitvi pogodbe. Tako pogodba o dosmrtnem preživljanju kot pogodba o preužitku sta bili odplačni, razlika med njima je bila dejansko zgolj v času, ko je prišlo do prenosa lastninske pravice. Za (pravo (4)) izročilno pogodbo nasprotno odplačnost ni bila značilna, razen če je bila sklenjena na podlagi 111. člena ZD (sedaj 551. člen Obligacijskega zakonika), poleg tega pa se je izročilna pogodba sklepala med prednikom in potomci s soglasjem vseh otrok, posvojencev in drugih izročiteljevih potomcev, ki bi po zakonu bili poklicani, da po njem dedujejo.

(13.) Glede na pogodbene stranke, ki so pogodbo sklepale, njeno vsebino in čas prenosa premoženja na toženko, sklenjena pogodba dejansko predstavlja pogodbo o preužitku, torej pogodbo, ki se od pogodbe o dosmrtnem preživljanju razlikuje le glede časa, ko je prišlo do prenosa lastninske pravice (5). Nobenega tehtnega razloga zato ni, da bi bile posledice te pogodbe, v pogledu vprašanja, ali je premoženje, ki je bilo z njo prenešeno, skupno premoženje zakoncev ali ne, drugačne kot pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju.

(14.) Sodišče prve stopnje sklenjene pogodbe, na podlagi katere je toženka nepremičnine (v času trajanja zakonske zveze) pridobila, v nakazani smeri ni presojalo in je zaradi tega preuranjeno zaključilo, da so nepremičnine, ki so bile predmet te pogodbe, njeno posebno premoženje. Že iz tega razloga je bilo zato potrebno pritožbi tožnika ugoditi.

(15.) Ne glede na že navedeno, pa je sodišče prve stopnje tudi sicer zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pritožniku očitalo pomanjkanje trditvene podlage oziroma tako imenovano nesklepčnost. Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da so nepremičnine, ki so vpisane v vl. št. xx k.o. H., posebno premoženje toženke, namreč trditvena podlaga, ki jo je tožnik ponudil, zadošča za odločitev o postavljenem tožbenem zahtevku. Problematika vlaganj v posebno premoženje enega od zakoncev ni nova, večinska sodna praksa pa se je ob pomanjkanju specifičnih družinskopravnih določb o tem vprašanju, naslonila na splošna pravila stvarnega prava. Tako se je uveljavila rešitev, da postane nepremičnina, ki je posebno premoženje enega zakonca, njuno skupno premoženje v primeru, ko je vlaganje zakoncev tolikšno, da se stanje in vrednost nepremičnine spremenita v tolikšni meri, da pride do spremembe identitete nepremičnine oziroma je mogoče nepremičnino šteti za novo stvar (6). V konkretnem primeru je tožnik med drugim zatrjeval (in v zvezi s tem predlagal tudi ustrezne dokaze), da je bila na parceli 231.S namesto stare, dotrajane stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja zgrajena nova stanovanjska hiša s prizidano kurilnico, kletjo in garažo z urejenim dvoriščem ter nov kozolec, na parceli 1533 pa je bila zgrajena nova zidanica, obnovljen vinograd z zasaditvijo trt in na novo zgrajena dovozna pot do zidanice, kar z drugimi besedami pomeni, da so nastale nove stvari. Povsem brez podlage je tudi očitek, da iz izpovedi pravdnih strank in nekaterih prič sicer izhaja, da sta pravdni stranki zgradili novo stanovanjsko hišo, vendar pa izpovedi ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, saj je tožnik to trditev v tožbi postavil. Ob tem je sodišče prve stopnje ( glede na poziv pritožniku na glavni obravnavi dne 8.3.2010) potrebno opozoriti tudi na to, da je stranka dolžna svoj tožbeni zahtevek utemeljiti z ustrezno trditveno podlago, ne pa opredeliti tudi pravno podlago svojega zahtevka.

(16.) Tožnik s tožbo v prvi vrsti zahteva ugotovitev, da so vse nepremičnine skupno premoženje. V kolikor je sodišče menilo, da bi tožniku eventuelno šel zgolj delež na delu posamezne parcele (kot skupnem premoženju), ga je dolžno v okviru 285. člena ZPP na primeren način opozoriti, da je odmera t.i. funkcionalnega zemljišča (7) potrebna, ne more pa to biti samo po sebi razlog za zavrnitev celotnega zahtevka.

(17.) Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno, upoštevaje pri tem 355. člen ZPP, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in vrača zadevo v ponovno sojenje. Glede na to, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava odločilnih dejstev sploh ni ugotavljalo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da dopolnitev postopka z njegove strani ni mogoča, saj bi bila s tem kršena z Ustavo RS zajamčena pravica pravdnih strank do pritožbe. Podrobnejši napotki za ponovno odločanje, glede na že obrazloženo, niso potrebni.

Glede pritožbe zoper sklep (18.) Pritožnik utemeljeno opozarja, da je 130. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D) med drugim določil, da se določilo 2. odst. 108. člena zakona ne uporablja, če je bila vloga vložena pred uveljavitvijo tega zakona. Novela je stopila v veljavo 1.10.2008, podredni tožbeni zahtevek, ki ga je sodišče s sklepom kot nepopolnega zavrglo, pa je bil sestavni del nasprotne tožbe z dne 18.4.2005. Tudi sicer je bil 2. odst. 108. člena ZPP z odločbo Ustavnega sodišča opr.št. U-I-200/2009-14 z dne 20.5.2010 (Ur.l. RS, št. 50/2010) razveljavljen. Sodišče prve stopnje bo glede na navedeno tožnika, v smislu 108. člena ZPP, moralo pozvati, da tožbeni zahtevek popravi in mu za to določiti ustrezen rok.

(19.) Pritožbi je bilo iz navedenih razlogov potrebno ugoditi, izpodbijani sklep pa v skladu s 3. točko 365. člena ZPP razveljaviti in vrniti zadevo v nov postopek.

(20.) Zaradi razveljavitve odločitve v zvezi s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi (tako glede primarnega kot podrednega zahtevka), je bilo potrebno posledično razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (izrek pod točko C) in bo sodišče prve stopnje o tem ponovno odločalo skupaj z glavno stvarjo.

(21.) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. člena ZPP. Tudi o teh stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

(1) Pri tem je seveda nujno, da zakonca delata in pridobivata v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti.

(2) Primerjaj odločbe VS BiH Rev 470/86 z dne 12.3.1987, VS H Rev 782/82 z dne 26.5.1982, VS SR Rev 87/1979 z dne 9.4.1979, VS RS II Ips 162/2002 z dne 23.10.2003

(3) tako tudi dr. Viktorija Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Ljubljana 2002, stran 384. (4) V pravnem prometu se je, verjetno zato, ker pogodba o preužitku formalno zakonsko ni bila urejena, tudi slednja pogosto poimenovala kot izročilna pogodba.

(5) Za pogodbo o dosmrtnem preživljanju je tako značilno, da do prehoda premoženja pride po smrti preživljanca (primerjaj 117. člen ZD, sedaj 557. člen OZ), pri pogodbi o preužitku pa do prehoda pride, podobno kot pri izročilni pogodbi, takoj (primerjaj sedaj veljavno ureditev po 564. členu OZ).

(6) Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 452/92, II Ips 210/2006, II Ips 280/2007, II Ips 383/2007, II Ips 905/2008, II Ips 603/2007

(7) Pojma funkcionalnega zemljišča veljavna zakonodaja sicer vse od uveljavitve Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ne pozna, ga je pa poznala zakonodaja v času, ko naj bi z vlaganji skupno premoženje nastalo, zato uporaba tega pojma po oceni pritožbenega sodišča ni izključena.