Jedro

Sodišče je pojasnilo odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS, jasno pa je tudi stališče pravne teorije, da zaradi ustavne določbe, ki ne rešuje vseh odprtih vprašanj, sodišča odgovornost države obravnavajo ob uporabi splošnih pravil obligacijskega prava o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti, zlasti instituta odgovornosti za ravnanje drugega. Toda pravna podlaga tožbenega zahtevka je nedvomno navedena določba Ustave RS, ki jo je sodišče pravilno navedlo, zato očitana kršitev ni podana. Kot izhaja iz citiranega stališča, se določbe OZ uporabljajo zaradi pomanjkanja ustrezne konkretizacije v Ustavi in ne zaradi dejstva, da so določbe OZ dejanska podlaga za odškodninski zahtevek zoper državo.

Glede na jasno opredeljeno stališče pravne teorije, da mora stranka protipravnost uveljavljati že v prvotnem postopku, česar tožeča stranka ni storila, se v obravnavanem postopku na protipravnost ne more (več) sklicevati. Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, je odškodninska odgovornost države ultima ratio. Tovrsten zahtevek je mogoč samo, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kranju zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.825.561,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (I. točka) ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 5.264,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala razpis drugostopenjske obravnave in v nadaljevanju spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbeno obravnavo je zahtevala iz razlogov, ker prvostopenjsko sodišče v okviru sprejetega dokaznega sklepa ni izvedlo nobenega dokaza oziroma ker iz vsebine dokaznega sklepa ni mogoče ugotoviti, katere listine so bile vpogledane in kakšna je njihova vsebina. Sodišču prve stopnje še očita, da je kljub zamudi z odgovorom na spremembo tožbe, pripravljalno vlogo tožene stranke sprejelo v obravnavo, namesto, da bi izdalo zamudno sodbo. Sodbe se v delu, glede katerega se predlaga zamudna sodba, ne da preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov, prav tako pa sodišče prve stopnje po mnenju tožeče stranke ni navedlo dejstev, ki predstavljajo vsebino morebitnega sodnega silogizma (4-18. točke obrazložitve), in to tako glede navedb tožeče, kakor tudi glede navedb tožene stranke (19-26. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje naj bi zagrešilo kršitev materialnega prava, saj z izjemo Ustave Republike Slovenije ni navedlo vsebine predpisov, na katere je oprlo svojo odločitev in ki urejajo materijo odškodninske odgovornosti države. Pri odločanju preko zahtevka gre za absolutno bistveno kršitev postopka, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Dejstvo, da tožeča stranka zoper nezakonit sklep ni vložila pravnih sredstev, ne more razbremeniti odgovornosti tožene stranke za samovoljno in arbitrarno odločanje sodnika. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper stroškovni del, saj so stroški glede na napačno odločitev neutemeljeno naloženi v plačilo njej.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek tožeče stranke, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokazov, navedenih v dokaznem sklepu (27. točka obrazložitve), je neutemeljen. Ne drži namreč, da iz dokaznega sklepa ni mogoče ugotoviti, katere dokaze je prvostopenjsko sodišče izvedlo in kakšna je vsebina navedenih listin. Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem sklepu jasno navedlo (in številčno označilo), katere dokaze je vpogledalo in uporabilo kot podlago svoje odločitve, hkrati pa je tudi pojasnilo, katerih dokazov ni izvedlo in razloge za tako odločitev.

6. Če sodišče v dokaznem sklepu obrazloži, da je vpogledalo vse listine v spisu in jih tudi številčno označi, sodišču ni treba povzeti vseh listin, ki jih je vpogledalo. Iz sodnega spisa je namreč razvidno, katere listine je sodišče uporabilo v dokaznem postopku.1 Tožeča stranka v pritožbi ni zatrjevala, da z vsebino sodnega spisa ni seznanjena, vsaka stranka pa ima v skladu s 1. odstavkom 150. člena ZPP pravico vpogledati v spis. Tožeča stranka se zato ne more utemeljeno sklicevati na to, da ne pozna vsebine listin, označenih v dokaznem sklepu, saj se je z njimi imela možnost seznaniti, tako preko vročenih vlog s priloženimi listinskimi dokazi v teku postopka, kakor tudi preko neposrednega vpogleda v sodni spis, vključno z oštevilčenimi prilogami.

7. Pritožbeni očitek, da glede na dokazni sklep ne izhaja jasna identifikacija dokazov, ki jih je sodišče izvedlo, je zato neutemeljen, s tem pa tudi niso podane zatrjevane kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Dokazni postopek je bil izveden pravilno, sodišče prve stopnje pa je ustrezno navedlo in pojasnilo vsebino vpogledanih dokazov, s katerimi sta se imeli obe stranki možnost seznaniti in jih obravnavati.

8. Na podlagi navedenega je tudi predlog za razpis pritožbene obravnave zaradi navedene kršitve neutemeljen. Pritožbeno sodišče ni razpisalo pritožbene obravnave, saj je sodišče prve stopnje vse relevantne dokaze za odločitev pravilno izvedlo že v postopku na prvi stopnji, vse dokaze pa je imela tožeča stranka možnost obravnavati. Zaradi tega ne obstajajo razlogi, da bi bila v skladu z določbo 347. člena ZPP za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna pritožbena obravnava. Poleg tega tožeča stranka sama v pritožbi navaja, da ne predlaga nobenih novih dokazov. Glede na pravilno izvedbo relevantnih dokazov na prvi stopnji in neobstoj novih dokazov tako ne obstaja razlog za razpis pritožbene obravnave zaradi izvedbe istih dokazov, ki so bili ustrezno izvedeni in obravnavani že v postopku na prvi stopnji.

9. Tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obravnavanje po mnenju tožeče stranke prepozne vloge tožene stranke (odgovor na pripravljalno vlogo s spremembo tožbe z dne 9.11.2016), so neutemeljene. Rok za odgovor na pripravljalno vlogo (četudi je v njej tožeča stranka spremenila tožbo) ni prekluziven, v kolikor stranka ni bila izrecno opozorjena na posledice zamude roka, zato zamuda tega roka ne more pomeniti izgube pravice oziroma ne more pripeljati do izdaje zamudne sodbe (318. člen ZPP). Lahko vpliva (zgolj) na (ne)upoštevanje navedb (prim. 286. in 286.a člen ZPP). Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja analogijo med zamudo pri odgovoru na tožbo in odgovoru na spremembo tožbe v pripravljalni vlogi, saj situaciji nista primerljivi. To je v prvi vrsti razvidno že iz pravnega pouka (2. odstavek 277. člena ZPP), ki ga vsebuje poziv sodišča ob vročitvi tožbe toženi stranki v odgovor, kjer je jasno navedena sankcija (zamudna sodba) za pasivnost oziroma za primer, da tožena stranka v roku na tožbo ne bo odgovorila. Takšnega pravnega pouka poziv sodišča za odgovor na pripravljalno vlogo (četudi je vseboval spremembo tožbe) ni vseboval. Že iz tega razloga v konkretnem primeru situacij ni mogoče primerjati na način, da bi prepozen odgovor na spremembo tožbe v pripravljalni vlogi utemeljeval zamudno sodbo.

10. Dodatno pritožbeno sodišče opozarja na določbo 5. odstavka. 286.a člena ZPP, kjer je določeno, da se lahko dopusti tudi kasnejše vloge, če to ne bi zavleklo reševanja spora. V obravnavanem primeru je tožeča stranka vsebinsko obravnavala vlogo tožene stranke že pred narokom dne 18.01.2017 in v ta namen celo pripravila pisno pripravljalno vlogo, ki jo na naroku tega dne vložila v spis. Navedeno tako pomeni, da je citirana izjema iz 5. odstavka 286.a člena ZPP v tem delu uporabljiva, saj obravnava prepozne vloge ni zavlekla postopka, glede na to, da je tožeča stranka to vlogo lahko obravnavala že pred narokom dne 18.01.2017 in je nanjo na tem naroku lahko obrazloženo odgovorila. Pred navedenim narokom se zadeva v vsakem primeru ne bi mogla zaključiti, saj kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, zamuda z odgovorom na pripravljalno vlogo brez ustreznega pravnega pouka ne more pogojevati izdaje zamudne sodbe, zato zamuda s to vlogo, ki je bila nasprotni stranki vročena nekaj dni pred narokom in jo je tožeča stranka do naroka lahko obravnavala, ni zavlekla reševanja spora in jo je sodišče pravilno upoštevalo. Tako so navedbe glede upoštevanja prepozne vloge neutemeljene, prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno in dovolj natančno opredelilo razloge za svojo odločitev v tem delu, sklicujoč se na 5. odstavek 286.a člena ZPP.

11. Neutemeljen je tudi del pritožbenih navedb, v katerem tožeča stranka prvostopenjskemu sodišču očita pomanjkljivosti v zvezi z navajanjem dejstev, in to tako tožeče kakor tudi tožene stranke ter očitek, da sodišče sploh ni ugotovilo dejstev, ki predstavljajo vsebino sodniškega silogizma. V tem delu so pritožbene navedbe nekonkretizirane, saj tožeča stranka ni pojasnila, katerih (konkretnih) relevantnih navedb o dejstvih prvostopenjsko sodišče ni povzelo. Sodišče tudi sicer ni vezano na pravno argumentacijo strank, zato ta ne predstavlja premise sodniškega silogizma na način, da bi jo bilo treba (nujno) umestiti v povzetek navedb, kamor v skladu z določbo 1. odstavka 180. člena ZPP spadajo dejstva in dokazi, ki dokazujejo dejstva, ne pa pravna argumentacija. Prvostopenjsko sodišče je v okviru povzetka navedb dovolj obširno povzelo relevantna dejstva, ni pa ta del sodbe namenjen prepisovanju obširnih pravnih naziranj obeh pravdnih strank oziroma opredelitvi do njih. Končno pa tudi 4. odstavka 324. člena ZPP ni mogoče razumeti na način, da mora sodišče v tem delu povzeti tudi (vsa) pravna naziranja strank, temveč le navedbe o dejstvih, ki utemeljujejo zahtevek, kar pa pravna naziranja tožeče stranke niso. V zvezi z navedbami tožene stranke (19-26. točke obrazložitve), glede katerih tožeča stranka sodišču prve stopnje očita isto nepravilnost, pa tožeča stranka v skladu z jasnim stališčem pravne teorije sploh ni legitimirana za uveljavljanje kršitev, ki naj bi jih sodišče zagrešilo v škodo nasprotne stranke.2

12. Iz navedenega sledi, da je tudi očitek, da prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo dejanskega stanja, neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče je v okviru 33. točke obrazložitve navedlo, da dejansko stanje v postopku ni sporno, kar je glede na podane navedbe obeh strank povsem pravilno. Spor v navedeni zadevi ne teče v zvezi s pravilnostjo sodnih odločb, izdanih v prvotnem postopku (tudi tožeča stranka sama navaja, da se spor ne ukvarja s pravnomočnostjo odločb in njihovim morebitnim spreminjanjem; str. 26 pritožbe, tč. 5), zato je očitek prvostopenjskemu sodišču, da ni ugotovilo dejanskega stanja, neutemeljen. Ravno pravnomočne odločitve sodišč, začete s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju N 56/2000 in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1737/2003 ter postopanje tožeče stranke v okviru predhodnih postopkov, v zvezi s katerimi se presoja protipravnost ravnanja sodnika, predstavljajo dejansko stanje. V zvezi z navedenim so vsa bistvena dejstva znana, saj so navsezadnje navedena v sodnih odločbah. Na podlagi tega je prvostopenjsko sodišče v sodbi pravilno zapisalo, da dejansko stanje med strankama ni sporno ter v nadaljevanju pojasnilo razloge, na podlagi katerih je tožbeni zahtevek ravno na podlagi obstoječega dejanskega stanja zavrnilo. Sodišče je obrazložilo dejstva v postopku, ki so bila podlaga za odločitev, in dokaze, ki so omenjena dejstva dokazovali. Pritožbene navedbe glede dejanskega stanja so zato neutemeljene.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno obrazložilo pravne podlage. Sodišče je pojasnilo odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS, jasno pa je tudi stališče pravne teorije, da zaradi ustavne določbe, ki ne rešuje vseh odprtih vprašanj, sodišča odgovornost države obravnavajo ob uporabi splošnih pravil obligacijskega prava o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti, zlasti instituta odgovornosti za ravnanje drugega.3 Toda pravna podlaga tožbenega zahtevka je nedvomno navedena določba Ustave RS, ki jo je sodišče pravilno navedlo, zato očitana kršitev ni podana. Kot izhaja iz citiranega stališča, se določbe OZ uporabljajo zaradi pomanjkanja ustrezne konkretizacije v Ustavi in ne zaradi dejstva, da so določbe OZ dejanska podlaga za odškodninski zahtevek zoper državo.

14. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je dejstvo uveljavljanja protipravnosti s pravnimi sredstvi nepomembno v odškodninskem zahtevku zaradi hude malomarnosti ali arbitrarnosti pri sodnikovem ravnanju. Navedbe tožeče stranke so negirane tako s strani pravne teorije kakor tudi s stališči, ki jih je glede tega vprašanja zavzela sodna praksa. Sodba ali v konkretnem primeru sklep, ki ga izda sodnik, ni protipraven zgolj zato, ker ga višje sodišče razveljavi ali spremeni iz razloga nepravilnosti ali nezakonitosti.4 Pojma protipravnosti ravnanja sodnika zato ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila sodna odločba kasneje spremenjena. Sodna praksa5 s protipravnostjo razume kvalificirano stopnjo napačnosti.6 Ne glede na obstoj zatrjevane protipravnosti pa je ključna predpostavka uspeha, da stranka (oškodovanec), če je to možno, v samem postopku do pravnomočnosti oziroma v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi uveljavlja protipravnost, sicer se nanjo ne more sklicevati v odškodninskem postopku proti državi.7 Slednje stališče je zelo jasno in dokazuje, da je skrbnost domnevnega oškodovanca za uresničitev njegovih pravic v prvotnem postopku temeljna predpostavka uveljavljanja odškodninske odgovornosti države zaradi protipravnega ravnanja sodnika. Pri tem se aktivnost oškodovanca razteza tudi na postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, v katerih je prav tako potrebno ugovarjati (uveljavljati) zatrjevano protipravnost. 15. V konkretnem primeru to pomeni, da dejstvo, da tožeča stranka zatrjevane protipravnosti ravnanja sodnika, za katero je mogla in morala vedeti, ni uveljavljala, bistveno vpliva na presojo protipravnosti v okviru odškodninskega zahtevka, in to v njeno škodo. Brezpredmetno je, da se je tožeča stranka zoper sklep N 56/2000 Okrajnega sodišča v Kranju pritožila, saj se je pritožila iz drugih, za ta postopek irelevantnih razlogov, ki jih je Višje sodišče v Ljubljani povzelo v sklepu II Cp 1737/2003 (A7). Okrajno sodišče v Kranju je v sklepu N 56/2000 (A5), kljub nesporni napaki vključitve nepremičnin parc. št. 309/1 in 309/2, k.o. ..., na str. 4 omenjenega sklepa pojasnilo, zakaj je presodilo, da je glede spornih nepremičnin zavezanka za vrnitev Republika Slovenija in ne tožeča stranka. Četudi je sodišče pri tem storilo napako, ko ni upoštevalo umika predloga, je imela tožeča stranka vso možnost v pritožbi zoper omenjeni sklep ugovarjati tako prekoračitvi zahtevka, kakor tudi napačni opredelitvi zavezanca za vrnitev. O tem se tožeča stranka v pritožbi ni opredelila, kar vodi k zaključku, da opredelitve Okrajnega sodišča v Kranju glede obeh sedaj zatrjevanih napak, ni dojemala kot nepravilne oziroma nezakonite.

16. Po izdaji sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1737/2003 tožeča stranka zoper ta sklep ni vložila izrednega pravnega sredstva, kar ponovno vodi k zaključku, da tudi opredelitev Višjega sodišča ni štela kot protipravnih ali nezakonitih. Kot v tem postopku navaja sama, je temeljno izhodišče predmetnega odškodninskega zahtevka odločanje Okrajnega sodišča v Kranju v zvezi z reševanjem zadeve pred Višjim sodiščem v Ljubljani. Obeh relevantnih napak (prekoračitve zahtevka in napačne opredelitve zavezanca za vračilo) tožeča stranka ni izpodbijala s pravnimi sredstvi, ne z rednimi, o čemer priča odločba Višjega sodišča II Cp 1737/2003 z dne 17.03.2003, ne z izrednimi, saj zoper sklep Višjega sodišča ni vložila revizije. To je namreč vložila šele zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 958/2005 v zvezi s popravnim sklepom Okrajnega sodišča v Kranju N 56/2000. Toda tudi tega je Okrajno sodišče izdalo po uradni dolžnosti, saj iz spisa ni razvidno, da bi bil kakorkoli posledica aktivnosti tožeče stranke.

17. Glede na jasno opredeljeno stališče pravne teorije, da mora stranka protipravnost uveljavljati že v prvotnem postopku, česar tožeča stranka ni storila, se v obravnavanem postopku na protipravnost ne more (več) sklicevati. Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, je odškodninska odgovornost države ultima ratio. Tovrsten zahtevek je mogoč samo, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode.8 Tožeča stranka je to možnost nesporno imela, saj imela v postopku pred Okrajnim sodiščem v Kranju ter v postopku pred Višjim sodiščem v Ljubljani kvalificiranega pooblaščenca. Le-ta bi v okviru zahtevane skrbnosti moral in mogel reagirati na napako sodišča, pa tega ni storil. Manj pomembno je, ali je tožeča stranka dejansko vedela za že prejeto odškodnino upravičenca ali za obstoj ovir za vrnitev nepremičnin po 19. členu ZDen. Možnost ugovora teh dejstev bi za tožečo stranko ostala odprta v ponovljenem postopku po razveljavitvi sklepa Okrajnega sodišča v Kranju N 56/2000, če bi kršitvi, za kateri bi takrat mogla in morala vedeti (prekoračitev zahtevka in napačno opredelitev zavezanca za vrnitev nepremičnin) uveljavljala v pritožbi, česar pa ni storila, zato je kasneje, kot izhaja tudi iz nadaljnjih sodnih odločb, po svoji krivdi izgubila tudi možnost uveljavljanja drugih dveh ugovorov. Neizpodbito dejstvo je, da bi tožeča stranka prekoračitev zahtevka ter napačno ugotovitev lastništva nepremičnin morala in mogla uveljavljati s pritožbo zoper sklep N 56/2000 in z revizijo zoper sklep II Cp 1737/2003, česar ni storila, zato teh kršitev ne more uspešno uveljavljati kot podlago odškodninskega zahtevka v tem sporu.

18. Na podlagi navedenega je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi napako Okrajnega sodišča v Kranju pri izdaji sklepa N 56/2000 lahko saniralo Višje sodišče v okviru preizkusa sklepa, saj gre pri odločanju preko zahtevka za absolutno bistveno kršitev postopka, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in je torej nevezana na ugovarjanje pritožnika. To stališče ni pravilno. Značilnost absolutno bistvene kršitve je, da je ni treba takoj grajati (pirm. 286.b člen ZPP) in da je ni treba obrazložiti.9 Vendar pa to ne pomeni, da jih pritožniku ni treba vsaj navesti. Še posebno se lahko tako strogo tolmačenje uporabi v primeru, da ima stranka kvalificiranega pooblaščenca, ki pozna pravo in pravne institute, zato ni najti razumne razlage za to, da ne graja (uveljavlja) očitne napake, ki jo v konkretnem postopku zatrjuje tožeča stranka. Glede na to, da je tožeča stranka pravna oseba javnega prava, je še toliko bolj pričakovano, da bo s pomočjo kvalificiranih pooblaščencev maksimalno poskušala poskrbeti za svoje interese, česar pa v konkretnem primeru nedvomno ni storila. Bistveno v zvezi z očitano absolutno bistveno kršitvijo pa je, da določba 3. odstavka 350. člena ZPP izrecno in jasno določa, da sodišče na prekoračitev zahtevka pazi zgolj na zahtevo stranke. To pomeni, da sodišče na prekoračitev zahtevka ne pazi po uradni dolžnosti10 , zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo napako Okrajnega sodišča v Kranju kot absolutno bistveno kršitev sanirati že pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe zoper sklep N 56/2000 v sklepu II Cp 1737/2003. 19. Pravilno sicer tožeča stranka navaja, da pritožbeno sodišče presoja pritožbo v delu, v katerem stranka ni zmagala (prim. 1. odstavek 350. člena ZPP), ne pa tudi, da bi moralo pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe zoper sklep N 56/2000 po uradni dolžnosti presojati pravilnost opredelitve zavezanca za vrnitev spornih nepremičnin in paziti na prekoračitev zahtevka. Tožeča stranka bi se morala in mogla sklicevati na zatrjevano napako, pa se ni; tega v tem postopku ne more sanirati na način, da se sklicuje na možnost, da bo pritožbeno sodišče samo in po uradni dolžnosti saniralo njeno napako pri sestavi pritožbo. To velja še toliko bolj, ker tožeča stranka kot nasprotni udeleženec v spornem postopku ni niti zatrjevala, da je postala lastnica spornih nepremičnin. Nikakor ni sprejemljivo stališče, da mora za strankine interese poleg pooblaščenca skrbeti tudi sodišče; prekoračitev zahtevka ali ugotovitev napačnega lastnika pa sta nedvomno bistveni stvari, kjer mora biti stranka tista, ki je maksimalno skrbna, saj gre za odločanje o njenih pravicah, obveznostih in pravnih ali dejanskih koristih.

20. Tožeča stranka v pritožbi sama poudarja, da njen namen ni poseganje v pravnomočne sodne odločbe, zato je podrobnejše ukvarjanje z nadaljnjimi odločitvami sodišč preko sklepa N 56/2000 in sklepa II Cp 1737/2003 brezpredmetno. Jasno je namreč, da gre v navedeni zadevi za verižno navezovanje sodnih odločb, ki temeljijo na eni odločbi - sklepu Okrajnega sodišča v Kranju N 56/2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1737/2003, kar kot dejansko podlago tožbenega zahtevka navaja tudi sama tožeča stranka. Pri sprejemu teh dveh odločb tožeča stranka v skladu z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča ni storila vsega, kar bi mogla in morala, saj zatrjevane protipravnosti, ki jo uveljavlja v odškodninskem zahtevku, ni uveljavljala v pritožbi, izrednih pravnih sredstev pa sploh ni vložila.

21. Iz prakse Vrhovnega sodišča11 izhaja, da je protipravnost ravnanja sodišča podana, če bi bila odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno. Slednje tožeča stranka sicer očita Okrajnemu sodišču v Kranju, a njen očitek ni utemeljen. Okrajno sodišče je glede zavezanca za vrnitev pojasnilo svojo odločitev in pritožbeno sodišče se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da iz sklepa N 56/2000 ni mogoče že na prvi pogled zaključiti, da so bili argumenti Okrajnega sodišča v Kranju na prvi pogled nerazumni do te mere, da bi šlo za arbitrarnost, kar izhaja tudi iz 4. strani sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 552/2005 (A14). Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je bila glede nekaterih nepremičnin v okviru predloga (A5), ki sicer v tem postopku niso relevantne, zavezanka za vračilo tudi tožeča stranka in bi lahko zatrjevala, da je postala lastnica, pa tega očitno ni storila, zato je odločilo, da je zavezanka za vračilo RS. Pri tem sodišče opozarja na določbo 2. odstavka 33. člena Zakona o nepravdnem postopku, po katerem ima prvostopenjsko sodišče po pritožbi moč spremeniti prvostopenjsko odločbo, še preden o njej odloča pritožbeno sodišče. Tudi te možnost tožeča stranka ni izkoristila, kar bi bilo v skladu z njenimi navedbami o arbitrarnosti in očitni nerazumnosti vsaj pričakovano, pač pa je Okrajno sodišče popravni sklep N 56/2000 izdalo po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi pravilno ugotovilo, da zaradi očitnega pomanjkanja skrbnosti tožeče stranke pri uveljavljanju rednih in izrednih pravnih sredstev, toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti v okviru standarda, ki je v slovenskem pravnem redu uveljavljen v zvezi z odločanjem sodnikov in tako v skladu s pravilom o kumulativni pogojenosti odškodninskih zahtevkom ne more biti podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

22. Neutemeljen je tudi očitek tožeče stranke, ki se v pritožbi sklicuje na možnost izdaje vmesne sodbe, ker naj bi sodišče prve stopnje in tožena stranka vsaj posredno priznali temelj, s tem ko sta zapisali, da je bila upravičenka za vrnitev nepremičnin tožeča stranka. Tudi to naziranje ni utemeljeno, še najprej zato, ker sodišče ni tisto, ki ?prizna? temelj ter višino zahtevka. Vmesna sodba (315. člen ZPP) se izda o temelju zahtevka v primeru, da je ta temelj dokazan oziroma priznan. Na nobeni točki v postopku ni dokazano, da bi tožena stranka priznala temelj zahtevka; da je torej podana protipravnost ravnanja sodnika v skladu z zgoraj navedenimi jasnimi stališči teorije in sodne prakse, ki bi povzročila pravno priznano škodo tožeči stranki in ki bi pogojevala izdajo vmesne sodbe. Zato je nepravilno naziranje tožeče stranke, da je s tem, ko je sodišče in tožena stranka priznalo, da je Okrajno sodišče v Kranju odločalo napak, priznan temelj zahtevka. Na tem mestu pritožbeno sodišče ponavlja, da dejstvo, da je sodna odločba razveljavljena ali spremenjena iz razloga nepravilnosti ali nezakonitosti, še ne utemeljuje odškodninske odgovornosti iz razloga, da je bilo odločanje ravnanje sodnika protipravno.

23. V preostalem delu se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb ni opredeljevalo, saj za odločitev niso bistvenega pomena.12 V skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP se je namreč pritožbeno sodišče dolžno opredeliti le do pritožbenih navedb odločilnega pomena. Glede na vse navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP in 2. točka 365. čl. ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi sama stroške pritožbenega postopka.

1 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1504/2015 z dne 17.02.2016 2 Zobec, J. v: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 268 3 Možina, Damjan: Odškodninska odgovornost države, v: Pravni letopis, (2013), str. 143 4 Prav tam, str. 149 5 Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 406/95, na podlagi katere je bilo sprejeto citirano pravno mnenje II/95 6 Zobec, J.: Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis, (2013), str. 193 7 Možina, D., nav. delo, str. 149 8 Zobec, J., nav. delo, str. 188 9 Zobec, J. v: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 267 10 Prav tam, str. 418 11 Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 448/2010 z dne 30.01.2014 12 Primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS Up 252/01 z dne 22. 4. 2003.